Jedro

Praksa, vzpostavljena med strankama, se glede na 12. člen OZ upošteva le v primerih, ki jih zakon izrecno ne ureja drugače. Po naravi stvari služi za (dopolnilno) razlago vsebine pogodbenega razmerja, ne pa za izrecno spremembo le-tega mimo zakonskih in pogodbenih določil, v nasprotju z njihovim namenom.

Pogodbena določba, da bo pooblaščenec naročnika zastopal pri izvajanju pogodbe, temu ne daje tudi pooblastila za veljavno sklepanje sprememb pogodbe. Toženčev predstavnik je lahko izjavljal voljo le v zvezi z izvajanjem pogodbe, dogovarjanje o spremembi predmeta pogodbe pa gre preko meja njegove pristojnosti.

Le za nujna dela ima izvajalec pravico do pravičnega plačila, tudi brez poprejšnjega soglasja naročnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 28.435,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.3.2007 do plačila. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora povrniti toženi stranki 2.106,81 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; stranskemu intervenientu pa mora tožeča stranka povrniti 411,60 EUR stroškov pravdnega postopka.

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tožeče stranke po sodni odmeri s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo. Tožeča stranka je nato še odgovorila na odgovor na pritožbo tožene stranke, vendar pritožbeno sodišče vloge ni upoštevalo, saj je določila ZPP o postopku s pritožbo ne predvidevajo (členi 342 do 349 ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo št. 201-06-200012 z dne 21.7.2006 (priloga A3), katere predmet je bila izvedba adaptacije poslovne stavbe. Pogodba je bila sklenjena na podlagi javnega razpisa z opredelitvijo pogodbene vrednosti v višini 149.921,50 EUR in s klavzulo fiksnih cen na enoto. Nato sta pravdni stranki dne 7.11.2006 sklenili še aneks št. 1 k citirani pogodbi (priloga A4) z opredeljeno vrednostjo 45.742,40 EUR. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka poravnala znesek, dogovorjen s pogodbo in z aneksom, skupaj 195.662,90 EUR. Predmet spora v tej pravdi je račun št. 024/07-80-E257 z dne 22.2.2007 (priloga A8), s katerim je tožeča stranka obračunala neplačan del izvedenih del glede na končni obračun.

