Jedro

Tožnica je revizijo vložila sama in ni zatrjevala niti dokazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato je bilo potrebno njeno revizijo kot nedovoljeno zavreči (1. odst. 374. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom revizijo tožeče stranke z dne 26. 11. 2013 zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je interpretacija 3. odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) nepravilna, s čimer so izpolnjeni znaki bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP in nezakonita v nasprotju z vsaj 4 temeljnimi pravicami iz drugega poglavja Ustave RS. Poudarja, da je določbo 3. odstavka 86. člena ZPP potrebno brati v kontekstu celotnega 86. člena, vključno in predvsem v povezavi z njegovim 1. odstavkom. Ko se upošteva njegovo logično povezavo s 1. odstavkom 86. člena zakona stranki z ničemer ne prepoveduje opravljati pravdnih dejanj brez pooblaščenca, ampak samo pogojuje, da mora biti pooblaščenec, če se ga stranka odloči v postopku uporabiti, odvetnik. To dodatno potrjuje določba 1. odstavka 91. člena ZPP, ki sodišče nedvoumno pooblašča, da sme zavreči izredno pravno sredstvo, kadar je tako sredstvo vloženo po pooblaščencu, ki ni odvetnik, z ničemer pa ne pooblašča sodišča, da bi zavrglo pravno sredstvo, ki ga je vložila stranka sama. Zakonodajalec ni imel nikakršnega namena preprečiti vložitve izredne pravnega sredstva stranki v postopku mimo pooblaščenca. Če bi ta namen imel, bi to lahko storil brez težav s pripisom "ali brez pooblaščenca" na koncu odstavka, enako bi lahko storil v 3. odstavku 86. člena ZPP. Ne enega ne drugega zakonodajalec ni storil, zato je naziranje sodišča prve stopnje nesmiselno, neutemeljeno in ne le brez podlage v zakonu, ampak celo v nasprotju z njim oziroma s tistimi njegovimi določbami, ki so v vsebinski in logični povezavi z določilom, na katerega se sodišče sklicuje. Kje je uspelo prvostopenjsko sodišče iz dikcije 1. odstavka 91. člena ZPP razbrati, da stranka ne sme vložiti revizije, kot izrednega pravnega sredstva brez pooblaščenca, oziroma kje je sodišče uspelo razbrati, da ga ta odstavek pooblašča za zavrženje tako vloženega pravnega sredstva. Zaradi nepravilne uporabe navedenih določb po ZPP, je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Izdani sklep izpolnjuje tudi znake bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki 339. člena ZPP v povezavi s 5. točko 70. člena zakona, saj je sklep izdala sodnica, ki je vodila postopek že na prvi stopnji in bi zato morala biti iz postopka izločena. Čeprav mora biti v skladu s 337. členom pravno-formalno vložena pri prvostopenjskem sodišču, je revizija kot izhaja iz 368. člena ZPP nesporno namenjena Vrhovnemu sodišču RS kot sodišču tretje stopnje, ne pa sodišču prve stopnje. Ne glede na to, da je v 1. odstavku 374. člena ZPP pooblaščeno sodišče prve stopnje, da revizijo kot prepozno, nepopolno ali nedovoljeno zavrže, s tem nikakor za odločanje ne pooblašča tistega sodnika, ki je o isti zadevi odločal na prvi stopnji. Ta sodnik je in bi moral biti ob upoštevanju 5. točke 70. člena ZPP, edini, ki o tem ne bi smel odločati. Naziranje sodišča, ki postolira, da naj stranka ne bi mogla ali smela vložiti izrednega pravnega sredstva sama, ampak izključno po pooblaščencu, je tudi v neskladju z Ustavo RS. Navaja, da ima na podlagi 25. člena Ustave RS brezpogojno pravico do pravnega sredstva, pravico, ki jo ne zakon ne katerikoli sodišče ne morata omejiti, če tudi bi zakonodajalec ali sodišča tako želeli. Če bi razlaga sodišča prve stopnje obveljala, bi tisti, ki si lahko privoščijo zastopanje po odvetniku imeli možnost vložiti revizijo, tisti ki si odvetnika ne morejo privoščiti, pa čeprav 14. člen Ustave izrecno zagotavlja enakost pred zakonom in enake človekove pravice in temeljenje svoboščine vsem, ne glede na njihovo gmotno stanje, družbeni položaj, pa ne. Nadalje navaja, da izpodbijani sklep krši tudi 22. člen Ustave RS, ker bi bile pravice tistih, ki si lahko privoščijo odvetnika bolje varovane od pravic tistih, manj priviligiranih. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kršilo tudi 23. člen Ustave RS, tako zaradi diskriminiranja tistih, ki si odvetnika ne morejo privoščiti, kot tudi zaradi izdaje sklepa po sodnici, ki je sodelovala v zadevi na nižji stopnji. V kolikor bi zakon dejansko zapovedal to, kar sodišče prve stopnje fingira, bi bil tak zakon v očitnem nasprotju z navedenimi členi Ustave RS, kakor tudi v nasprotju z določbo 153. člena Ustave RS. Navaja, da bo v primeru, če bo prišlo do zavrnitve navedene pritožbe, znova samostojno in v skladu z zakonom, brez pooblaščenca vložila zahtevo za revizijo. Prvostopenjsko sodišče pa bo, da ne bi prišlo v kontradikcijo samo s seboj oziroma z izpodbijanim sklepom, tako revizijo znova zavrnilo in ji dalo v pravnem pouku možnost pritožbe zoper izdani sklep v 15 dneh. Tako bo znova na istem mestu, kjer je sedaj. Sodišče jo bo hote ali nehote, potisnilo v položaj, v katerem ne more vložiti pobude za oceno ustavnosti 3. odstavka 86. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP ter določb Ustave RS.

