Jedro

Dolžnik v obravnavani zadevi svoj ugovor po izteku roka, ki je meril na prenehanje izterjevane terjatve (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), smiselno utemeljeval na drugačnem načinu izpolnitve obveznosti, za katerega sta se dogovorili stranki (in ostali lastniki stanovanj) v sporazumu. Glede na obravnavano procesno situacijo, ko je upnica razpolagala s pravnomočnim izvršilnim naslovom, na podlagi katerega je bila v obravnavani zadevi pravnomočno dovoljena izvršba, je bilo breme dokaza prenehanja terjatve zaradi sklenjenega in realiziranega kasnejšega drugačnega dogovora strank, v katerem sta le-ti dogovorili drugačen način izpolnitve obveznosti, na dolžniku. Slednji tega bremena tudi po presoji sodišča druge stopnje ni zmogel.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku III. točke izreka tako spremeni, da se znesek 133,74 EUR nadomesti z zneskom 76,42 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje v I. in IV. točki izreka potrdi.

III. Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika po izteku roka (I. točka izreka) ter zavrnilo predlog dolžnika za odlog (izvršbe) (II. točka izreka). Dolžniku je naložilo plačilo upnikovih nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 133,74 EUR, v presežku pa je prvostopno sodišče predlog upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov zavrnilo (III. točka izreka). Nadalje je odločilo, da priglašene stroške ugovora in odloga nosi dolžnik sam (IV. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija I. in IV. točko ter prvi odstavek III. točke izreka, v katerih je prvostopno sodišče zavrnilo dolžnikov ugovor z dne 24. 3. 2014, mu naložilo plačilo dolžnikovih (pravilno: upnikovih) nadaljnjih izvršilnih stroškov ter odločilo, da upnik (pravilno: dolžnik) krije sam svoje ugovorne stroške. Pritožnik izpostavlja, da je prvostopno sodišče svojo odločitev oprlo na navedbe upnice v odgovoru na ugovor in na listine, na katere se sklicuje v njem, čeprav pred odločitvijo dolžniku ni vročilo upničinega odgovora na ugovor in listin, na katere se v njem sklicuje, s čimer je po mnenju pritožnika zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih določb v smislu kršitve pravice do izjave strank. Sicer pa bi bilo prvostopno sodišče v obravnavani procesni situaciji po mnenju pritožnika dolžno razpisati narok, na katerem bi odločalo o ponujenih dokazih strank v ugovoru in odgovoru na ugovor ter potrebne dokaze tudi izvedlo. Procesno nevzdržno naj bi bilo prvostopno stališče o neupoštevnosti dolžnikovih navedb o tem, da septične jame ni mogel z ničemer povezati, ker je ni na dvorišču (kar naj bi v odgovoru na ugovor priznala tudi upnica), kakor tudi prvostopni zaključek, da je glede teh navedb dolžnik celo prekludiran. Z opustitvijo izvedbe s strani dolžnika predlaganih dokazov naj bi prvostopno sodišče po mnenju pritožnika zagrešilo že izpostavljeno absolutno bistveno kršitev procesnih določb. Povsem napačen in v nasprotju z že predloženimi listinami naj bi bil prvostopni zaključek, da bi moral dolžnik takoj po sprejemu sporazuma z dne 6. 9. 2013 zaključiti pravdni postopek, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. III P 769/2010, saj se tega ni zavezal storiti. Če bi prvostopno sodišče z zadostno skrbnostjo pregledalo ta spis, bi ugotovilo, da se je zoper prvostopno odločitev pritožila tudi tožena stranka, zato tudi dolžnikov umik pritožbe ne bi prinesel zaključka te pravdne zadeve. Sicer pa je glede ugotovitve, ali je dolžnik izpolnil svoje obveze glede vzpostavitve etažne lastnine, po mnenju pritožnika pomembno le stanje postopka N 222/2010 v času odločanja o dolžnikovem ugovoru. Pritožnik izrecno graja tudi stroškovni del prvostopne odločitve, saj Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ne predvideva odgovora na predlog za odlog izvršbe, zato so upniku zanj stroški neupravičeno priznani, stroški odgovora na ugovor pa so bili glede na vrednost spornega predmeta previsoko odmerjeni, kar posledično povzroči napačno odmero poštnih in telekomunikacijskih storitev ter DDV. Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanega (dela) sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se upnica zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela prvostopnega sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena (le glede stroškovne odločitve).

