Jedro

Pošteni posestnik, ki se v sporu s prejšnjim lastnikom sklicuje na 20-letno nepretrgano posest, ni dolžan dokazati, da je njegova posest zakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Ugotovi se, da je tožnik ..., do 4/88 solastnik nepremičnin, vpisanih pri vl.št. 99 k.o. S.., kjer je v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v R.. vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik F.H., S.. trg 7, L...

2. Toženec je dolžan v 15 dneh povrniti tožniku 138.800,00 SIT njegovih stroškov postopka na prvi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.".

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (glede zavrnitve zahtevka, da je toženec dolžan v 15 dneh izstaviti tožniku z.k. listino, na podlagi katere se bo pri nepremičnini vl.št. 99 k.o. S.., pri deležu do 4/88, kjer je vpisan F. H., vknjižil kot solastnik, ker bo sicer sodba, izdana v tej zadevi, nadomeščala tako listino) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan v 15 dneh povrniti tožniku 59.600,00 SIT njegovih stroškov pritožbenega postopka, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da tožnikovi pravni predniki sporne nepremičnine niso posedovali dovolj dolgo, da bi pridobili lastninsko pravico s priposestvovanjem. Obenem je tožniku naložilo, da mora tožencu povrniti 67.320,00 SIT njegovih pravdnih stroškov z obrestmi od sodbe dalje.

Tožnik se je proti navedeni sodbi pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da članstvo v ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti v tem primeru ni pogoj za pridobitev vrnjenega premoženja v naravi. Lastninska pravica njegove pravne prednice I.Z. na sporni nepremičnini le pomotoma ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Sicer pa je bila njena posest zakonita, pristna in dobroverna. Poleg tega je od nastopa posesti do podržavljenja preteklo dovolj časa, predpisanega za priposestvovanje. Posebej opozarja na načelno mnenje ZVS z dne 4.4.1960, po katerem je znašala najdaljša priposestvovalna doba za nepremičnine 20 let in ne 30 let, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje. Kupna pogodba z dne 22.8.1927, s katero je I.Z. od J.P. kupila med drugim vse s pogorelo hišo združene srenjske pravice, je bila v tedanjih razmerah pravni naslov, povsem ustrezen za pridobitev lastninske pravice pri spornem deležu nepremičnin. Njena posest je bila zato tudi zakonita.

J. P. po prodaji hiše ni več posedoval spornega deleža, prav tako ne njegovi pravni nasledniki. Sploh pa pri sklicevanju na najdaljšo priposestvovalno dobo zakonitosti posesti niti ni treba dokazovati.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in jih tudi pravilno ocenilo. Izpodbijano sodbo pa je nato oprlo na napačno razlago prejšnjih pravnih pravil, ki so se uporabljala za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v času, preden je to vprašanje na novo uredil Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.list SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90). Do leta 1980 so sodišča odločala o priposestvovanju ob smiselni uporabi predvojnega Občega državljanskega zakonika (ODZ).

Ta je res predpisoval, da je za priposestvovanje potrebna zakonita, pristna in dobroverna posest (par. 1460) in da priposestvovalna doba za nepremičnine traja 30 let (par. 1468). Sodišče prve stopnje pa je pri razlagi naštetih pravnih pravil spregledalo, da je Zakon o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941 in med sovražnikovo okupacijo (Ur.list FLRJ, št. 86/46) uporabo teh pravnih pravil izrecno omejil samo na tiste primere, ko to ni v nasprotju z načeli ustavnega reda nove države. Prav zaradi spremenjenih družbenih razmer je Zvezno vrhovno sodišče v načelnem mnenju z dne 4.4.1960 (Poročilo Vrhovnega sodišča SR Slovenije, št. I/1960) najdaljšo priposestvovalno dobo za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah skrajšalo na 20 let, upoštevaje veljavni pravni red in načelo pravne varnosti. Po istem načelnem mnenju pošteni posestnik, ki se v sporu s prejšnjim lastnikom sklicuje na 20-letno nepretrgano posest, ni dolžan dokazati, da je njegova posest zakonita.

