Jedro

Davčni organ ne pojasni, katere so posebne okoliščine, ki naj bi jih vzpostavil tožnik, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti, saj gre le v takem primeru za nedovoljeno davčno izogibanje v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Gre za primere oblikovanja vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Prav s tem pa nastane enemu od subjektov, udeleženem v taki umetni shemi, davčna korist, ki šteje za neupravičeno, saj je nasprotna temeljnemu namenu zakonodajalca, ki je za določeno vrsto pravnih poslov predvidel obdavčenje, ki bi nastopilo ob odsotnosti nedovoljenega davčnega izogibanja. To iz izpodbijane odločbe ne izhaja, saj ni razvidno, ali je kot konstrukt brez ekonomske vsebine davčni organ obravnaval pravne učinke pogodbe o nakupu spornega vozila ali pogodbe o najemu vozila z družbo E., d. o. o. oziroma najemne pogodbe med slednjo in tožnikom ali kaj drugega, kot utemeljeno očita tožnik.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-1937/2019-33 z dne 22. 10. 2020 se odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožniku odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od davčne osnove 115.778,00 EUR po 22 % stopnji v znesku 25.471,16 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od prvega dne zamude plačila, 17. 5. 2018, do dneva izdaje odločbe v znesku 4.335,66 EUR (točka I/1). Davek na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) v znesku 8.541,00 EUR po stopnji 9 % od davčne osnove 94.900,00 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od 17. 5. 2018 do dneva izdaje odločbe v znesku 1.453,84 EUR (točka I/2 izreka). Dodatni DMV v znesku 12.337,00 EUR po stopnji 13 % od davčne osnove 94.900,00 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od 17. 5. 2018 do dneva izdaje odločbe, v znesku 2.099,99 EUR (točka I/3 izreka). Odmerjeni DDV in obresti v skupnem znesku 29.806,82 EUR in DMV ter dodatni DMV in obresti v skupnem znesku 24.431,83 EUR morajo biti plačani v 30 dneh po vročitvi odločbe na prehodni davčni podračun, kot je naveden, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, nastali davčnemu organu, bremenijo finančno upravo (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka IV izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ pri tožniku opravil davčni nadzor (v nadaljevanju tudi DN) DDV in DMV za obdobje od 1. 1. 2018 do 26. 4. 2019 ter o ugotovitvah v skladu s 130. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) 8. 9. 2020 izdal zapisnik, zoper katerega je tožnik 5. 10. 2020 podal pripombe, ki jih je davčni organ zavrnil, in ki so navedene v obrazložitvi izpodbijane določbe, prav tako tudi odgovor davčnega organa nanje (strani 12 do 17 obrazložitve). S tožnikom je bil opravljen uvodni razgovor 10. 6. 2020, glede osebnega motornega vozila AUDI SQ7 4,0 TDI guattro (v nadaljevanju tudi sporno vozilo) je bil tožnik pozvan k predložitvi podatkov. Tožnik je 29. 6. 2020 predložil dokumentacijo ter poslal še pojasnilo 27. 7. 2020. Davčni organ je preko SCACA obrazca pridobil tudi informacije s strani slovaškega finančnega organa v zvezi z tožnikovo družbo A., s. r. o. iz Bratislave (v nadaljevanju tudi A. ter od tožnika 18. 8. 2020 zahteval dodatno dokumentacijo in pojasnila, na kar je tožnik odgovoril 21. 8. in 2. 9. 2020.