ZPP v 3. odstavku 86. člena določa, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Ta določba pa glede na 4. odstavek ne velja v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Glede na citirane določbe ZPP lahko torej stranka revizijo vloži po pooblaščencu, ki je odvetnik, lahko pa revizijo vloži tudi stranka sama, vendar pod pogojem, da ima opravljen pravniški državni izpit. Nadalje pa je v 1. odstavku 91. člena ZPP določeno, da sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v 3. odstavku 86. člena tega zakona in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz 4. odstavka 86. člena tega zakona.

Pomeni, da sodišče zavrže kot nedovoljeno revizijo, če je ne vloži pooblaščenec, ki je odvetnik (3. odstavek 86. člena ZPP) in pa tudi revizijo, ki jo vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, ki ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit (4. odstavek 86. člena ZPP). Zmotno je torej stališče pritožbe, da določba 1. odstavka 91. člena ZPP z ničemer ne pooblašča sodišča, da bi zavrglo pravno sredstvo, ki ga je vložila stranka sama in da sme sodišče zavreči samo tisto izredno pravno sredstvo, ki je vloženo po pooblaščencu, ki ni odvetnik.

V obravnavanem primeru je revizijo vložila tožnica sama, ni pa zatrjevala, niti dokazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato je z izpodbijanim sklepom uveljavljeno izredno pravno sredstvo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 414/2013 z dne 9. 10. 2013 v skladu s 1. odstavkom 374. člena ZPP, že iz tega razloga, kot nedovoljeno sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče s tem, ko je sklep o zavrženju revizije izdala sodnica, ki je vodila postopek pred sodiščem prve stopnje, zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodni red (Ur. l. RS, št. 17/95 s spremembami) izdan na podlagi 81. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami), ki velja za vsa sodišča, določa pravila dodeljevanja dela sodnikom (1. člen in 2. člen). Tako izrecno v 163. členu določa, da se zadeva, ki je bila v vpisniku očrtana kot rešena, dodeli sodniku, ki mu je bila v reševanje dodeljena prva zadeva.

V konkretnem primeru je bila sodnici, ki je reševala zadevo na prvi stopnji, pravilno dodeljena vložena revizija, o kateri je odločila z izpodbijanim sklepom. Iz dokumentacije tudi ni razvidno, da bi tožnica vložila zahtevo za izločitev sodnice. Ta se mora skladno z določbo 72. člena ZPP vložiti najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. O zahtevi stranke za izločitev odloča predsednik sodišča (73. člen ZPP). Sklicevanje pritožbe na določbo 5. točke 70. člena ZPP za izločitev sodnice, ki je odločala na prvi stopnji, je glede na citirane določbe brez podlage. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da so bila tožnici kršena ustavna načela. Zaradi zahteve po izpolnjeni ustrezni pravni kvalifikaciji v postopku revizije, po prepričanju pritožbenega sodišča niso kršena ustavna načela, kot so pravno varstvo, enakost pred zakonom, dostopnost in drugo. Zahtevana pravna kvalifikacija tistega, ki vlaga revizijo, zagotavlja ustrezno strokovno postopanje udeležencev v postopku, s čimer pa ni onemogočeno zagotavljanje vseh z ustavo določenih pravic, tudi ne dostopnosti in pravnega varstva ter enakosti pred zakonom, še zlasti z uvedbo brezplačne pravne pomoči po zakonu o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 48/2001 s spremembami). Brezplačna pravna pomoč je namenjena prav tistim, ki si zaradi svojega socialnega stanja ne morejo sami zagotoviti odvetnika. To pa je tudi razlog, zaradi katerega se tožnica povsem neutemeljeno sklicuje na to, da bo ponovno potisnjena v položaj, v katerem ne bo mogla vložiti pobude za oceno ustavnosti 3. odstavka 86. člena ZPP.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.