Jedro

Očitek, da je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek, ni utemeljen. Tožbeni zahtevek se glasi na izpraznitev in izročitev stanovanja. Takemu zahtevku je bilo delno ugodeno tako, da je obveznost tožene stranke, da stanovanje izprazni in ga izroči tožeči stranki, omejena z nasprotno obveznostjo tožeče stranke, da ponudi toženi stranki prejšnje ali temu enakovredno stanovanje. Sodišče je torej odločilo o izpraznitvenem zahtevku, ki pa mu ni ugodilo v celoti, temveč ga je omejilo z nasprotno obveznostjo tožene stranke. S tem postavljeni zahtevek ni bil prekoračen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženca izprazniti trisobno stanovanje v M., K. in ga izročiti tožeči stranki. Ugotovilo je, da sta toženca dobila sporno stanovanje na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj, ki jo je izdalo poveljstvo garnizije v M. dne 15.8.1991, torej v času, ko je upravljanje vojaškega stanovanjskega sklada na podlagi 9. čl. Ustavnega zakona že prešlo na Republiko Slovenijo. Pred tem je bil toženec imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v M., V. Zaradi nezakonite dodelitve spornega stanovanja mu stanovanjska pravica na prejšnjem stanovanju ni prenehala. Tožeča stranka tožbenega zahtevka ni prilagodila tem okoliščinam. Izpraznitveni zahtevek pa ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je tožencema naložilo izpraznitev spornega stanovanja, vendar šele potem, ko jima bo tožeča stranka dala na razpolago njuno prejšnje stanovanje ali pa stanovanje, ki bo temu enakovredno. Potrdilo je sicer prvostopne dejanske ugotovitve, vendar je štelo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen: toženca se morata iz nezakonito pridobljenega stanovanja izseliti, ko jima bo omogočena vrnitev v prejšnje ali temu enakovredno stanovanje.

Zoper to sodbo vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in prekoračitve tožbenega zahtevka na drugi stopnji. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da je tožeča stranka napačno postavila tožbeni zahtevek. Z izpodbijano sodbo pa je odločeno ultra in extra petitum. Sodišču očita, da je pri tožeči stranki tolerirala procesne napake, kar ni utemeljeno, posebno zato ne, ker je tožeča stranka država. Zanika, da bi dobila sporno stanovanje nezakonito. Meni, da skuša tožeča stranka uveljaviti retroaktivno veljavnost predpisov. Navaja, da je bilo v času moratorija poveljstvo garnizije v M. upravičen stanodajalec.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Očitek, da je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek, ni utemeljen. Tožbeni zahtevek se glasi na izpraznitev in izročitev stanovanja. Takemu zahtevku je bilo delno ugodeno tako, da je obveznost tožene stranke, da stanovanje izprazni in ga izroči tožeči stranki, omejena z nasprotno obveznostjo tožeče stranke, da ponudi toženi stranki prejšnje ali temu enakovredno stanovanje. Sodišče je torej odločilo o izpraznitvenem zahtevku, ki pa mu ni ugodilo v celoti, temveč ga je omejilo z nasprotno obveznostjo tožene stranke. S tem postavljeni zahtevek ni bil prekoračen, nasprotno, ugodeno mu je bilo le delno. Tudi ni bilo odločeno izven zahtevka, saj je bil le upoštevan ugovor tožene stranke, da ni izgubila stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju. Sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo torej ni prekršilo določbe 1. odst. 2.čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP), ki nalaga sodiščem, da odločajo v mejah postavljenih zahtevkov.

Odločitev sodišča druge stopnje pomeni delno ugoditev izpraznitvenemu zahtevku, s tem, da je bil tožbeni zahtevek, kolikor je tožeča stranka zahtevala več, zavrnjen.

Izpodbijana sodba je tudi materialnopravno pravilna. Čeprav tožena stranka tega ne uveljavlja, je revizijsko sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe (386.čl. ZPP) presodilo tudi dejsvo, da je tožena stranka pridobila sporno stanovanje na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj, kar bi v razmerah, ki jih je urejal Zakon o stanovanjskih razmerjih, terjalo drugačen pristop. V obravnavanem primeru pa revizijsko sodišče glede na ugotovljena dejstva šteje, da je pogodba o zamenjavi stanovanj predstavljala samo enega od možnih načinov razpolaganja s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Zato jo je treba obravnavati kot dodelitev stanovanja. Odločilna je bila namreč volja poveljstva garnizije v M., ki je nastopalo kot stanodajalec, dasi to po 25.6.1991 ni bilo več. Pravdni stranki skladno navajata, da toženčevega prejšnjega stanovanja v M., V., ne zaseda M. Š., ki se je preselil v S.. Zato dejanski položaj ni tak, kot bi bilo mogoče pričakovati na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj. Vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. Spor se druge pogodbene stranke Š. ne tiče in je zahtevek pravilno naperjen samo proti toženi stranki.

Dejanski in pravni položaj je namreč tak, kot bi bil, če bi poveljstvo garnizije izdalo dodelitveno odločbo, namesto da je dodelitev stanovanja formalno izvedlo z odobritvijo pogodbe o zamenjavi stanovanja.

Republika Slovenija je prevzela upravljanje nad premoženjem, s katerim so do osamosvojitve razpolagali na njenem ozemlju tedanji zvezni organi ter poveljstva in enote JLA, na podlagi osamosvojitvenih aktov in sicer 3. odst. Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in 9.čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine. Na veljavnost teh predpisov trimesečni moratorij ni vplival, kar izhaja tudi iz Stališč in sklepov Skupščine SRS z dne 2.10.1991. Vse to je bilo v tej zadevi večkrat izčrpno obrazloženo, tudi v revizijskem sklepu opr. št. II Ips 801/93 z dne 13.10.1994, s katerim je bilo reviziji tožene stranke sicer ugodeno, vendar so bila o teh vprašanjih potrjena stališča sodišča prve in druge stopnje. Zato ponovno podrobno obravnavanje teh vprašanj ni potrebno.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).