3.V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik 31. 1. 2018 na Slovaškem kupil družbo A., s. r. o., v kateri ni zaposlenih, tožnik je lastnik in direktor. Navedena družba je 5. 2. 2018 s strani slovenske družbe B., d. o. o. prejela predračun za nakup vozila AUDI SQ7, ki ga je do konca meseca februarja 2018 kupila in pridobila na Slovaško. Družba je že od februarja 2018 registrirana na Slovaškem za DDV in bi morala ob pridobitvi obračunati in plačati DDV, pa tega ni storila. Tožnik je od vsega začetka uporabljal in vozil navedeno vozilo, ki je registrirano na Slovaškem. Tožnik ni pojasnil navedbe, da so vozilo najprej uporabljali tudi drugi in na podlagi kakšnih dokumentov je v letu 2018 vozilo uporabljal in vozil. Iz podatkov B., d. o. o., kjer so bili opravljeni servisi, izhaja, da je vozilo v letu 2018 imelo prevoženih več kot 45.000 km. Vozilo ima vozilo slovensko vinjeto, ki jo je kupil tožnik, slovaške vinjete ni bi bilo, gorivo plačuje tožnik z gotovino, vozilo pa se nahaja na naslovu tožnikovega stalnega bivališča v Sloveniji. Plačnik servisov je družba A. Navedena družba se po navedbah tožnika ukvarja s trgovsko dejavnostjo (nakup in prodaja blaga) in ni bila ustanovljena z namenom nakupa vozila. Iz prejetih faktur je razvidno, da se je blago, ki ga je kupila družba od italijanske družbe C., dostavilo neposredno na sedež slovenske družbe D., d. o. o. Davčni organ navaja, da tožnik ni predložil drugih dokazil, da bi družba A. na Slovaškem sploh delovala, kot npr. stroškov poslovnih prostorov, elektrike, komunalnih storitev, ogrevanja, promet itd. Iz podatkov slovaških finančnih organov izhaja, da je družba A. postala zavezanec DDV že v februarju 2018, da na obračunih DDV ni navedla nobene z DDV obdavčljive transakcije, šele 20. 11. 2019 je oddala popravek DDV obračuna za februar 2018, v katerem je prijavila znesek 94.900,00 EUR. Slovaški finančni organi so ji v letu 2019 poslali poziv za posredovanje podatkov, a se nanj ni odzvala. Iz prejete dokumentacije tožnika je razvidno, da sta pogodbi o najemu vozila nastali šele v letu 2019, prvo plačilo najema je bilo izvedeno šele v letu 2020. Tožnik je predložil še tri obračune DDV, ki so bili oddani šele v novembru 2019 in tri račune, ki jih je prejela družba A. od italijanskega podjetja C., iz katerih pa je razvidno, da se je kupljeno blago iz Italije dostavilo direktno v Slovenijo (strani 8 in 9 obrazložitve izpodbijane odločbe).

4.Davčni organ navaja, da je v konkretnem primeru pridobitve vozila na Slovaško in njegove uporabe v Republiki Sloveniji šlo za sklenjen posel med dvema povezanima osebama (tožnikom in družbo A.), ki je bil sklenjen brez utemeljenega poslovnega namena, zgolj z namenom pridobitve davčne ugodnosti in da je dejansko šlo za zlorabo predpisov ZDDV-1 in ZDMV, pri čemer se sklicuje na četrti odstavek 74. člena ZDavP-2. Navaja, da sta tožnik in družba A. posel izpeljali po težko razumljivi poti, za katero ni bilo mogoče najti nobenega drugega razumnega cilja, razen izogibanja obdavčitvi in nedopustni pridobitvi davčne ugodnosti. Vozilo se je od nakupa in pridobitve na Slovaško dejansko nahajalo v Sloveniji in ga je ves čas uporabljal tožnik, ki je slovenski državljan in rezident Republike Slovenije in gre za ponoven vnos blaga na območje Slovenije iz druge države članice EU in s tem obveznost registracije, obračuna DMV in DDV. Tožnik bi moral vozilo AUDI SQ7 registrirati v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 27. člena Zakona o motornih vozilih, v nadaljevanju ZMV-1). Pravna podlaga za obdavčitev z DMV so členi 3, 4, 6 in 6.aa ZDMV, ki jih citira. Nabavna vrednost po računu dobavitelja je 94.900,00 EUR, 9 % DMV in 13 % dodatni DMV od osnove 94.900,00 EUR skupaj znašta 20.878,00 EUR. Šteje se, da je bila pridobitev motornega vozila opravljena 28. 2. 2018, ko je bil izdan račun, tožnik bi moral ugotovljeno obveznost plačati najkasneje do 16. 5. 2018. Obračunane obresti od 17. 5. 2018 do dneva izdaje odločbe znašajo 3.553,83 EUR (tabeli na strani strani 11 obrazložitve). Glede na ugotovitve, da je tožnik vozilo uporabljal takoj po registraciji na Slovaškem, pomeni, da gre za pridobitev novega prevoznega sredstva, zato bi moral v 15 dneh od dneva pridobitve prijaviti davčnemu organu pridobitev novega motornega vozila (93. a člen ZDDV-1). Navaja 3. člen in 36. člen ZDDV-1 ter 24. člen Pravilnika o ZDDV-1. Tožniku je odmeril DDV od osnove 115.778,00 EUR po stopnji 22 % v znesku 25.471,16 EUR in pripadajoče obresti v znesku 4.335,66 EUR (tabeli na strani 12 obrazložitve).

