Jedro

Člen 78 ZCes-1 uvodoma predpisuje prepoved postavljanja objektov za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste zunaj naselja (prvi odstavek), nato pa v drugem odstavku določa pogoje, pod katerimi pa je postavitev takih objektov možna ob soglasju direkcije. Ker pa tega soglasja tožnik nedvomno nima, objekti pa so postavljeni ob državni cesti, je organ mogel in moral zaključiti, da je podan pravno relevantni dejanski stan za izrek spornega ukrepa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da je tožnik dolžan, upoštevaje 73. in 74. člen Zakona o cestah (v nadaljevanju Zces-1), odstraniti 2 objekta ob G2-106/0215, km 0,150 LE (parc. št. 209/3, 216/11, 209/11, k.o. ...) in 2 objekta ob G2-106/0215, km 0,200 LE (parc. št. 203/3, k.o. ...) (1. točka izreka), naložil rok 30 dni za izvedbo ukrepa (2. točka izreka), odločil, da stroški inšpekcijskega postopka niso nastali (3. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je v postopku ugotovil, da stojijo objekti za oglaševanje in obveščanje v varovalnem pasu (območju) državne ceste G2-106/0215 v naselju Ljubljana (kar podrobneje opredeli) brez ustreznega soglasja upravljavcev cest. Organ je po opravljenih poizvedbah ugotovil, da za poseg v varovalnem pasu Mestna občina Ljubljana ni izdala nobenega soglasja, kar je v nasprotju z 68. členom ZCes-1 oziroma ni bilo naknadno pridobljeno soglasje po 78. členu ZCes-1 od upravljavca cest DRSC oziroma DRSI. Objekti so bili sicer postavljeni na podlagi pogodbe med MOL in A. d.o.o. z dne 1. 9. 2007, vendar brez že opredeljenih soglasij. Izrek ukrepa je utemeljil na podlagi 118. člena ZCes-1. Zaključno je obrazložil še rok izvedbe ukrepa ter ostale točke izreka.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbo zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še opozoril na 66. člen ZCes-1 in 5. člen ZCes-1. Dodal je še, da ne drži, da so bili objekti postavljeni z ustreznim soglasjem lokalne skupnosti. Pogodba z dne 23. 10. 2007 ureja obligacijska razmerja med strankami pogodbe in ne predstavlja ustreznega upravnega soglasja, ki bi moralo biti izdano v skladu s takrat veljavnim Zakonom o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC, 68. člen). Pogodba pa tudi ni več veljavna, saj lokalna skupnost ni več pristojna za dajanje soglasij za takšne objekte ob državnih cestah. Pogodba pa je prenehala veljati z uveljavitvijo občinskega prostorskega načrta (104. člen OPN MOL ID), ker pa gre za objekt ob državnih cestah, tudi MOL ne more več izdajati dovoljenj za objekte za oglaševanje ob državnih cestah. Dejstvo, da je tožnik plačeval občinsko takso, pa ni pomembno.