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sklepa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo v odločitvi o ugovoru dolžnika materialno pravo pravilno uporabljeno, kar pa ne velja v celoti za stroškovno odločitev, v okviru katere so bili upnici določeni nadaljnji izvršilni stroški neutemeljeno priznani, kot bo še podrobneje obrazloženo.

6. V obravnavani zadevi je dolžnik svoj ugovor po izteku roka utemeljeval na sporazumu, ki ga je dne 6. 9. 2013 sklenil z ostalimi etažnimi lastniki, v katerem se je dolžnik zavezal k opravi določenih dejanj oz. opustitev (med drugim da bo prekinil vse postopke, ki jih je sprožil v zvezi z zavlačevanjem vpisa etažne lastnine v zemljiško knjigo, popravil uničeno kanalizacijo vzdolž dvoriščnega objekta do navezave na septično jamo), upnica pa se je v primeru izpolnitve teh zavez s strani dolžnika zavezala umakniti predlog za izvršbo v tem postopku, ki teče na podlagi izvršilnega naslova zaradi uveljavitve upničine nedenarne terjatve (odstranitve vgrajenega zidu in vrat iz skupnih prostorov). Dolžnik je v svojem ugovoru po izteku roka zatrjeval, da je vse prevzete obveze iz navedenega sporazuma izpolnil, česar pa mu upnica ne priznava. Slednje izhaja tudi iz upničinega odgovora na dolžnikov ugovor, v katerem upnica izrecno izpostavlja nerealizirane zaveze dolžnika, pri čemer se sklicuje na zapisnik (izrednega sestanka etažnih lastnikov) z dne 21. 12. 2013, ki ga je podpisal tudi dolžnik.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi jo prvostopno sodišče zagrešilo s tem, ko dolžniku ni vročilo upničinega odgovora na ugovor in predlog za odlog izvršbe. ZIZ namreč vročitve teh vlog drugi stranki sodišču izrecno ne nalaga. Kršitev načela kontradiktornosti, ki je v izvršilnem postopku omejeno (29. člen ZIZ), utegne biti tako podana le tedaj, če se prvostopna odločitev o odločilnih dejstvih opira na (nove) navedbe, ki jih poda stranka v odgovorih. V konkretnem primeru upnica v odgovoru na ugovor podaja le svoje navedbe iz predhodnih vlog in svoja v pretežni meri že predhodno podana naziranja do navedb dolžnika v zvezi z (ne)izpolnitvijo njegovih zavez iz sporazuma z dne 6. 9. 2013, ki je bil v postopku glede na podatke v spisu že predhodno predložen (enako velja tudi za zapisnik z dne 21. 12. 2013), zato zatrjevana kršitev procesnih določb ni podana. Tudi narok za obravnavanje ugovora v skladu z drugim odstavkom 58. člena ZIZ ni obligatoren, temveč je odločitev o njegovem razpisu na sodišču prve stopnje „glede na okoliščine primera“, ki jih je v obravnavani zadevi prvostopno sodišče tudi po stališču sodišča druge stopnje presodilo pravilno.