5.Toženka se z odločitvijo strinja. Okoliščine, kot so opisane, izkazujejo, da je tožniku očitati, da je zaradi izognitve plačila davčnih obveznosti v Sloveniji registriral vozilo Audi SQ7 na Slovaškem ter zato pred tem ustanovil družbo v letu 2018, vozilo pa je družba evidentirala šele v letu 2019. Po mnenju toženke gre za zlorabo predpisov, ki jo je povzročil prav tožnik, ki je sam kot ustanovitelj in odgovorna oseba družbe na Slovaškem organiziral nakup vozila, ki ga je uporabljal v Sloveniji preko svoje slovaške družbe, vendar za njegovo osebno uporabo. Okoliščine, kot jih navaja davčni organ, dokazujejo, da družba na Slovaškem ni poslovala z nobeno drugo družbo, temveč le z njegovo slovensko družbo, katere je prav tako direktor in ustanovitelj tožnik. Tožnik se je kot direktor družbe sam odločil, da je preko slovaške družbe dal vozilo v najem svoji družbi v Sloveniji. Vsi poslovni dogodki glede tega vozila so med seboj prepleteni z namenom izogibanju plačila davčnih obveznosti in jih nepovezane družbe med seboj na takšen način ne bi sklepale. Gre za vrsto neobičajnih ravnanj, ki za dobre gospodarstvenike niso značilne niti ekonomične niti smiselne. Za leto 2018, ko je tožnik vse od pridobitve vozila le-tega uporabljal v osebne namene, najemna pogodba za uporabo vozila ni bila sklenjena, obe najemni pogodbi iz leta 2019 sta po vsebini splošni in enaki. Okoliščine dokazujejo, da je tožnik uporabljal predmetno vozilo za osebno uporabo, vendar ga je zaradi izognitve plačilu davčnih obveznosti nabavil v Republiki Sloveniji preko svoje slovaške družbe A., katere ustanovitelj in direktor je. Zato mu je utemeljeno očitati, da je njegova slovaška družba kupila in registrirala zadevno vozilo z namenom izognitve plačilu davčnih obveznosti in očitno za lastne potrebe direktorja te družbe, ne pa za namene opravljanja obdavčljive dejavnosti družbe in tega tožnik ni dokazal. Ravnanje tožnika pri uporabi predmetnega vozila je posledica razmer, ki jih ne bi bilo, če v to ne bi bile vključene povezane osebe (tožnik in njegova slovaška družba) in je utemeljeno šteti, da je šlo pri tem za zlorabo očitanih (tudi) davčnih predpisov, takšni posli pa se pri obdavčitvi ne upoštevajo.

