Jedro

Ker tožnici pri novem delodajalcu ni bila zagotovljena pravica do izplačila odpravnine (če bi se zanjo stekli pogoji) tudi na podlagi neprekinjene delovne dobe pri toženi stranki, je sodišče pravilno presodilo, da tožena stranka kljub zagotovitvi ustrezne zaposlitve pri drugem delodajalcu ni bila prosta obveznosti plačila odpravnine, do katere je bila tožnica na podlagi 109. člena ZDR upravičena glede na podano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo 4.083,07 EUR iz naslova plačila odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 4. 2004, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je M. o. V., pri kateri je tožena stranka tožnici zagotovila drugo ustrezno zaposlitev, „prevzela vse obveznosti kot da tožnica ni spremenila zaposlitve, torej tudi morebitno izplačilo odpravnine v primeru prenehanja delovnega razmerja“ (str. 5 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

2. Na pritožbo tožnice je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Izhajalo je iz ugotovitve, da je sodišče prve stopnje „v ponovljenem postopku ugotovilo, da se M. o. V. v pogodbi o zaposlitvi tožnice glede plačila odpravnine, če bi se zanjo stekli siceršnji pogoji, ni zavezala upoštevati neprekinjene delovne dobe tožnice pri toženi stranki“. Ugotovilo je, da „iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da tožena stranka tožnici ni ponudila pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, pri katerem bi tožnica imela enak položaj, kot da ne bi spremenila delodajalca, kar pomeni, da bi novi delodajalec upošteval delovno dobo, kot da delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu ni bilo prekinjeno“. Hkrati je sodišče sklenilo, da se revizija dopusti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišče druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo in se v njej pavšalno sklicuje na revizijska razloga kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Graja ugotovitve sodišča druge stopnje, da tožena stranka tožnici pri M. o. V. ni zagotovila druge ustrezne zaposlitve, v okviru katere bi bila tožnici tudi pravica do odpravnine, če bi se zanjo stekli pogoji, zagotovljena ob pogojih neprekinjene delovne dobe pri toženi stranki. Hkrati navaja, da tožnici ni bila dolžna izplačati odpravnine tudi glede na določbe 101. do 105. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), v zvezi z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI - Ur. l. RS, št. 63/2004).

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Predmet revizijske presoje je pravnomočna sodba, izdana na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Navedene določbe ZPP pomenijo, da mora stranka v reviziji določno opredeliti bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja, saj je preizkus izpodbijane sodbe iz tega revizijskega razloga omejen le na takšne določno zatrjevane kršitve. Pri preizkusu materialne pravilnosti sodbe pa je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje, ki so bile pravna podlaga za izdajo izpodbijane sodbe in stranka v reviziji s tem v zvezi ne more uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (razen kolikor bi šlo za nepopolno ugotovitev dejstev v posledici zmotne uporabe materialnega prava).

8. Glede na navedeno je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožena stranka „tožnici ni ponudila pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, pri katerem bi tožnica imela enak položaj, kot da ne bi spremenila delodajalca, kar pomeni, da bi novi delodajalec upošteval delovno dobo kot da delovno razmerje s prejšnjim delodajalcem (toženo stranko) ni bilo prekinjeno. V zvezi s takšno dejansko ugotovitvijo tožena stranka ne uveljavlja nobene določne kršitve pravdnega postopka (niti v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in niti v smislu kršitve določb 358. člena, v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Ker nasploh ne uveljavlja nobene določne kršitve pravdnega postopka, sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe niti ni smelo preizkušati.

9. Ob ugotovitvi, da tožnici pri novem delodajalcu, to je M. o. V. ni bila zagotovljena pravica do izplačila odpravnine, če bi se zanjo stekli pogoji, tudi na podlagi neprekinjene delovne dobe pri toženi stranki, je sodišče tudi ob široki razlagi določb tretjega odstavka 90. člena v času sporne odpovedi veljavnega ZDR, ki jo je sprejelo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 88/2006 z dne 25. 4. 2006 (1), pravilno presodilo, da tožena stranka kljub zagotovitvi ustrezne zaposlitve pri drugem delodajalcu ni bila prosta obveznosti plačila odpravnine, do katere je bila tožnica na podlagi 109. člena ZDR upravičena glede na podano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Prav tako je sodišče pravilno presodilo, da tožena stranka ni bila prosta obveznosti plačila odpravnine na podlagi določb 40. člena ZZRZI, ki v času sporne odpovedi še sploh ni veljal, tudi če bi se štelo, da je tožnici zagotovila drugo ustrezno zaposlitev kot invalidki II. kategorije.

10. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Ker odgovor na revizijo ni bil potreben, tožnica sama krije svoje stroške, ki so ji z odgovorom nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): V sodbi VIII Ips 88/2006 z dne 25.4.2006 je bilo sprejeto naslednje stališče: „Če je delodajalec ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti zagotovil delavcu možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi na ustreznih delih pri drugem delodajalcu s tem, da se pravice delavca, ki so odvisne od delovne dobe pri delodajalcu, priznavajo, kot da delovna doba ne bila prekinjena, pa delavec z drugim delodajalcem sklene pogodbo o zaposlitvi pod temi pogoji, mu prvi delodajalec ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dolžan izplačati odpravnine.“