8. Kot že zgoraj izpostavljeno je dolžnik v obravnavani zadevi svoj ugovor po izteku roka, ki je meril na prenehanje izterjevane terjatve (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), smiselno utemeljeval na drugačnem načinu izpolnitve obveznosti, za katerega sta se dogovorili stranki (in ostali lastniki stanovanj) v sporazumu z dne 6. 9. 2013. V primeru dolžnikove izpolnitve vseh zavez po sklenjenem sporazumu, naj bi „izvršilni naslov v celoti izgubil na veljavi v delu, ki se nanaša na odstranitev vrat in dela stene“, upnica pa se je v tem primeru zavezala umakniti predlog za izvršbo. Glede na obravnavano procesno situacijo, ko je upnica razpolagala s pravnomočnim izvršilnim naslovom, na podlagi katerega je bila v obravnavani zadevi pravnomočno dovoljena izvršba, je bilo seveda breme dokaza prenehanja terjatve zaradi sklenjenega in realiziranega kasnejšega drugačnega dogovora strank, v katerem sta le-ti dogovorili drugačen način izpolnitve obveznosti, na dolžniku. Slednji tega bremena tudi po presoji sodišča druge stopnje ni zmogel. V tej smeri sicer sodišče prve stopnje res ni izvedlo vseh po dolžniku predlaganih dokazov. Vendar pa so izvedeni listinski dokazi, npr. zapisnik izrednega sestanka etažnih lastnikov z dne 21. 12. 2013, ki ga je podpisal tudi dolžnik, in iz katerega izrecno izhajajo nerealizirane zaveze dolžnika po sporazumu z dne 6. 9. 2013, tudi po presoji sodišča druge stopnje zadoščali za izpodbijani prvostopni zaključek. Prestrogo je sicer prvostopno stališče, da je bil glede drugačnih ugovornih navedb v tej smeri dolžnik prekludiran, ker je v zapisniku z dne 21. 12. 2013 neizpolnitev prevzetih zavez izrecno priznal. Dolžniku je bilo sicer treba dati možnost dokazovanja prenehanja terjatve zaradi (realiziranega) kasnejšega drugačnega dogovora strank, kar pa v izvršilnem postopku, ki teče na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova, vendarle ne more pomeniti izpeljave celotnega vzporednega kontradiktornega postopka, če že izvedeni listinski dokazi nedvomno izkazujejo, da dolžnik ni izpolnil vseh sprejetih zavez, šele po izpolnitvi katerih bi v skladu z dogovorom lahko prenehala terjatev iz izvršilnega naslova (oz. bi nastopila obveznost upnice, da umakne predlog za izvršbo), kar nenazadnje dolžnik celo sam priznava. Za odločitev nerelevantni so zato po presoji sodišča druge stopnje razlogi, zaradi katerih dolžnik sprejetih zavez ni izpolnil oz. naj ne bi mogel izpolniti (konkretno po dolžniku šele v ugovoru zatrjevani neobstoj septične jame, česar upnica v svojem odgovoru na ugovor ne priznava, kot to v svoji pritožbi zmotno in zavajajoče navaja dolžnik). Nepomembno je tudi, ali bi dolžnikovo procesno razpolaganje v vzporednem pravdnem postopku dejansko lahko doseglo po upnici zasledovani cilj (zaključek pravdne zadeve in s tem posledično hitrejši zaključek nepravdnega postopka za vzpostavitev etažne lastnine), glede na nesporno, da dolžnik z namenom zaključka pravdnega postopka, na katerega se je po pravilni ugotovitvi prvostopnega sodišča čakalo v nepravdnem postopku za vzpostavitev etažne lastnine, vendarle ni storil ničesar. Po vsem obrazloženem se prvostopna odločitev v zvezi z ugovorom po izteku roka pokaže kot pravilna.

9. Utemeljena pa je pritožbena graja izpodbijane stroškovne odločitve v delu, v katerem je prvostopno sodišče upnici neutemeljeno priznalo določene nadaljnje izvršilne stroške. Pritožnik namreč pravilno izpostavlja, da ZIZ odgovora na predlog za odlog izvršbe ne predvideva, zato stroškov zanj ni mogoče utemeljeno naložiti nasprotni stranki, kar je v obravnavani zadevi materialnopravno zmotno storilo sodišče prve stopnje, ko je upnici iz tega naslova neutemeljeno priznalo 39,15 EUR. Tudi iz naslova odgovora na ugovor je upnica glede na vrednost spornega predmeta (do 2.000,00 EUR - strošek nadomestnega dejanja) lahko upravičena le do 52,20 EUR (87 EUR x 0,6) in ne do 52,50 EUR, kot ji je sicer očitno pomotoma priznalo sodišče prve stopnje. Vse navedeno je v stroškovnem delu (prvi odstavek III. točke izreka) v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ narekovalo ugoditev pritožbi in spremembo tega dela prvostopnega sklepa, tako da je dolžnik dolžan upnici povrniti ustrezno nižji znesek nadaljnjih izvršilnih stroškov - namesto prvotno priznanih 133,74 EUR upoštevaje ostale na prvi stopnji pravilno priznane in v pritožbi ne grajane nadaljnje izvršilne stroške (obrazložitev prvostopnega sklepa v točki 21) le 76,42 EUR.

10. Ker dolžnik s pritožbo zoper odločitev o ugovoru ni uspel, se kot pravilna pokaže tudi izpodbijana prvostopna odločitev v zvezi z ugovornimi stroški, ki jih nosi dolžnik sam (IV. točka izreka prvostopnega sklepa).

11. Po vsem obrazloženem je sodišče druge stopnje v ostalem pritožbo dolžnika v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in v še izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

12. Ker dolžnik s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). Upnica pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, s katerim ni v odločilni meri prispevala k odločitvi o pritožbi (nepotrebni stroški - peti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).