6.Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov po 1., 2 in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Povzema potek postopka, davčnemu organu očita kršitev načela materialne resnice, neupoštevanja drugega odstavka 76. člena ZDavP-2 in neupravičeno očitanje izogibanja oziroma zlorabo davčnih predpisov. Davčnemu organu očita, da je v zvezi z uporabo osebnega vozila AUDI SQ7 ugotovil napačno dejansko stanje, pri čemer gre za pavšalne zaključke. Breme dokazovanja ni zgolj v domeni tožnika, pri čemer se sklicuje na sodno prakso. Tožnik oz. povezana oseba družba E., d. o. o. je v letu 2019 razpolagal z ustrezno listino, ki je dokazovala obstoj najemnega razmerja za uporabo vozila (tudi) na območju Republike Slovenije. Ugotovitve, da je vozilo v letu 2019 razpolagalo s slovensko vinjeto, da je bilo servisirano pri izvajalcu servisnih storitev v Republiki Sloveniji, so irelevantne, brezpredmetna je ugotovitev, da gorivo za vozilo plačuje tožnik sam. Dejstvo, da za vozilo v času pridobitve (v letu 2018) ni obstajala pogodba o najemu, je namenjeno zgolj ustvarjanju podlage za davčno bremenitev tožnika. Nobeno zakonsko določilo veljavne slovenske zakonodaje ne zahteva pisne obličnosti pogodb o najemu premičnega premoženja. Pri tovrstnih poslih se pogodbe sklepajo v pisnih oblikah v primerih, ko med pogodbenimi strankami ni dovolj visoke stopnje zaupnosti, kar v primeru tožnika ni mogoče trditi. Navedbe, da v letu 2018 ni bilo sklenjene pogodbe o najemu za predmetno vozilo, ne more služiti za namene dokazovanja obstoja podlage za naložitev davka, kar je v nasprotju z načelom sorazmernosti (6. člen ZDavP-2). Davčni organ je spregledal možnost, da se je vozilo v letu 2018 uporabljalo za službene namene lastnika ali za namene povezanih pravnih oseb. Glede očitka, da tožnik v zvezi z uporabo vozila za službene namene ni predložil nobenega dokaza, izpostavlja, da je takšna dokumentacija v domeni slovaške družbe, davčni organ niti toženka nista preverila ali je bila zahteva za zagotovitev le-teh sploh v okviru tožnikove vplivne sfere, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 76. člena ZDavP-2 Postopanje davčnega organa, ki poskuša celotno dokazno breme prevaliti na tožnika, ni dopustno. Dejstvo, da je za vozilo obstajalo najemno razmerje za leto 2019, lahko odkazuje, da je bilo najemno razmerje sklenjeno že v letu 2018, čeravno ni bilo dogovorjeno v pisni obliki. Zgolj dejstvo, da tožnik ni razpolagal z dokazili, zagotovitev katerih je bilo izven njegove vplivne sfere, ne more služiti kot odločilno dejstvo za bremenitev tožnika z dodatnimi davčnimi obveznostmi. Tožnik zato zavrača, da je vozilo uporabljal kot fizična oseba za lastne zasebne namene brez ustrezne podlage.

