Jedro

Neupravičeno pridobitev pa v 210. členu obravnava ZOR, na katerega uporabo napotuje določba 288. člena ZPIZ. Na podlagi navedenih določb ZPIZ in ZOR je zavarovanec dolžan vrniti zavodu neupravičeno izplačan znesek ne glede na to, da sam škode s svojim ravnanjem ni zakrivil. Zadostuje, da je bil z izplačilom zneska, do katerega zavarovanec ni imel pravice, zavod prikrajšan, zavarovanec pa na drugi strani obogaten. Neupravičeno izplačan znesek v konkretnem primeru predstavlja izplačilo družinske pokojnine tožencu še za mesec september 1994, do katerega po odločbi tožnika št. 34-841761 z dne 8.9.1995, ki se nahaja v upravnem spisu, ki ga je pridobilo v sodnem postopku že prvostopno sodišče, ni bil več upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije 26.935,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.9.1996 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za presojo zadeve je podana v 288. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur.l. RS št. 12/92, s kasnejšimi spremembami). Ta določba določa, da mora zavarovanec, ki mu je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imel pravice, prejeti znesek vrniti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Navedena določba obravnava verzijski zahtevek zavoda proti uživalcu določene pravice na podlagi njegove neupravičene obogatitve oz. pridobitve. Neupravičeno pridobitev pa v 210. členu obravnava Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89), na katerega uporabo napotuje navedena določba 288. člena zakona. Na podlagi navedenih določb ZPIZ in ZOR je zavarovanec dolžan vrniti zavodu neupravičeno izplačan znesek ne glede na to, da mu sam škode s svojim ravnanjem ni zakrivil. Zadostuje, da je bil z izplačilom zneska, do katerega zavarovanec ni imel pravice, zavod prikrajšan, zavarovanec pa na drugi strani obogaten. Neupravičeno izplačan znesek v konkretnem primeru predstavlja izplačilo družinske pokojnine tožencu še za mesec september 1994, do katerega po odločbi tožnika št. 34-841761 z dne 8.9.1995, ki se nahaja v upravnem spisu, ki ga je pridobilo v sodnem postopku že prvostopno sodišče, ni bil več upravičen. Z navedeno odločbo, ki jo je, kot izhaja iz priložene povratnice, toženec prejel 18.9.1995 in ni podatkov, da bi jo izpodbijal, mu je tožnik z dnem 31.8.1994 izplačevanje družinske pokojnine na podlagi 78. člena zakona, ustavil. Glede na vse obrazloženo in ker tudi toženec v postopku pred prvostopnim sodiščem ni predložil nobenih dokazov o tem, da je izpodbijal tožnikovo odločbo o ustavitvi izplačevanja družinske pokojnine, niti ni odgovoril na tožbo, so toženčeve navedbe v pritožbi povsem neutemeljene. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče glede na vse obrazloženo imelo vso podlago za ugoditev tožnikovemu zahtevku za vračilo neupravičeno izplačane družinske pokojnine za mesec september, ki predstavlja znesek glavnice.

Neutemeljene pa so toženčeve navedbe tudi v delu, ki se nanašajo na obresti. Že 214. člen ZOR glede obsega vrnitve določa, da je potrebno plačati zamudne obresti, kadar se vrača tisto, kar je neupravičeno pridobljeno. V 1. odst. 277. člena zakona pa je določeno, da je dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolžan plačati poleg glavnice še zamudne obresti. V zamudo po 324. členu ZOR pride dolžnik, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, zamuda pa nastopi, ko upnik, med drugim z izvensodnim opominom, zahteva od dolžnika izpolnitev obveznosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče glede na obrazloženo, pravilno odločilo in poleg glavnice tožencu naložilo še plačilo zakonitih zamudnih obresti od 7.9.1996, od izteka 15 dnevnega roka iz opomina z dne 8.8.1996, ki ga je toženec prejel dne 22.8.1996 (priloga A 1 in A 2), pa do plačila.

O stroških postopka je prvostopno sodišče razsodilo v skladu s 1. odst. 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), ki se uporablja glede na določbo 14. člena zakona in ni tožencu naložilo v plačilo nobenih stroškov, razen, da nosi svoje stroške, v kolikor jih je, teh pa v pritožbi ne navaja, v zvezi s tem postopkom kaj imel. Zato je tudi v tem delu toženčeva pritožba neutemeljena.

Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.