3. Tožnik je tožbo vložil iz tožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in razlogov, zaradi katerih se akt lahko izreče za ničnega. V tožbi je najprej opozoril na 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kot je navedel že v upravnem postopku, so bili objekti postavljeni v skladu s takrat veljavnimi predpisi. Vsi objekti imajo namreč pridobljena vsa prometna in ostala zakonska soglasja (v skladu z zakonom, ki je urejal javne ceste, varnost cestnega prometa, odlok o o občinskih cestah, odlokom o cestnoprometni ureditvi, odlokom o zelenih površinah v naseljih na območju ljubljanskih občin, idr.) ter so bili postavljeni na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, sklenjene med MOL in A. d.o.o. in Seznama oglaševalskih mest, v katerem so sporne lokacije zavedene pod zap. št. 149, 150, 151 in 152. To izhaja tudi iz besedila Pogodbe. Treba je upoštevati kronološki potek dogajanja v zvezi s temi panoji. Tožnik je pred sklenitvijo pogodbe naslovil na MOL več vlog za izdajo soglasij, kar pa je bilo zavrnjeno, inšpektorat Mestne občine Ljubljana pa je nato zaradi postavitve panojev brez ustreznih soglasij oziroma dovoljenj izdal odločbe za njihovo odstranitev, zoper katere je tožnik vložil tožbe v upravnem sporu. Nato je prišlo do sklenitve pogodbe z namenom ureditve postavitve panojev brez soglasja MOL ter v skladu z zakonodajo. V pogodbi so izrecno določeni pogoji, ki jih je treba upoštevati v sklopu podanega soglasja ali dovoljenja. Pogodba tudi ne zavezuje tožnika, da bi si moral pridobiti še kakšna druga dovoljenja oziroma soglasja. Zato ne drži, da za postavitev objektov ni soglasja iz 68. člena ZCes-1 oziroma 78. člena ZCes-1. Že po naravi stvari A. ne bi mogla skleniti pogodbe z MOL, če ji ta ne bi dala ustreznih soglasij in dovoljenj za postavitev objektov. Nelogično je sklepanje, da bi MOL sklenila pogodbo brez ureditve temeljnega razmerja - tj. izdaje dovoljenja za oglaševanje. Slednje pa izhaja že iz naziva pogodbe, kot tudi njenih določb, ki v nobenem primeru ne postavljajo dodatnih pogojev v smislu potrebe po pridobitvi dodatnih soglasij. Na to kaže tudi ravnanje tožnika, ki je glede na drugi odstavek 12. člena pogodbe umaknil vse tožbe, ki jih je vložil zoper MOL, in so bili ti postopki ustavljeni (npr. U 1371/2007, U 170/2007, idr.). Torej ne drži, da ni bilo pridobljeno ustrezno soglasje pristojne občine. Napačno pa je tudi sklicevanje na 78. člen ZCes-1, saj v času postavitve ta zakon ni veljal, temveč je veljal ZJC. Z uporabo ZCes-1 je organ kršil 155. člen Ustave. Tožnik pa je tudi redno plačeval vse občinske takse za postavitev objektov, kar predstavlja še dodaten dokaz, da ima tožnik vsa potrebna soglasja. Odločbe tako zaradi pomanjkljive obrazloženosti, protispisnosti ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče preizkusiti, odločba pa je nezakonita tudi z vidika uporabe materialnega prava in splošnih načel pravnega reda, zaradi česar je prišlo tudi do kršitve pravice do sodnega varstva. Tožnik je predlagal, da sodišče odločbo odpravi in naloži toženki povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa posebej ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločba temelji na 118. členu ZCes-1 (ki opredeljuje splošne inšpekcijske ukrepe), oziroma natančneje na šesti alineji 1. točke prvega odstavka tega člena, po kateri pristojni inšpektor za ceste z opozorilom, če oceni, da je to zadosten ukrep, ali z odločbo odredi, da se v roku, ki ga določi, odpravijo nepravilnosti, ki jih ugotovi v zvezi: - z gradnjo gospodarske javne infrastrukture oziroma drugimi posegi v območju javne ceste brez soglasja ali če niso izpolnjeni pogoji izdanega soglasja.

7. Sodišče pritrjuje ugotovitvi organa, da so navedeni objekti (2 objekta ob G2-106/0215, ko 0,150 LE (parc. št. 209/3, 216/11, 209/11, k.o. ...) in 2 objekta ob G2-106/0215, KM 0,200 le (parc. št. 209/3, k.o. ...)) postavljeni brez ustreznih soglasij, zaradi česar jih je treba odstraniti, kot je bilo tožniku naloženo s to odločbo.

8. Uvodoma sodišče tožniku pojasnjuje (kot mu je pojasnil že drugostopni organ v svoji odločbi), da za presojo, ali so v prejšnji točki opredeljeni objekti postavljeni legalno, ni pravno relevantno, da so bila ob njihovi postavitvi pridobljena vsa ustrezna soglasja oziroma upoštevani vsi takrat veljavni predpisi. V obravnavanem primeru se namreč presoja, ali so za postavljene objekte izpolnjeni pogoji, ki jih določa sedaj veljavni zakon, ki ureja to pravno materijo, tj. ZCes-1. To pa je tudi v skladu s 6. členom ZUP, ki določa, da organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Tako 78. člen ZCes-1 uvodoma predpisuje prepoved postavljanja objektov za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste zunaj naselja (prvi odstavek), nato pa v drugem odstavku določa pogoje, pod katerimi pa je postavitev takih objektov možna ob soglasju direkcije. Ker pa tega soglasja tožnik nedvomno nima, objekti pa so postavljeni ob državni cesti, je organ mogel in moral zaključiti, da je podan pravno relevantni dejanski stan za izrek spornega ukrepa. Organ zato tudi ni kršil 155. člena Ustave, saj je odločal v skladu z načelom zakonitosti, kot tudi v skladu z načelom materialne resnice (8. člen ZUP).