7.Tožnik nasprotuje stališču toženke, da je že ob vstopu v lastniško strukturo slovaške družbe in ob pridobitvi spornega vozila s strani slovaške družbe vedel, da ga bo po registraciji pripeljal v Slovenijo in ga uporabljal v zasebne namene. Za takšen sklep se ne predloži niti enega dokaza. Večkrat izpostavljeno dejstvo, da je tožnik vozilo uporabljal za zasebne namene v dani situaciji ni pomembno, saj je tožnik vozilo uporabljal na vzpostavljenem poslovnem odnosu, pri čemer je najemodajalec družba E., d. o. o v zvezi s to transakcijo v proračun Slovenije vplačala vse dajatve (obračunani DDV). Kdaj so bili računi za najem s strani tožnika plačani, ni pomembno, saj so zamude pri plačevanju poslovnih obveznosti stalnica v slovenskem poslovnem prostoru. Dodatno dejstvo, da družba A. v času pridobitve vozila AUDI SQ7 ni opravljala "obdavčene dejavnosti" sloni na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik je v lastništvo predmetne družbe vstopil z jasnim namenom - izvajanja pridobitne dejavnosti z namenom maksimiziranja dobička, za kar je potreben čas. Dejstvo, da je slovaška družba v času vstopa tožnika v lastniško strukturo mirovala, ni nič nenavadnega ali neskladnega z vzpostavljeno poslovno prakso. Bistveno je, da je slovaška družba od vstopa tožnika v lastniško strukturo pridobitno dejavnost dejansko izvajala. Tožnik je v postopku dokazoval, da se slovaška družba ukvarja z mednarodno trgovino - nakup in prodaja blaga (izolacijski material). Navaja sodelovanje z družbo C. iz Italije in dobavo blago pod blagovno znamko A. slovenski družbi D., d. o. o. pri tristranskih poslih, pri čemer transakcije potekajo po primerljivih tržnih cenah. Družba A. ni bila ustanovljena z namenom nakupa vozila, temveč za mednarodno trgovino, ukvarja pa se tudi z oddajanjem vozil v najem, za kar prilaga izpisek iz poslovnega registra Okrajnega sodišča Trnava, Slovaška, potrdila o gibanju sredstev na TRR te družbe pri F. banki, ki se nanašajo na plačila povezana s preprodajo blaga, obračune DDV za mesece september in december 2018 ter od junija do decembra 2019, bilanco stanja in izkaz poslovnega izida za leto 2019, kar je tožnik predložil že pred izdajo izpodbijane odločbe. Dokazila o izvajanju pridobitne dejavnosti slovaške družbe ovržejo kakršenkoli sum, da je bil vstop tožnika v lastniško strukturo družbe izveden zgolj z namenom izogibanja ali zlorabe davčnih predpisov v zvezi z uporabo osebnega vozila. Pri tem ni pomembno, da je slovaška družba med drugim sodelovala tudi pri transakcijah s povezano družbo iz Slovenije. Napačna je navedba, da od pridobitev osebnega vozila na Slovaško ni bil obračunan DDV, saj je v postopku predložil obračun DDV za mesec februar 2018, ki ga je pristojnemu organu na Slovaškem predložila družba A.

8.Ena od dejavnosti slovaške družbe je tudi oddajanje vozil v najem, tožnik je za namene dokazovanja obstoja najemnega razmerja za vozilo AUDI SQ7 predložil Pogodbo o najemu vozila z dne 4. 1. 2019 med slovaško družbo kot najemodajalcem in družbo E., d. o. o. kot najemnikom ter Pogodbo o najemu vozila med slednjo kot najemodajalcem ter tožnikom kot najemnikom ter račun št. 1/2019 v višini 15.957,60 EUR (z vključenim DDV), ki ga je tožnik 13. 1. 2020 tudi plačal. Izpostavlja, da četudi bi vozilo uporabljal že v letu 2018, je le-to lahko bilo uporabljeno na podlagi najemnega razmerja z lastnikom vozila, kar pomeni, da v nobenem primeru davčni organ tožnika ne bi smel bremeniti z DDV in DMV, temveč bi moral preveriti, kdo je dejansko odgovoren za plačilo (primeroma dobavitelj B., d. o. o., slovaška družba kot kupec in najemodajalec oz. slovenska družba E., d. o. o. kot najemnik in najemodajalec).