Pravdni stranki sta pri sklenitvi pogodbe uporabili klavzulo fiksnih cen na enoto, zaradi česar je bila tožeča stranka upravičena do povišanja cene zaradi izvedbe večje količine merskih enot posameznih del. Tožeča stranka uveljavlja zvišanje pogodbene cene zaradi izvedbe dodatnih del, ki niso bila specificirana ob sklenitvi pogodbe (prim. popis del na prilogi B2), torej pomenijo odmik od predmeta pogodbe. Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da predstavlja vtoževani znesek plačilo za dodatna dela, ki predstavljajo odmik od pogodbeno dogovorjenih del. Po določilu 652. člena Obligacijskega zakonika (OZ) mora imeti izvajalec pisno soglasje naročnika za vsak odmik od gradbenega načrta oziroma od pogodbenih del. Za dela, ki jih je opravil brez takega soglasja, ne more zahtevati povečanja dogovorjene cene. Tudi pogodba, sklenjena med strankama, je v 4. členu predvidevala za tak primer pisno soglasje naročnika in sklenitev aneksa k osnovni pogodbi, v nasprotnem primeru izvajalec ne more zahtevati povečanja pogodbene cene. Izjema od navedenega pravila 652. člena OZ je urejena v 653. členu OZ, ki določa, da izvajalec lahko izvede nepredvidena dela tudi brez poprejšnjega soglasja naročnika, če si ga zaradi njihove nujnosti ni mogel priskrbeti. Nepredvidena pa so tista dela, ki jih je bilo treba nujno opraviti, da bi bila zagotovljena stabilnost objekta, ali da ne bi nastala škoda, povzročila pa jih je nepričakovana težja narava zemljišča, nepričakovana voda ali kakšen drug izreden in nepričakovan dogodek. Le za takšna dela ima izvajalec pravico do pravičnega plačila, tudi brez poprejšnjega soglasja naročnika.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožena stranka ni dala potrebnega soglasja za odmik od pogodbeno dogovorjenih del, saj je potrebno pisno soglasje s strani osebe, ki je upravičena za izjavo takšne volje v imenu naročnika, in sicer ministra, ki ima zakonsko pooblastilo za zastopanje tožene stranke. Takšna oseba pa ni nadzorni organ, ki se ne šteje za zastopnika naročnika, pooblaščenega za spremembo pogodbe. Prav tako ni bil pooblaščen za spremembo pogodbe T. W., ki je bil zgolj predstavnik naročnika za izvedbo pogodbe po 13. členu citirane pogodbe. Tožeča stranka po oceni sodišča prve stopnje ni dokazala niti, da so imeli tako pooblastilo uporabniki prostorov, predstavniki Okrajnega sodišča v Trbovljah. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje izvedena dodatna dela tudi ne predstavljajo nepredvidenih nujnih del v smislu prvega odstavka 653. člena OZ, ki bi tožečo stranko upravičevala do plačila, čeprav jih je izvedla brez pisnega soglasja pooblaščene osebe tožene stranke. Ker zakon izrecno izključuje upravičenje tožeče stranke za plačilo izvedenih dodatnih del brez pisnega soglasja naročnika, tožeča stranka ni upravičena do plačila niti na podlagi neupravičene obogatitve.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožečo stranko kljub drugačni ureditvi v 652. členu OZ in četrtem odstavku medsebojne pogodbe upravičuje do plačila drugačna praksa, ki se je izoblikovala med strankama. En aneks ( aneks št. 1) še ne more predstavljati ustaljene prakse med strankama. Pa tudi sicer bi takšno tolmačenje povsem izvotlilo pomen tako zakonske kot pogodbene ureditve razmerij med strankama. Praksa, vzpostavljena med strankama, se glede na 12. člen OZ upošteva le v primerih, ki jih zakon izrecno ne ureja drugače. Po naravi stvari služi za (dopolnilno) razlago vsebine pogodbenega razmerja, ne pa za izrecno spremembo le-tega mimo zakonskih in pogodbenih določil, v nasprotju z njihovim namenom.

Pritožnica ne more uspeti z navedbami, da je dodatna dela ustno odobril predstavnik tožene T. W., niti, da jih je v gradbenem dnevniku W oziroma v knjigi obračunskih izmer pisno odobril predstavnik nadzora J. V. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, niti T. W. niti J. V. nista bila pooblaščena za spremembo pogodbe. Pogodbena določba, da bo pooblaščenec naročnika zastopal pri izvajanju pogodbe, temu ne daje tudi pooblastila za veljavno sklepanje sprememb pogodbe (prim. VSS sodba III Ips 46/2008). Drugačno pritožbeno tolmačenje pogodbenih določil nima osnove v dokumentaciji v spisu. Toženčev predstavnik je lahko izjavljal voljo le v zvezi z izvajanjem pogodbe, dogovarjanje o spremembi predmeta pogodbe pa gre preko meja njegove pristojnosti. Zato so brezpredmetne pritožbene navedbe glede izpovedbe T. W., zaslišanega kot priča, enako velja tudi za predstavnika nadzora J. V. in zakonitega zastopnika tožeče stranke. Ni odločilno, da je T. W. aneks št. 1 pripravil, pač pa, da ga je podpisal minister. Drugega aneksa pa minister ni podpisal. V tej luči se pokaže kot brezpredmeten tudi zapisnik o prevzemu izvedenih del z dne 28.11.2006 (priloga A6).

Pritožbene navedbe, da je bilo med strankami nesporno, da je T. W. kot predstavnik tožene stranke pooblaščen za odobritev dodatnih del, so protispisne.

