Jedro

Tožeča stranka je tožbo res vložila zoper odvetnika, kar pa ne pomeni, da je toženec izgubil takšen status, celo nasprotno – iz njegovega lastnega žiga na vlogah povsem jasno izhaja, da še vedno opravlja odvetniško dejavnost, pa čeprav sedaj v okviru svoje odvetniške družbe. Ker se je on s pogodbo kot odvetnik (in s tem tudi kot fizična oseba) zavezal, da bo poravnal pogodbene obveznosti, je povsem nepomembno ali je nato svojo odvetniško dejavnost nadaljeval v okviru odvetniške družbe, ki jo vodi in katere lastnik je. Še naprej je izkazana tako njegova sposobnost biti pravdna stranka kot tudi stvarnopravna pasivna legitimacija.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je po temelju utemeljen tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženi odvetnik je dolžan plačati tožnikoma vsaki po 19.904.518,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve te tožbe, to je od 14. 11. 2006 dalje do plačila in jima skupaj povrniti stroške te pravde v 15-ih dneh, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednjega dne po poteku paricijskega roka. O višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka bo sodišče odločilo s končno sodbo.“

2. Zoper navedeno vmesno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Iz očitkov zmotne uporabe materialnega prava očita, da so bile napačno uporabljene oziroma neuporabljene določbe 38., 81., 82., 125., 239. in 240. člena Obligacijskega zakonika. Tožeča stranka je svoj zahtevek utemeljevala na pogodbeni odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi domnevne neizpolnitve pogodbenih obveznosti na strani tožene stranke. Sodišče se do relevantne pravne podlage tožbenega zahtevka sploh ni opredelilo, torej iz obrazložitve sodbe tudi ni moč razbrati, na kakšni pravni podlagi je po temelju ugodilo tožbenemu zahtevku. Po načelu iura novit curia je pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka naloga sodišča. Zato ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, razlogi sodbe pa so posledično nejasni in med seboj v nasprotju, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka namreč meni, da niso podane predpostavke domnevne poslovne odškodninske odgovornosti na podlagi 239. in naslednjih členov OZ, kar bi potencialno – glede na sicer pomanjkljivo trditveno podlago tožečih strank – lahko bila relevantna pravna podlaga zahtevka. Toženec namreč ni niti kršil določb pogodb, niti ni prišel v zamudo, še najmanj pa je odgovoren za izpolnitev pogodbenih obveznosti. V konkretnem primeru je bila v skladu z določbo drugega odstavka 3. člena pogodbe ugotovitev višine obveznosti toženca prepuščena tretji osebi – uradnici JČ, česar pa ta ni storila, saj je delo prepustila NP, toženec pa o zaključku tega dela ni bil seznanjen. Citirana določba pa ne določa, da bi tretja oseba obračun prepustila četrti osebi – NP. Edino obveznost, ki jo pogodba v zvezi s plačilom prevzema nalaga tožencu je, da za tekoče spise (odprte zadeve), ki jih je prevzel, po skupaj imenovani uradnici JČ v roku 30 dni od imenovanja skupaj s tožnicami ugotovijo odprte terjatve in toženec v roku 15 dni vsakemu dediču izplača po ¼ ugotovljene vrednosti terjatev. Do takšnega zaključka privede tako jezikovna razlaga spornega določila pogodbe (prvi odstavek 81. člena OZ), kot tudi ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ). Prvi odstavek 82. člena OZ določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (prvi odstavek 82. člena OZ). Določilo je sporno takrat, kadar mu pogodbeni stranki pripisujeta različen pomen. Sporno določilo jasno določa in se tako tudi uporablja (prvi odstavek 82. člena OZ), da obračun pripravi JČ v roku 30 dni po imenovanju prevzemnika. O tem, da obračun ni bil nikoli dokončan, niti tožencu predložen v usklajevanje ali podpis, je sodišče v celoti spregledalo izjavo z dne 26. 