9.Tožnik očita napačno uporabo 27. člena ZMV-1, saj tožnik ni razpolagal s pravno podlago, na podlagi katere bi lahko opravil registracijo osebnega vozila v Sloveniji. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je družba A. dejanski pravni lastnik vozila in ne tožnik. Neupravičena davčna bremenitev tožnika je posledica ugotovljenih dejstev na podlagi verjetnosti, saj bi davčni organ moral z gotovostjo dokazati dejstva, na podlagi katerih je davčna obveznost nastala (drugi odstavek 76. člena ZDavP-2), pri čemer navaja sodno prakso. Davčni organ v postopku ni predstavil nobenih dokazov, ki bi z gotovostjo izkazovali okoliščine: - da je tožnik takoj po izdobavi vozila na Slovaško osebno vozilo prevzel. V tem delu je mogoče zaključiti zgolj, da ga je prevzel kot odgovorna oseba družbe A. in ne kot fizična oseba; - da je vozilo uporabljal kot osebno vozilo za zasebne namene. Četudi je le-to bilo, je za te namene obstajala ustrezna pravna podlaga (tj. pogodba o najemu vozila, pri čemer obličnost tovrstnih pogodb glede na določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni potrebna; - neobstoj dokazov, ki bi dokazovali nasprotno, ne more služiti kot potrditev za nedokazana stališča davčnega organa. Da je bilo vozilo uporabljeno zgolj v Sloveniji, sloni na osnovi verjetnosti, saj intervencija mobilne enote FURS ter dejstvo, da so se v Sloveniji izvajali servisni pregledi vozila kot ostalih okoliščin (nakup slovaške vinjete, da slovaška družba ni imela zaposlenih, da tožnik ni dokazal, da je na območju Republike Slovenije uporabljal vozilo za službene namene, da je plačeval gorivo za uporabo vozila) ni mogoče trditi, da je vozilo v letih 2018 in 2019 uporabljal izključno tožnik izključno na območju Slovenije, brez vzpostavljenega najemnega razmerja. Dejstvo, da vozila tožnik kot fizična oseba ni mogel registrirati v R Sloveniji ovrže stališče o bremenitvi tožnika za dajatve povezane s predmetnim vozilom, ki se odmerjajo izključno lastnikom osebnih vozil, ki so bila pridobljena iz druge države članice EU.

10.Tožnik očita napačno uporabo ZDDV-1. V konkretnem primeru tožnika pogoji za pridobitev blaga znotraj Unije niso (bili) izpolnjeni, saj tožnik s strani lastnika vozila - slovaške družbe ni pridobil pravice do razpolaganja z vozilom, ravno tako ni bilo opravljeno plačilo. Do dobave blaga pa v konkretnem primeru ni prišlo, zato je trditev, da gre za pridobitev novega prevoznega sredstva v Sloveniji, napačna. V konkretnem primeru je slovaška družba prenesla svoje blago v Slovenijo, da se z njim opravlja obdavčena storitev oddajanja v najem oz. podnajem, vozila ni prodala tožniku, temveč ga je oddala v dolgoročni najem slovenski družbi E., d. o. o., ki ga je tožniku nato oddala v podnajem in je bil posledično obračunan in plačan slovenski DDV s strani slovenske družbe E., d. o. o. V zadevnem primeru DDV od iste transakcije ne more biti obračunan dvakrat, in sicer od "ponovnega vnosa" vozila v Slovenijo ter nato še od oddajanja v najem.

