Jedro

Dejansko stanje in pravna podlaga zakona se nista spremenili, saj se zahtevana pomoč za pravno svetovanje nanaša na vloženo tožbo zoper RS, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zaradi uveljavljanja pravic iz javnih sredstev. O tožnikovem zahtevku za dodelitev pravne pomoči za pravno svetovanje je tako bilo že odločeno, zato je bila prošnja tožnika za brezplačno pravno pomoč pravilno zavržena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo za dodelitev brezplačne pomoči prosilca A.A. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožena stranka dne 3. 3. 2020 prejela prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč in je v konkretni zadevi ugotovila, da je bilo o sedanji prošnji tožnika vsebinsko že pravnomočno odločeno tako, da je bila prošnja tožnika zavrnjena. Ponovna prošnja v isti zadevi zato ni dovoljena. Ker je tožena stranka o prošnji tožnika vsebinsko že odločila s pravnomočno odločbo opr. št. Bpp 460/2019 z dne 30. 9. 2019, ter se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek ni spremenila, je ponovno prošnjo tožnika kot nedopustno zavrgla na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

2. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in mu dodeli brezplačno pravno pomoč oz. podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. Tožnik izpodbija sklep v celoti v vseh točkah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik navaja, da je res, da je že tretjič vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč v zadevi opr. št. V Ps 1142/2019, vendar je tokrat prvič vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja na podlagi 1. alinee 26. člena ZBPP. Pravno svetovanje iz 1. alinee 26. člena ZBPP se dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi tožena stranka upoštevala določbo zadnjega odstavka 24. člena ZBPP. Ker pa je tožnik tokrat prvič zaprosil za brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja na podlagi 1. alinee 26. člena ZBPP, pa tožena stranka v odločbi opr. št. Bpp 460/2019 in v sklepu opr. št. Bpp 563/2019 tega ni mogla upoštevati. Tožnik navaja, da je v prejšnjih prošnjah za brezplačno pravno pomoč zaprosil za obliko pravnega svetovanja in zastopanja pred sodišči na prvi in drugi stopnji, pri čemer se zadnji odstavek 24. člena ZBPP ne upošteva. Tožena stranka še nikoli ni odločala o sedanji prošnji tožnika.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru, v katerem se izpodbija odločba tožene stranke, opr. št. Bpp 144/2011 z dne 5. 3. 2020, je sporno, ali je bilo o isti zadevi na podlagi prošnje tožeče stranke za brezplačno pravno pomoč, z istim dejanskim stanjem in pravno podlago že odločeno z odločbo tožene stranke, opr. št. Bpp 460/2019 z dne 30. 9. 2019. 6. V prvem odstavku 26. člena ZBPP določa, da se brezplačna pravna pomoč v isti zadevi lahko dodeli med drugim tudi za pravno svetovanje. Za pravno svetovanje se šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopkov za njihovo zavarovanje (četrti odstavek 26. člena ZBPP).

7. V konkretnem primeru je tožnik vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja na podlagi prve alineeje 26. člena ZBPP, v zvezi z vložitvijo tožbe zoper RS Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, zaradi uveljavljanja pravic iz javnih sredstev v zvezi z dokončno odločbo 12301-317/2019/2 z dne 6. 9. 2019, ki jo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani vpisalo pod opr. št. V Ps 1142/2019. 8. Iz podatkov spisa in obrazložitve odločbe opr. št. Bpp 460/2019 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani izhaja, da je tožnik že dne 20. 9. 2019 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe, pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper RS Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, zaradi uveljavljanja pravic iz javnih sredstev v zvezi z dokončno odločbo 12301-317/2019/2 z dne 6. 9. 2019. Z navedeno odločbo je drugostopenjski organ zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo Centra za socialno delo Ljubljana (v nadaljevanju CSD) št. 1232-56172019-LJVIC/2 z dne 3. 6. 2019, s katero je prvostopenjski organ zavrnil vlogo tožnika za dodelitev izredne denarne socialne pravne pomoči za stroške telefoniranja, dopisovanja, kopiranja in tiskanja. Prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči je bila zavrnjena, ker je tožena stranka ugotovila, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh oz. ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kar potrjujejo že zavrnjene tožbe v identičnih zadevah. Obrazložitev je temeljila na Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), ko se lahko izredna denarna socialna pomoč dodeli osebi samo zares v izrednih okoliščinah materialne ogroženosti, v katerih se je znašla oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati in če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje (prvi odstavek 33. člena ZSVarPre). Tožnik se nahaja v zaporu, kjer je poskrbljeno za njegove potrebe in gre za situacijo na katero bi lahko vplival. 9. Glede na opisano dejansko stanje je pravilna in zakonita odločitev tožene stranke, glede na dejstvo, da se dejansko stanje in pravna podlaga nista spremenili, saj se zahtevana pomoč za pravno svetovanje nanaša na vloženo tožbo zoper RS Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, zaradi uveljavljanja pravic iz javnih sredstev v zvezi z dokončno odločbo 12301-317/2019/2 z dne 6. 9. 2019 Delovnega in socialnega sodišče v Ljubljani. O tožnikovem zahtevku za dodelitev pravne pomoči za pravno svetovanje, je tako bilo že odločeno, zato je zakonita in pravilna odločitev tožene stranke, da je prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč zavrgla.

10. Sodišče ugotavlja, da tožnik niti v ponovni prošnji za brezplačno pravno pomoč, niti v tožbi ni navedel, da sta se dejansko stanje oziroma pravna podlaga, na katero se opira zavržena prošnja za brezplačno pravno pomoč, po izdaji pravnomočno zavrnjene prošnje za brezplačno pravno pomoč spremenila. Tožnik v tožbi ne navaja dejstev in okoliščin, s katerimi bi izpodbijal dejansko stanje, na katerem je tožena stranka utemeljila izpodbijano odločbo. Okoliščine, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, predvsem, da tožena stranka ni upoštevala zadnjega odstavka 24. člena ZBBP, so po mnenju sodišča pravno nepomembne za obravnavano zadevo, saj na pravilnost izpodbijane odločitve ne morejo vplivati.

11. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča tožena stranka ob predhodnem preizkusu zahteve za brezplačno pravno pomoč v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v zadevi uporablja na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP pravilno zavrgla, upoštevaje ugotovitev, da je bila o isti stvari že izdana zavrnilna upravna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek tožnika nista spremenila.

12. Ker je po presoji sodišča izpodbijani sklep tako pravilen in na zakonu utemeljen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.