Pritožnica navaja, da naj bi bil razlog za dogovor o naknadnem podpisu aneksa v tem, da je tožena stranka za sklenitev aneksa potrebovala več kot mesec dni, zato glede na 60-dnevni pogodbeni rok ni bilo sprejemljivo z dodatnimi deli čakati na njegov podpis. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da to ni razlog, ki tožeči stranki daje pravico terjati plačilo za dodatna dela, saj je tako po zakonu kot po medsebojni pogodbi pravdnih strank predhodno pisno soglasje predpostavka za plačilo.

Pritožnica navaja, da je pri adaptaciji starih zgradb običajno, da prihaja do vrste nepredvidenih del. Vztraja, da dodatna dela po obračunu predstavljajo nujna nepredvidena dela, tako tlakarska kot keramičarska in del mizarskih del ter tudi del gradbenih del. Sklicuje se na izpovedbe prič in zakonitega zastopnika tožeče stranke ter na izvedensko mnenje (čeprav izvedenec, zaslišan na glavni obravnavi, izvedbe dodatnih gradbenih del ni priznal). Izpovedbe prič so po oceni pritožbenega sodišča negotove. Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da samo zaradi opredelitve izvedenca ni videti razumnega razloga, da tožeča stranka ne bi mogla pred izvedbo teh del glede na njihovo naravo pridobiti predhodnega pisnega soglasja tožene stranke. Nujna dela po prvem odstavku 653. člena OZ so namreč izjema od pravila in je zato izvajalec upravičen do plačila zanje le, če so bila izvedena zaradi zagotovitve stabilnosti objekta ali da ne bi nastala škoda, povzročena z nepričakovano težjo naravo zemljišča, nepričakovano vodo ali kakšnim drugim izrednim nepričakovanim dogodkom. Tožeča stranka pa ni dokazala, da bi do takega nepričakovanega dogodka prišlo. Glede sklicevanja pritožbe na dolžnost spoštovanja (relativno kratkega) pogodbenega roka pa je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi listin v spisu ugotovilo, da je pri sklenitvi aneksa št. 1 tožena stranka pristala na podaljšanje roka. S tem se pokaže kot neupravičena bojazen tožeče stranke, da bi zaradi predhodne pridobitve pisnega soglasja, če bi se to izkazalo za potrebno, tožena stranka ponovno ne bi podaljšala pogodbenega roka. Upoštevati je treba tudi, da je sodišče prve stopnje na podlagi gradbenih dnevnikov ugotovilo, da je bila večina dodatnih del izvedena že pred podpisom aneksa št. 1, zato je imela tožnica možnost pretežni del sedanjih del vključiti v aneks št. 1. Pritožba navaja, da je bila narava del ključni razlog za nesklenitev aneksa, iz njene obrazložitve pa je razvidno, da nujnost opira zgolj na kratek rok za izvedbo del. Brezpredmetno je pritožbeno razlikovanje v zvezi z vprašanjem, ali imajo dodatna dela po obračunu naravo nujnih nepredvidenih del, ali so le-ta takšne narave, da bi jih tožeča stranka lahko izvedla brez poprejšnjega pisnega soglasja tožene stranke. Pritožnica nerazumljive navedbe ne pojasni. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 7. člen ZPP.

Ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da je tožbeni zahtevek, če ne drugače, utemeljen na podlagi neupravičene pridobitve v smislu 190. člena OZ. Glede na izrecno zakonsko določilo 652 in 653. člena OZ ter glede na 4. člen medsebojne pogodbe pravdnih strank, kjer sta ti sporazumno dogovorili pogodbeno razmerje med njima, ne pride v poštev kot pravna podlaga uporaba določil o neupravičeni pridobitvi.

Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe glede plačila 586,95 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker tožeča stranka ni podala substanciranih navedb glede razlike med obsegom pogodbenih del in vrednostjo izvedenih količin. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da bi morala tožeča stranka razliko utemeljiti s specifikacijo posameznih del po pogodbi glede na obseg dejansko izvedenih del. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do pritožbenih stroškov. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato tudi ona sama nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo.