Jedro

Lokacijsko dovoljenje za posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, je treba izdati v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1518/97-11 z dne 4.6.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 23.5.1997, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke proti odločbi Upravne enote K. z dne 16.4.1996, s katero je prvostopni upravni organ izdal lokacijsko dovoljenje za legalizacijo stanovanjskega objekta na parc. št. 213/2 k.o. H. po lokacijski dokumentaciji Zavoda za družbeni razvoj občine K. z datumom september 1994 in pod tam navedenimi pogoji.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za legalizacijo stanovanjskega objekta na podlagi Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora za območje občine K. (Uradne objave, št. 15/94, v nadaljevanju Akt legalizacije), po katerem je v skladu s 4. in 5. členom objekt razvrščen pod zaporedno št. 32, to je med posege, ki jih Akt legalizacije dopušča brez sanacije. Investitor mora tudi za takšne objekte pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Ni sprejemljiva pravna razlaga tožene stranke, da za objekt, ki je bil pred legalizacijo že zgrajen, ni potrebno upoštevati meril in pogojev, ki so predpisani v samem Aktu legalizacije oziroma v odlokih, na katere se ta akt sklicuje. Pristojni občinski upravni organ mora po izrecni določbi 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju prostora in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93, v nadaljevanju ZUN) izdati lokacijsko dovoljenje za objekte na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Iz lokacijske dokumentacije za objekt legalizacije stanovanjskega objekta na parc. št. 213/2 k.o. H. izhaja, da je odmik parcelne meje na vzhodni in zahodni strani manjši in bo zato potrebno pridobiti soglasje sosedov. Lokacijsko dovoljenje temu ne sledi. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, saj iz podatkov v upravnih spisih ne izhaja niti, kdo so sosedje na vzhodni in zahodni strani meje s parcelo, št. 213/2 k.o. H. Poleg presoje pogojev, ki so predpisani v Aktu legalizacije, bo tožena stranka morala preveriti tudi, ali lokacijska dokumentacija v obravnavanem primeru vsebuje vse podatke in ali je pripravljena tako, kot to določa 55. člen ZUN in v tem okviru upoštevati tudi ugovore tožnika. Sodišče prve stopnje je tožbi ugodilo na podlagi 4. in 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) in na podlagi 2. odstavka istega člena izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Pritožbo zoper izpodbijano sodbo sta vložili prizadeti stranki M. in L.J. zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je lokacijsko dokumentacijo izdelal Zavod za družbeni razvoj občine K., ki je seznanjen z vsemi zahtevami, smernicami in pravnimi regulativami v občini K. Lokacijsko dovoljenje je izdano v skladu s predpisi in s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Gre za objekt, ki ga Akt legalizacije dopušča brez sanacije in ni mogoče predpisovati kakršnihkoli pogojev sanacije v postopku legalizacije oziroma za pridobitev lokacijskega dovoljenja. Možnost dovoza na parcelo zaradi praznjenja greznice in dovažanja gradbenega materiala obstaja, po pravnomočnosti lokacijskega dovoljenja pa bi objekt tudi dobil takšno streho, kot jo določa lokacijska dokumentacija. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, premalo pa je tudi raziskalo zasnovo strehe v lokacijski dokumentaciji. Ponovna preveritev lokacijske dokumentacije, kot napotek, ali je pripravljena v skladu s 55. členom ZUN, je čudna. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na pravilni dejanski in pravni podlagi.

V obravnavanem primeru gre za legalizacijo stanovanjskega objekta na podlagi Akta legalizacije. Iz podatkov upravnih spisov, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja, da je sporni objekt razvrščen med posege, ki jih Akt legalizacije dopušča brez sanacije. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je potrebno, skladno s 6. členom Akta legalizacije, za takšne posege upoštevati merila in pogoje za urbanistično oblikovanje ter merila in pogoje za oblikovanje objektov, ki so določeni v odlokih, sprejetih izvedbenih aktov za območje, kjer se ti posegi nahajajo. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je treba izdati lokacijsko dovoljenje za posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, kar pa v tem primeru, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov in izpodbijane sodbe, ni bilo v celoti izvedeno.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost odločbe tožene stranke z vidika 2. odstavka 54. člena in 55. člena ZUN in pogojev, ki jih določa Akt legalizacije, ter navedlo pravilne razloge za svojo odločitev. Pritožbeno sodišče se z razlogi izpodbijane sodbe strinja in jih ne ponavlja.

Pritožbeni ugovor, da je sporno lokacijsko dovoljenje izdano v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, po presoji pritožbenega sodišča nima zadostne opore v upravnih spisih in na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.