11.V konkretnem primeru ne moremo govoriti o davčnem izogibanju, saj je v Sloveniji obračunan in plačan DDV od oddajanja vozila v najem. Sklicuje se na sodno prakso SEU (npr. sodba C- 255/02). Pristop, ki ga je uporabil davčni organ, kaže na uporabo dvojnih meril in na način, ki je omogočil neupravičeno obogatitev proračuna Republiki Sloveniji ter očita kršitev načela zakonitosti ter načela pravne države (2. člen Ustave RS). Glede očitka o izpeljavi transakcij po težko razumljivi in kompleksni poti, brez drugega razumnega cilja, kot pridobitev davčnih ugodnosti, zaključki izhajajo na podlagi verjetno izkazanih okoliščin, da je tožnik začel vozilo uporabljati takoj po pridobitvi vozila s strani slovaške družbe, kar ni listinsko dokazano, kot tudi ne trditev, da se je vozilo od pridobitve s strani slovaške družbe od leta 2018 naprej uporabljalo zgolj na območju Republike Slovenije, ker je bilo vozilo v letu 2018 trikrat servisirano pri izvajalcu storitev na območju Republike Slovenije. Da bi davčni organ lahko neizpodbitno ugotovil, kakšna je bila dejanska raba/uporaba vozila v letu 2018, bi predložitev dokazov moral zahtevati od slovaške družbe. Davčni organ ni z gotovostjo dokazal, da se je tožnik v letu 2018 na račun davčnih dajatev kakorkoli okoristil. Okoliščina, da z dokazi glede dejanske rabe vozila v letu 2018 v postopku DN tožnik ni razpolagal, ne more služiti kot odločilno za bremenitev tožnika. Podoben pristop je tudi pri trditvi, da tožnik ni pojasnil, kakšen poslovni namen je imela družba s tem, da je tožniku dala v uporabo svoje vozilo, saj je za predložitev tovrstnih dokazov merodajna slovaška družba. Ne drži trditev, da družba ni imela registrirane dejavnosti oddajanja premičnega premoženja v najem, davčni organ pa je zanemaril, da je tožnik za uporabo vozila v letu 2019 predložil verodostojno pravno podlago - pogodbo o najemu z družbo E., d. o. o., ki je imela vozilo v najemu od slovaške družbe A. Slednje dokazuje, da se niti tožnik niti katerakoli druga družba, udeležena v transakcijah povezanih s predmetnim vozilom, na račun davčnih dajatev ni okoristila. Cilj nabave vozila s strani slovaške družbe je bila pridobitev sredstva, s katerim je le-ta opravljala obdavčeno dejavnost oddajanja premičnega premoženja v najem, za kar je bila družba tudi registrirana pri pristojnem slovaškem organu. Prav tako se postavlja vprašanje, kako je mogoče ugotoviti realiziran davčni prihranek, če so bile v zvezi z uporabo vozila (vsaj v letu 2019) obračunane in plačane vse pripadajoče dajatve (DDV). Za obstoj zlorabe na davčnem področju morata podana tako objektivni kot subjektivni element, pri čemer se sklicuje na sodno prakso. Glede očitka, da v povezavi z rabo oziroma uporabo vozila davčni organ ni našel nobenega razumnega poslovnega cilja, navaja, da je za namene dokazovanja poslovnega cilja slovaške družbe v zvezi s predmetnim vozilom zavezana slovaška družba, in ne tožnik sam. Tožnik je pojasnil, da je slovaška družba gospodarska entiteta, ki na trgu opravlja obdavčljivo dejavnost, med drugim tudi oddajanje premičnega premoženja v najem.