02. 2003 oziroma se do nje ni opredelilo, prav tako pa je navedeno izrecno izpovedala tudi priča JČ: „s končanim delom nisem seznanila pogodbenih strank, ampak MS“. JČ je v postopku izpovedala še sledeče: „Ker nisem imela dovolj časa, da bi si napisala opr. št. stranke, ter lepo izpisala obračun stroškov, sem prosila NP, da je na podlagi mojih obračunov, ki so že bili vloženi v spis, lepo prepisala s podatki strank v spisu“. In še: „pojasniti moram, da je šlo za veliko število spisov, mudilo pa se je, saj so želeli, da čimprej naredim te sezname. Povem, da ta seznam predstavlja v glavnem odprte zadeve in obračun stroškov v teh zadevah, je pa lahko kakšna vmes tudi že zaključena, vendar stroški niso bili obračunani. Povem, da sem obračunala stroške jaz v vseh spisih, se pa ni izdelal celoten seznam, torej za vse spise in je zato seznam nepopoln.“ (zapisnik z dne 25. 08. 2010, str. 3). Glede na navedene izjave prič je nerazumljiv zaključek sodišča, da je toženčeva obveznost nastala, medtem, ko predpostavka njegove obveznosti (celoten obračun) ni bila izpolnjena. Hkrati iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bila toženčeva obveznost opredeljena v enkratnem znesku, čeprav bi se „zaradi nekoliko neprimerne uporabe pravne terminologije v tretjem členu pogodbe sicer lahko odprlo vprašanje zapadlosti teh terjatev“ (sodba str. 8). Glede na dejstvo, da je tožena stranka sicer ugovarjala zastaranju vtoževanih terjatev, kar je sodišče kategorično zavrnilo kot neutemeljeno, saj naj bi bila toženčeva terjatev enkratna (in ne občasna), pa je naravnost nerazumljiv zaključek sodišča, da je zapadlost terjatev vendarle vprašljiva. Ker je sodišče torej razloge glede zapadlosti terjatve med seboj pomešalo, ter ima sodba zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Listine v spisu (pogodba med pravdnima strankama itd.) torej kažejo na podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in samimi listinami, s čimer je sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi tožeča stranka svoj zahtevek pravilno in trditveno ustrezno utemeljevala na odgovornosti v smislu določb 239. člena OZ, bi tožena stranka torej lahko podala substancirane ugovore glede predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti, ki pa v tem postopku niso bile niti ustrezno zatrjevane, kaj šele zanje predlagani ustrezni dokazi (212. člen v zvezi s 7. členom ZPP), spričo česar je jasno, da je sodišče s tem, ko je nadomestilo trditveno podlago tožeče stranke kršilo določbe postopka 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212. in 7. členom ZPP kot tudi zmotno uporabilo tako določbe v zvezi, ter neuporabilo materialno pravne določbe. Zato je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, zlasti glede odločilnih dejstev glede pogodbenih obveznosti toženca. BG kot fizična oseba ni pravdna stranka. Tožeča stranka je tožbo vložila zoper odvetnika BG, ki pa je že v letu 2003 prenehal z opravljanjem dejavnosti kot zasebnik – odvetnik ter obveznosti in pravice v okviru materialnega statusnega preoblikovanja po poti univerzalnega pravnega nasledstva prenesel na odvetniško družbo. Ker gre za javno dostopne podatke, po katerih tožeča stranka natančno ime pravnega naslednika lahko izve iz ustreznega registra, prav tako bi sposobnost biti stranka moralo preveriti sodišče in je torej tožena napačna stranka, je izdaja sodne odločbe zoper toženo stranko tudi absolutno nična (80., 81. člen ZPP). Tožena stranka predlaga, da prvostopenjsko sodišče pravočasno, popolno in dovoljeno pritožbo odstopi v reševanju sodišču druge stopnje, le-to pa naj v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe in neuporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožbi ugodi, vmesno sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožečih strank, tožeči stranki pa naloži tudi plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov tožeče stranke, v 15 dneh od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo in odločitev o stroških razveljavi in razpiše obravnavo v skladu z določili tretjega odstavka 347. člena ZPP oziroma še podrejeno, da sodbo in odločitev o stroških razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi tožeča stranka utemeljevala tožbene zahtevke na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva izpolnitev njene pogodbene obveznosti, torej uveljavlja zahtevek na izpolnitev pogodbe in ne na plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. V teh okvirih je sodišče prve stopnje tudi presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka. Zato ni izkazana v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili posledično razlogi sodbe nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je jasno in nedvoumno navedlo, da sta tožnici svoje obveznosti do toženca izpolnili, dočim toženec svojih pogodbenih obveznosti ni v celoti izpolnil (glej obširne razloge sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo postopkovnih pravil v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (očitana kršitev načela kontradiktornosti) kot tudi ne 212. in 7. člena ZPP (očitana kršitev načela razpravnosti), saj je torej odločalo v okviru trditvene in dokazne podlage tožbe, na katero je lahko toženec v celoti podal svoje ugovore. Zato nista izkazani očitni bistveni kršitvi 339. člena določb pravdnega postopka iz drugega odstavka in prvega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sodišče prve stopnje nadalje tudi pravilno ugotavlja, da je bil obračun terjatev, ki jih toženec ni plačal, opravljen v skladu s pogodbo s tem, ko je v pogodbi določena JČ napravila obračun spornih terjatev, zgolj prepis stroškov po strankah pa je zaradi časovne stiske poverila NP. Iz dejanskih razlogov sodišča prve stopnje torej izhaja, da je izračune stroškov, kar je bilo bistvo njene naloge, napravila sama, zgolj prepis svojih izračunov (torej administrativno – tehnični del) pa je zaradi časovne stiske zaupala omenjeni osebi. V tem delu v razlogih izpodbijane sodbe ni nobenih medsebojnih nasprotij, ki jih poskuša prikazati pritožnik. Zato izpovedbe obeh zaslišanih prič, da je vendarle obračun odprtih terjatev v odprtih zadevah“ pripravila Č, niso v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je zgolj prepis stroškov poverila NP. Zato v tem delu tudi ni izkazana nadalje očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Določba drugega odstavka 3. člena pogodbe, po kateri je bila ugotovitev višine obveznosti toženca prepuščena Č, je prav tako pravilno interpretirana v izpodbijani sodbi. Upoštevana je tako temeljna jezikovna razlaga v smislu prvega odstavka 81. člena OZ, kot tudi dopolnilna razlagalna metoda ugotavljanja skupnega namena pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ). Kot je bilo že omenjeno, je obračun vendarle pripravila vsebinsko in v bistvenem delu Č. Svoje delo je tudi končala in o njem obvestila MS, kar priznava tudi pritožnik. Kljub temu, da je izpovedala, da se ni izdelal celoten seznam, pa je ta okoliščina – kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje – kvečjemu lahko v korist pritožnika, ker bo v tem primeru tudi višina tožbenega zahtevka lahko izkazana v manjši meri, kot pa je zahtevano v tožbi. Da ni bil izkazan oziroma izdelan popoln seznam, je pojasnjeno v razlogih izpodbijane sodbe, ker se namreč za nekatere terjatve pri določenih strankah ni dalo razbrati ali gre za že zaključene ali za nezaključene zadeve. Kot nadalje pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, predstavlja ta okoliščina vprašanje višine tožbenega zahtevka in ne njegovega temelja.

7. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi ne predstavlja navedba v razlogih izpodbijane sodbe, da bi se lahko „odprlo vprašanje zapadlosti določenih terjatev zaradi neprimerne uporabe pravne terminologije v 3. členu pogodbe“. Sodišče prve stopnje je namreč tudi povsem trdno in nedvoumno zaključilo, da je bil namen pogodbenikov opredelitev toženčeve denarne obveznosti. Drugo pa je vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka glede na njegovo višino. O tem pa bo sodišče odločalo s končno sodbo. Končni rezultat bo odvisen od tega, kakšen delež svojih obveznosti so stranke poravnale tožencu, ki je na ta način pridobil premoženjsko korist. Celo toženec sam je potrdil, da so v zvezi z odprtimi terjatvami, ki so predmet tega spora, nekatere stranke tudi „potem plačevale“. Ker se je zavezal, da bo izplačal tudi znesek „v višini 100 % vseh odprtih terjatev“, je povsem jasno, da je že na podlagi izdelanega obračuna tovrstnih terjatev mogoče ugotoviti utemeljenost tožbenega zahtevka glede na njegov temelj, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Za izkazanost tožbenega zahtevka namreč po temelju zadostuje že izkazanost tožbenega zahtevka v obsegu najmanjše mogoče denarne vrednosti.

8. Sodišče prve stopnje se res ni izrecno opredelilo do „izjave z dne 26. 02. 2003“ (pravilno uradnega zaznamka o zbranih obvestilih PU Ljubljana, ki se nahaja v kazenskem spisu Kpr 164/2004 Okrožnega sodišča v Ljubljani pod l. št. 14), ki se nahaja v priloženem kazenskem spisu, vendar pa iz te izjave (uradnega zaznamka policije) povsem jasno izhaja, da je bil vendarle sporni obračun izdelan. Zato tudi iz tega listinskega dokaza izhaja prima facie, da je tožbeni zahtevek glede na temelj utemeljen. Obračun je bil izdelan glede na razpoložljive in jasne podatke, zbrani in upoštevani pa so bili tudi vprašljivi oziroma sporni podatki, le-ti pa bodo lahko predmet presoje tožbenega zahtevka glede na njegovo višino. Tudi zato ni storjena v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ob povedanem „razloge glede zapadlosti terjatve“ med seboj ni pomešalo. Tudi ni izkazano nasprotje med samimi listinami in povzetki teh listin v izpodbijani sodbi in torej prav tako ni storjena s pritožbo očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožeča stranka je tožbo res vložila zoper odvetnika BG, kar pa ne pomeni, da je toženec izgubil takšen status, celo nasprotno – iz njegovega lastnega žiga na vlogah povsem jasno izhaja, da še vedno opravlja odvetniško dejavnost, pa čeprav sedaj v okviru svoje odvetniške družbe. Ker se je on s pogodbo kot odvetnik (in s tem tudi kot fizična oseba) zavezal, da bo poravnal pogodbene obveznosti, je povsem nepomembno ali je nato svojo odvetniško dejavnost nadaljeval v okviru odvetniške družbe, ki jo vodi in katere lastnik je. Še naprej je izkazana tako njegova sposobnost biti pravdna stranka (prvi odstavek 76. člena ZPP) kot tudi stvarnopravna pasivna legitimacija. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da naj bi obveznosti in pravice v okviru materialnega statusnega preoblikovanja prenesel na odvetniško družbo, pa celo predstavlja v pritožbi prvič uveljavljano trditev, kar pomeni nedopustno uveljavljanje novot v pritožbenem postopku, saj tudi ni navedel nobenega opravičljivega razloga za uveljavljanje trditev prvič v pritožbi. Zato teh pritožbenih očitkov sodišče druge stopnje niti ni moglo upoštevati (glej določbo prvega odstavka 337. člena ZPP). Po povedanem pa je izven vsakega dvoma, da naj bi izgubil sposobnost biti stranka glede na to, da sedaj kot odvetnik deluje v okviru odvetniške družbe. Kot fizična oseba ima tovrstno sposobnost vsekakor še naprej. Zato tudi nista kršeni določili 80. in 81. člena ZPP.

10. Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo, saj tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevane kršitve procesnega in materialnopravnega značaja (353. člen ZPP).