Pritožnik torej sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Ob ugotovljenih dejstvih namreč tožbenega zahtevka ne bi smelo zavrniti. Sodišče prve stopnje se je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, na podlagi izvedenih dokazov prepričalo, da so tožnik in njegovi predniki dejansko izvrševali posest na sporni nepremičnini. Nadalje je ugotovilo, da tožnikovi pravni predniki niso vedeli, da sporni delež nepremičnin v resnici ni njihov, ker po kupni pogodbi z dne 22.8.1927 ni prišlo do ustrezne vknjižbe v zvezi s spornimi srenjskimi pravicami. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje o dobrovernosti in pristnostni posesti. Ob neizpodbiti trditvi, da je I.Z. kot kupovalka nastopila posest spornega dela nepremičnin že v letu 1927 in da so tudi njeni pravni nasledniki posest izvrševali nepretrgoma vse do podržavljenja nepremičnine v letu 1948, v enakem obsegu kot prejšnji lastnik J.P., se izkaže, da je takšna posest nepremičnine trajala več kot 20 let, torej dovolj dolgo, da je bila s priposestvovanjem pridobljena lastninska pravica na nepremičnini. Vprašanje zakonitosti posesti po navedenem ni pomembno. Čeprav iz kupne pogodbe z dne

22.8.1927 res ni povsem jasno razvidno, na katero nepremičnino se nanašajo kupljene srenjske pravice, pa to ne predstavlja ovire za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Bistveno je, da je bila posest tožnikovih pravnih prednikov pristna, dobroverna in da je trajala več kot 20 let, preden je prišlo do podržavljenja sporne nepremičnine. Ta je bila po denacionalizaciji vrnjena prejšnjemu lastniku, zato je v tej pravdi pasivno legitimiran toženec kot njegov pravni naslednik. Ker tožnik po navedenem upravičeno terja ugotovitev, da je solastnik 4/88 sporne nepremičnine, je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 69/05 in 90/05) spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo.

Ni pa utemeljen tisti del tožbenega zahtevka, kjer tožnik od toženca terja izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis njegove solastninske pravice. Ker je to pridobil s prisosestvovanjem, torej izvirno, za njeno vknjižbo ni potrebno toženčevo zemljiškoknjižno dovolilo, pač pa bo tožnik lahko dosegel vpis v zemljiško knjigo brez toženčevega sodelovanja v skladu s 3. točko 1. odst. 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur.list RS, št. 58/03) na podlagi te sodbe, s katero je sodišče odločilo o obstoju njegove pravice. Ugotovitvena sodba namreč učinkuje takoj, ko postane pravnomočna. To pomeni, da tožnikov zahtevek v tem delu nima pravne podlage; enako velja za njegovo pritožbo. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je tožnikov dajatveni zahtevek že zavrnilo, čeprav iz drugih razlogov.

V skladu z 2. odst. 165. člena ZPP je bilo treba ponovno odločiti še o stroških postopka. Ker je tožnik s tožbo pretežno uspel, zaradi delne zavrnitve tožbenega zahtevka pa posebni stroški niso nastali, mu mora toženec na podlagi 3. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške.

To velja tako za stroške prvostopenjskega kot pritožbenega postopka.

Prvi znašajo 138.800,00 SIT, drugi pa 59.600,00 SIT. Sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur.list RS, št. 7/95, 49/00 in 67/03) in Zakonom o sodnih taksah s taksno tarifo (Ur. list SRS, št. 1/90 in Ur.list RS 48/90 do 73/03), njihova podrobnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnikov. V skladu z 1. odst. 378. člena Obligacijskega zakonika (Ur.list RS, št. 83/01) dolguje toženec tudi zakonske zamudne obresti od stroškov postopka na prvi stopnji, medtem ko tožnik plačila zamudnih obresti od pritožbenih stroškov ni uveljavljal. Zamudne obresti pa v skladu z 299. členom istega zakona tečejo šele od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.