9. Tožnik se pri svojem ugovoru o (takrat) legalni postavitvi objektov sklicuje na pogodbo št. 19 PO/2007 o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z oglaševanjem na javnih mestih med Mestno občino Ljubljana ter A. d.o.o. (očitno pravno prednico tožnika) z dne 23. 10. 2007, iz katere med drugim izhaja, da ima A. d.o.o. na dan podpisa pogodbe na javnih mestih na območju MOL nameščenih 278 velikih samostoječih in stenskih tabel (12 m2), kar je razvidno iz seznama, ki je sestavni del te pogodbe (in iz katerega je razvidno, da se nanaša tudi na v tej zadevi obravnavane objekte, kar med strankami ni sporno), da bo plačevala občinsko takso za oglaševanje po tej pogodbi MOL, v nadaljevanju so opredeljene še posamezne pravice in obveznosti A., določeno pa je tudi, da je ta pogodba sklenjena za čas do uveljavitve občinskega prostorskega načrta in Odloka o občinskih taksah (10. člen). Že iz vsebine te pogodbe je torej razvidno, da je sklenjena za določen čas in sicer do sprejetja občinskega prostorskega načrta - OPN MOL ID, ki je pričel veljati 15 dni po njegovi objavi v Uradnem listu 78/2010 z dne 8. 10. 2010. Četudi pa bi bila ta pogodba v tem primeru pravno relevantna (pa ni, kar bo v nadaljevanju pojasnilo sodišče), to pomeni, da ne velja več, tožnik pa tudi ne zatrjuje, da je prišlo do njenega podaljšanja.

10. Sklenjena pogodba pa tudi ni pravno relevantna iz naslednjih razlogov: z uveljavitvijo ZCes-1 je namreč prišlo do spremembe pristojnosti v zvezi z izdajanjem soglasij v tovrstnih primerih (tj. pri postavljanju objektov za obveščanje oglaševanje v območju državne ceste) in sicer je pristojnost prešla iz občine na direkcijo, kar pomeni, da OPN MOL ID za tovrstne objekte, postavljene ob državnih cestah, ne velja. V 104. členu odlok sicer podaljšuje veljavnost pogodb o oglaševanju med izvajalci oglaševanja in MOL do izdaje novih dovoljenj za oglaševanje po določbah tega odloka in odloka o oglaševanju MOL (prvi odstavek) in v nadaljevanju opredeljuje še obvezno postopanje izvajalcev oglaševanja za objekte za oglaševanje na javnih mestih, če niso bila pridobljena dovoljenja MOL, glede na 60. člen OPN MOL ID, vendar pa je v tej zadevi bistveno to (in kot je sodišče že navedlo), da gre za objekte, postavljene v območju državne ceste. Tožnik pa (ustreznega) soglasja iz 78. člena ZCes-1 nedvomno ni izkazal. Na drugačno odločitev zato tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe o kronološkem poteku dogodkov v zvezi s sklenitvijo pogodb z MOL in jih sodišče zavrača kot neutemeljene.

11. Sodišče pa tudi sodi, da ni prišlo do zatrjevanih kršitev pravil postopka, saj je izpodbijana odločba v zadostni meri obrazložena, kajti iz nje so razvidni vsi razlogi za odločitev, relevantni predpisi, ki jih je pri odločitvi uporabil inšpektor, drugostopni organ pa je v pritožbeni odločbi obrazložitev še dopolnil, za kar pa je tudi imel pooblastilo v 248. členu ZUP.

12. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.