Jedro

Ne glede na to, da je bil postopek dosedaj voden po splošnih določbah ZPP in ne kot gospodarski spor, je potrebno glede dovoljenosti revizije uporabiti pravilo, ki velja v gospodarskih sporih.

Iz trditvene podlage obeh strank in iz ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja, da je tožnik kot samostojni podjetnik posameznik s toženo krajevno skupnostjo sklenil najemno pogodbo za poslovni prostor za opravljanje svoje pridobitne dejavnosti; po prenehanju tega razmerja pa je od tožene stranke zahteval izplačilo vlaganj, ki so povečale vrednost poslovnega prostora. Tako ugotovljena dejstvena podlaga izkazuje obstoj subjektivnega in objektivnega elementa za opredelitev gospodarskega spora po 2. točki prvega odstavka 481. člena ZPP na strani tožnika. Tožena stranka pa je krajevna skupnost, ki spada med osebe iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izplačilo investicijskih vlaganj, ki jih je tožnik kot najemnik poslovnega prostora opravil v nepremičnini, ki je last tožene stranke. Tako odločitev je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. 2. Tožnik zoper tako odločitev vlaga revizijo.

3. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 11. 3. 2008, torej preden je začela veljati novela Zakona o pravdnem postopku ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008. Zato je potrebno tudi v revizijskem postopku uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki so veljale pred 1. 10. 2008. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Pravila o gospodarskih sporih se po 2. točki prvega odstavka 481. člena ZPP uporabljajo tudi v sporih iz medsebojnih pravnih razmerij samostojnih podjetnikov posameznikov, izvirajočih iz njihove pridobitne dejavnosti, ter v sporih iz pravnih razmerij, ki so nastala med samostojnimi podjetniki posamezniki v zvezi z opravljanjem njihove pridobitne dejavnosti in osebami iz 1. točke citirane določbe, torej gospodarskimi družbami, zavodi, zadrugami, državo in samoupravnimi lokalnimi skupnostmi. Ne glede na to, da je bil postopek dosedaj voden po splošnih določbah ZPP in ne kot gospodarski spor, je potrebno glede dovoljenosti revizije uporabiti pravilo, ki velja v gospodarskih sporih. To pravilo terja spoštovanje revizijskega praga za dovoljenost revizije v gospodarskem sporu, ki je po 490. členu ZPP, veljavnem v času izdaje prvostopenjske sodbe, znašal 5,000.000,00 SIT ali 20.864,63 EUR.

7. Iz trditvene podlage obeh strank in iz ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja, da je tožnik kot samostojni podjetnik posameznik s toženo krajevno skupnostjo sklenil najemno pogodbo za poslovni prostor za opravljanje svoje pridobitne dejavnosti; po prenehanju tega razmerja pa je od tožene stranke zahteval izplačilo vlaganj, ki so povečale vrednost poslovnega prostora.

8. Tako ugotovljena dejstvena podlaga izkazuje obstoj subjektivnega in objektivnega elementa za opredelitev gospodarskega spora po 2. točki prvega odstavka 481. člena ZPP na strani tožnika. Tožena stranka pa je krajevna skupnost, ki spada med osebe iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Krajevno skupnost se namreč po določbi 18. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) lahko ustanovi kot ožji del občine. Po določbi 19.c člena ZLS lahko statut občine določi, da je ožji del občine (samostojna) pravna oseba javnega prava. Za konkretno krajevno skupnost (toženo stranko) Statut Mestne občine Koper v 141. členu določa, da ima status pravne osebe javnega prava. Med tožečo in toženo stranko nastalo pravno razmerje je v zvezi z opravljanjem tožnikove pridobitne dejavnosti.

9. Revizijsko sporni znesek znaša 20.706,81 EUR in ker ne presega revizijskega praga iz 490. člena ZPP, revizija ni dovoljena.

10. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP nedovoljeno revizijo, skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrglo, tožena stranka, ki je podala odgovor na revizijo, pa stroškov ni priglasila, zato Vrhovno sodišče o njih ni odločalo.