Jedro

Tožnik v svoji reviziji revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni opredeljeno navedel. Iz vsebine revizijskih izvajanj pa je mogoče zaključiti, da uveljavlja tožnik take pomanjkljivosti sodb sodišč prve in druge stopnje, zaradi katerih naj bi se sodbi ne mogli preizkusiti. Kolikor ta izvajanja vsebujejo očitek sodišču druge stopnje, da ni upoštevalo s sodbo sodišča prve stopnje zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, pomenijo uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, storejene na drugi stopnji. Po oceni revizijskega sodišča taka kršitev ni podana, ker je sodišče druge stopnje po preizkusu obstoja navedenih procesno pravnih kršitev pravilno zaključilo, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje v skladu z razlogi sodbe, ki so dovolj jasni, popolni in da zato sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih bi se jo ne moglo preizkusiti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati 86.000,00 SIT odškodnine z obrestmi za negmotno škodo, ki naj bi mu nastala v škodnem dogodku 11.4.1989 in ki naj bi ga povzročil toženec. Pritožbo tožnika zoper tako sodbo pa je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagal, da naj se izpodbijana sodba razveljavi. V reviziji navaja, da je s pritožbo pobijal obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, ki da je bila v nasprotju z izvedenimi dokazi, bilo pa je tudi nasprotje med odločitvijo in razlogi sodbe. Sodišče druge stopnje pa je kljub takim pritožbenim izvajanjem zaključilo, da so ugotovitve sodišča prve stopnje prepričljive, čeprav na drugi strani samo ugotavlja, da so izpovedbe toženca in od njega predlaganih prič različne. Mnenje izvedenca o verjetnem načinu nastanka poškodbe vzame kot dejstvo, na podlagi katerega sprejme svoje zaključke. Drugo sodišče je bistveno kršilo določbe ZPP, ker izpodbijane sodbe dejansko sploh ni preizkusilo, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih ter zgolj ponavlja povzetke prvostopenjskega sodišča. Na vročeno revizijo toženec ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi določenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, storjene pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik v svoji reviziji revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni opredeljeno navedel. Iz vsebine revizijskih izvajanj pa je mogoče zaključiti, da uveljavlja tožnik take pomanjkljivosti sodb sodišč prve in druge stopnje, zaradi katerih naj bi se sodbi ne mogli preizkusiti. Kolikor ta izvajanja vsebujejo očitek sodišču druge stopnje, da ni upoštevalo s sodbo sodišča prve stopnje zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, pomenijo uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, storjene na drugi stopnji. Po oceni revizijskega sodišča taka kršitev ni podana, ker je sodišče druge stopnje po preizkusu obstoja navedenih procesno pravnih kršitev pravilno zaključilo, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje v skladu z razlogi sodbe, ki so dovolj jasni, popolni in da zato sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih bi se jo ne moglo preizkusiti.

Podana pa tudi ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Sodba sodišča druge stopnje ima po oceni revizijskega sodišča dovolj jasne in izčrpne razloge za svojo sprejeto odločitev. Pobijana sodba ima tudi razloge o vseh pravno pomembnih pritožbenih izvajanjih ter zato ni utemeljen revizijski očitek, da sodba sodišča druge stopnje ni sposobna preizkusa.

Dokazna ocena, ki se pobija tudi v reviziji, je sestavina na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja, ki jo v revizijskem postopku ni dopustno napadati (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Na podlagi določila 386. člena ZPP je revizijsko sodišče preizkusilo sodbo sodišča druge stopnje še v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ta preizkus je po oceni revizijskega sodišča pokazal, da na drugi stopnji niso bile zagrešene niti navedene kršitve. Ker po izčrpno izvedenem dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi toženec povzročil tožniku iztoževano škodo, je bilo materialno pravo (določila 154. in naslednjih členov zakona o obligacijskih razmerjih) pravilno uporabljeno, ko je bil s pobijano odločitvijo zavrnjen tožnikov odškodninski zahtevek zoper toženca. Sprejet pravni zaključek ima zanesljivo podlago v ugotovljenem dejanskem stanju ter zato v postopkih na drugi in prvi stopnji materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ker tožnikova revizija ni utemeljena iz razlogov, ki jih je uveljavljal, revizijsko sodišče pa ob uradoma izvršenem preizkusu pobijane sodbe ni ugotovilo kršitev iz določila 386. člena ZPP, je moralo tožnikovo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).