12.Davčni organ se ni opredelil do vprašanja, katero dejanje tožnika sploh opredeljuje kot dejanje zlorabe, pri čemer je to, ali nakup vozila ali njegova uporaba. Tožnik pri transakciji nakupa vozila sploh ni sodeloval; tožnikova uporaba vozila pa ne more šteti za transakcijo zlorabe predpisov, saj je tožnik vozilo uporabljal skladno z veljavnimi predpisi, ki so mu uporabo vozila omogočali, prav tako je v zvezi z njegovo uporabo plačeval vse dajatve (npr. DDV od najema vozila). Glede očitka, da je tožnik vozilo dejansko uporabljal v Sloveniji in z njim v letu 2018 naredil 45.000 km, je za predložitev dokazov merodajna slovaška družba; da je tožnik s tem, ko je vozil in uporabljal vozilo s tujimi registrskimi tablicami namesto, da bi ga registriral v Republiki Sloveniji, neupravičeno pridobil davčne ugodnosti v skupnem znesku 46.349,16 EUR, tožnik navaja, da četudi bi si to želel, vozila v R Sloveniji ne bi mogel registrirati. Posledično ni ustrezne pravne podlage za očitek kršitev 27. člena ZMV-1, še manj za bremenitev tožnika za plačilo davčnih dajatev v Sloveniji. Da bi bilo mogoče govoriti o potencialni zlorabi predpisov, bi moral tožnik postati tudi pravni lastnik avtomobila, kar pa ni. Glede očitka, da posel ni imel razumnega gospodarskega cilja, navaja, da družba A. še danes realizira prihodke iz oddaje predmetnega vozila v najem in da ta očitek ne drži. Zgolj podredno opozarja, da bi davčni organ moral upoštevati, da lahko davčno obveznost iz naslova izogibanja plačila davkov ugotovi zgolj v primeru in v višini, kolikor je dejansko znašala razlika med davki, posledično bi se odmerjena davčna obveznost morala znižati za znesek davka, ki je bil zaračunan ob najemnini za vozilo za leto 2019 v višini 2.877,60 EUR.

13.Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter samo odloči o zadevi oziroma podredno, da jo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponoven postopek, v obeh primerih pa toženki naloži povračilo stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri svojih razlogih, razvidnih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Med drugim navaja, da je tožnik šele v tožbi predložil določena dokazila in da v zatrjevanih poslih družbe A. ni najti v povezavi z uporabo predmetnega vozila nobenega razumnega poslovnega cilja, tožnik pa je kot direktor te družbe med drugim sprejemal tudi odločitve o njegovi uporabi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

15.V pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri tožbi in svojih stališčih ter navaja argumente zanje. Navaja, da je dokaze, ki se nanje sklicuje v tožbi, predložil že v postopku, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Med drugim prereka navedbe toženke, da gre za kompleksno pravno shemo, ki je bila prikazana kot storitev najema od pravnega subjekta iz druge države članice zgolj z namenom izogibanja obdavčenja. V lastništvo slovaške družbe je vstopil z namenom izvajanja pridobitne dejavnosti z namenom maksimizaranja dobička, kar pa ni mogoče takoj. Zato ni nenavadno, da je slovaška družba v času vstopa mirovala. Bistveno je, da je od vstopa izvajala pridobitno dejavnost, kar je tožnik dokazal, in sicer da se je ukvarjala z mednarodno trgovino - nakup in prodaja izolacijskega materiala in da ni bila ustanovljena z namenom nakupa vozila, ukvarja pa se tudi z oddajanjem vozil v najem. Vztraja, da davčni organ ni dokazal elementa zlorabe. Cilj nabave vozila s strani slovaške družbe je bila pridobitev sredstev, s katerimi je opravljala obdavčeno dejavnost oddajanja premičnega premoženja v najem, za kar je tudi bila registrirana.

16.Tožnik in toženka sta sodišču pisno sporočila, da se odpovedujeta izvedbi glavne obravnave, zato je sodišče skladno s prvim odstavkom 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov.

K točki I izreka:

17.Tožba je utemeljena.

18.Tožnik je bil z izpodbijano odločbo obdavčen z DDV na podlagi 3. člena ZDDV-1 in 24. člena Pravilnika, davkom na motorna vozila (DMV) ter z dodatnim DMV na podlagi 3. člena in 6a.a. člena ZDMV.

19.Kot pravno podlago za obdavčenje tožnika v konkretnem primeru je davčni organ navedel četrti odstavek 74. člena ZDavP-2. V zadevi je primarno sporno, ali gre v obravnavanem primeru na navedeni pravni podlagi pri tožniku za pridobitev novega motornega vozila AUDI SQ7 4,0 TDI quatro, ki ga je bil dolžan registrirati v Republiki Sloveniji na podlagi drugega odstavka 27. člena ZMV-1 ter zanj plačati DMV in dodatni DMV ter DDV.