Jedro

Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh ugotovitev izvedenca medicinske stroke kot tudi ne izpovedbe priče K.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima napadena sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, prav tako je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbo priče Kurija, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe, ki jo je potrebno gledati kot celoto, zato je očitno zagovornik te razloge prezrl. Sicer pa so razlogi napadene sodbe tudi jasni in konkretni, iz njih pa tudi izhaja, na podlagi katerih dokazov sodišče prve stopnje zaključuje, da je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano. Očitno pa je, da pritožnik ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, s čimer pa graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih M. Š. in D. Š. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena sta dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso, ki se obdolženemu M. Š. odmeri na 180,00 EUR, obdolženemu D. Š. pa na 320,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolžena M. Š. in D. Š. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in obdolženemu M. Š. po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen 5 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 let, obdolženemu D. Š. pa je izreklo kazen 6 mesecev zapora. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolžencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki jih bo odmerilo s posebnim sklepom, sodna taksa pa bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovanca P. M. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolženega M. Š. zaradi kršitev določb ZKP, zmotne uporabe kazenskega zakonika, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika oziroma napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma mu določi nižjo zaporno kazen in preizkusno dobo; - in - zagovornik obdolženega D. Š. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje ali spremeni odločbo o kazenski sankciji tako, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo.

3. Zagovornik obdolženega M. Š. je zahteval, da se njega in obdolženega obvesti o seji pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da prisotnost obdolženca in zagovornika za razjasnitev zadeve ni potrebna (člen 445 ZKP). Sicer pa zagovornik niti ni ustrezno obrazložil predlagane zahteve.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

- K pritožbi zagovornika obdolženega M. Š. glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona:

5. Zagovornik obdolženega v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni ustrezno obrazložilo zaključka, da so izpovedbo oškodovanca smiselno potrdile tekom postopka zaslišane priče, saj je ocenilo le izpovedbo priče C. B.. S takšnimi navedbami zagovornik meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Uveljavljana kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ustrezno povzelo izpovedbe tekom postopka zaslišanih prič in jih tudi ocenilo, kot to izhaja iz tehtnih razlogov napadene sodbe, na katere se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Je pa očitno kot to izhaja iz pritožbe, da zagovornik ne soglaša z dokazno oceno, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje, s čimer graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Podaja namreč lastno oceno izvedenih dokazov ter navaja, da zapis sodišča, da so nekatere priče smiselno potrdile izpovedbo oškodovanca, ni jasen, kar nima prav, saj je iz obrazložitve napadene sodbe ob upoštevanju izpovedb prič navedba sodišča o smiselni potrditvi oškodovančeve izpovedbe, logična, pri čemer pa sodišče prve stopnje jasno navede, da je priča B. v celoti potrdila izpovedbo oškodovanca tudi v delu, da ga je s pestjo udaril v obraz prav obdolženi M. Š.. Pritožba, ki se sklicuje na izpovedbe ostalih prič, ki navedenega udarca niso potrdile in skuša prepričati, da je zato tudi izpovedba priče B. neverodostojna, pa ne predstavlja v pritožbi uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ampak grajo dejanskega stanja, kot že navedeno.

6. Enako kršitev zagovornik uveljavlja tudi s tem, ko navaja, da gre za nasprotje med razlogi napadene sodbe in vsebino poročila varnostne službe B. S., vendar ne more biti uspešen, saj je sodišče prve stopnje tekom dokaznega postopka prebralo poročilo o uporabi ukrepa B. S., iz katerega izhaja, da sta se obdolženca s silo uprla ukrepu oškodovanca ter da ga je eden s steklenico udaril po predelu glave. Okoliščina na katero očitno meri pritožnik, da v tem poročilu ni naveden tudi udarec s pestjo v obraz, ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedbe oškodovanca pred sodiščem, kljub temu, da iz poročila izhaja le, udarec s steklenico po glavi, ki ga je prav tako v svoji izpovedbi navajal oškodovanec, same poškodbe pa so potrjene tudi z listinskimi dokazi spisa in ugotovitvami izvedenca medicinske stroke dr. Jožeta Ferka. Zato okoliščina, da v poročilu B. S. niso navedene vse poškodbe, ne pomeni v pritožbi zatrjevanega nasprotja med razlogi sodbe in vsebino navedenega poročila, ki jo sodišče prve stopnje zgolj povzema v razloge napadene sodbe. Zato so pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni in v pritožbi uveljavljana kršitev iz člena 371/I-11 ZKP ni podana.

7. Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh ugotovitev izvedenca medicinske stroke kot tudi ne izpovedbe priče K.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima napadena sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, prav tako je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbo priče K., kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe, ki jo je potrebno gledati kot celoto, zato je očitno zagovornik te razloge prezrl. Sicer pa so razlogi napadene sodbe tudi jasni in konkretni, iz njih pa tudi izhaja, na podlagi katerih dokazov sodišče prve stopnje zaključuje, da je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano. Očitno pa je, da pritožnik ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, s čimer pa graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

8. Sicer se zagovornik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, tudi zaradi zmotne uporabe Kazenskega zakonika, ko sodišču prve stopnje očita, da je kazenski zakon uporabilo zmotno glede dolžine s pogojno obsodbo določen kazni in preizkusne dobe. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je glede na kazen, ki je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje predpisana v zakonu, sodišče prve stopnje z izrekom pogojne obsodbe in z njo določene zaporne kazni in preizkusne dobe ni kršilo kazenskega zakona, kot to zmotno meni zagovornik, s čimer meri na kršitev iz člena 372/5 ZKP. O navedeni kršitvi bi namreč lahko govorili le v primeru, če bi sodišče izreklo kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Zato so pavšalne trditve zagovornika o kršitvi kazenskega zakona napačne. Kršitve na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni zasledilo.

- K pritožbi zagovornika obdolženega D. Š. glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona:

9. Zagovornik, ki se sicer pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona v pritožbi ne konkretizira katere kršitve iz členov 371 in 372 ZKP uveljavlja, niti to ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Kršitve na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ni zasledilo.

- K pritožbama zagovornikov obdolžencev glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja:

10. Pritožnika grajata tudi pravilnost in popolnost dejanskega stanja, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar ne moreta biti uspešna. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za kriva očitanega jima kaznivega dejanja. Takšno odločitev je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbama zagovornikov obdolžencev dodaja:

11. Bistvo pritožbe zagovornika obdolženega M. Š. je v trditvi, da je sodišče neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca, ki ga ni potrdila nobena priča, tudi C. B. ne, ki je po navedbah pritožbe neverodostojna priča, nepravilno je ocenilo tudi ugotovitve izvedenca medicinske stroke, saj je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo posledice utrpljenih poškodb oškodovanca, kakor tudi direktni naklep obdolženca, saj bi mu bilo možno očitati zgolj malomarnost ali eventualni naklep. Zagovornik obdolženega D. Š. se sklicuje na zagovor obdolženca in navaja, da je sodišče neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca, ki ni izpovedoval ves čas postopka enako, ter ponavljal izpovedbe prič, ki udarca s strani obdolženca niso videle.

12. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem pravilno, ko je sledilo izpovedbi oškodovanca P. M., ki je ves čas kazenskega postopka izpovedoval o bistveni okoliščini, in sicer o tem, da sta ga kritičnega dne v lokalu, kjer je delal kot varnostnik, udarila najprej obdolženi M. Š. s pestjo v obraz, nato pa še od zadaj obdolženi D. Š. s steklenico po glavi in zatilju, zaradi česar je krvavel iz zatilja in nosu. Oškodovančevo izpovedbo, da je kritičnega dne v lokalu prišlo do konflikta, v katerem je bil poškodovan, so potrdile priče L., V., H. in S., ki so bili v času dogodka prav tako varnostniki. Da je bil oškodovanec v lokalu poškodovan, je potrdila tudi natakarica A. Š., o pretepu v lokalu pa je povedala tudi priča D. L. ter pojasnila, da je bil vpleten v pretep oškodovanec in obdolženi D. Š., sicer pa ni videla kdo je oškodovanca udaril po glavi s steklenico, videla pa je, da je krvavel iz zadnjega dela glave ter iz nosu. O poškodbah oškodovanca kritičnega dne sta govorili tudi priči S. J. in T. G., ki je videla, da je oškodovanec krvavel iz predela glave in po obrazu, kar je videl tudi varnostnik A. H., A. V., prav tako varnostnik, je videl, da je oškodovanec krvavel iz nosu in po čelu. Navedene priče, katerim je sodišče prve stopnje sledilo, ker so izpovedovale skladno glede poškodb oškodovanca, varnostniki pa so smiselno enako pojasnili situacijo v lokalu, v katerega so prišli umiriti pretep. V neposredni bližini oškodovanca pa so navedene priče videle obdolženega D. in M. Š.. Ker so oškodovančevo izpovedbo, da je prejel najprej udarec s pestjo v obraz s strani obdolženega M. Š., nato pa še udarec s steklenico po glavi od obdolženega D. Š., smiselno potrdile priče B., S. in S., in sicer je B. povedal, da je oškodovanec dobil udarec s pestjo v obraz in udarec s steklenico po zadnjem delu glave, da mu je ta udarec povzročil obdolženi D. Š. pa sta potrdili tudi priči S. in S., ki je prav tako videl poškodbe na oškodovancu, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Glede na navedeno tako ni nobenih dvomov o tem, na kak način in kdo je oškodovancu, ki je kritičnega dne poskusil umiriti konflikt, povzročil zadobljene poškodbe, in sicer poškodbe po nosu obdolženi M. Š., poškodbe na glavi pa obdolženi D. Š., in sicer tako, da ga je prvi s pestjo udaril v obraz, slednji pa s steklenico po glavi in zatilju. Da je oškodovanec kritičnega dne bil poškodovan dokazuje tudi medicinska dokumentacija, kakor tudi ugotovitve izvedenca medicinske stroke, iz katerih izhaja, da je oškodovanec poškodbo v predelu nosa utrpel z udarcem s pestjo v obraz, kar dodatno potrjuje izpovedba oškodovanca, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Prav tako je izvedenec ugotovil na podlagi medicinske dokumentacije in pregleda oškodovanca, da je oškodovanec utrpel udarnine in odrgnine na glavi ter pojasnil, da takšna poškodba lahko nastane tudi z udarcem s steklenico po glavi, kar je prav tako v skladu z izpovedbo oškodovanca in prič, ki so udarec videle, kot to izhaja tudi iz razlogov napadene sodbe. Zaradi utrpljenih poškodb je bila oškodovančeva zunanjost prizadeta, začasno je bila zmanjšana njegova zmožnost za delo in začasno okvarjen del njegovega telesa, kot je to ugotovil izvedenec medicinske stroke, kateremu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v njegove ugotovitve. Ugotovitve izvedenca kot jih v razloge napadene sodbe navaja sodišče prve stopnje, pa ne more omajati pritožba zagovornika obdolženega M. Š., ki trdi, da so posledice utrpljenih poškodb napačno ugotovljene, saj ne more iti za zunanjo prizadetost oškodovanca in hkrati za začasno zmerno moten zunanji videz. Bistvo ugotovitev izvedenca medicinske stroke so posledice, ki jih je oškodovanec utrpel, in ki jasno izhajajo iz izreka napadene sodbe, med temi pa ni začasno zmerno motenega zunanjega videza oškodovanca in so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri zato neutemeljeni. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta obdolženca z očitanim jima kaznivim dejanjem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja iz člena 122/II-I KZ-1, saj je oškodovanec poškodbo utrpel na način in s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, kot je to ugotovil tudi izvedenec in kar izhaja iz izreka napadene sodbe. Okoliščina, da je izvedenec glede načina poškodb razen takšnih kot jih je navajal oškodovanec, navedel še druge možnosti, pa nikakor ne kaže na dvom izvedenčevih ugotovitev glede nastanka poškodb, saj ugotovitve izvedenca ocenjuje sodišče in to je v obravnavani zadevi pravilno zaključilo, da je oškodovanec utrpel poškodbe na način, kot ga je sam opisoval in kot so ga potrdile tudi priče, zato je kot mehanizem nastanka poškodb pravilno povzelo način, s katerim je izvedenec potrdil izpovedbo oškodovanca. Zato so vsi nadaljnji pomisleki zagovornika o tem, da sodišče ni ugotovilo pravilnega nastanka poškodb oškodovanca, neutemeljeni in ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje v tej smeri. Tudi zagovornik obdolženega D. Š., ki v pritožbi povzema izpovedbe tekom postopka zaslišanih prič in podaja njihovo lastno oceno ter skuša prepričati, da je izpovedba oškodovanca neverodostojna, ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, pravilno ugotovilo, da je oškodovanca s steklenico po glavi in zatilju udaril prav obdolženi D. Š., saj je to potrdil izveden dokazni postopek, zato namigovanja zagovornika, da bi lahko glede na število ljudi v lokalu, oškodovancu poškodbo povzročil kdo drugi, ne morejo biti uspešna. Niti okoliščina, da nekatere priče udarca obdolženca niso videle, ne potrjujejo tega kar skuša prepričati zagovornik, da obdolženi oškodovanca ni udaril, saj za takšne trditve nima podlage v izvedenem dokaznem postopku, ki je potrdil, da je storilec kaznivega dejanja tako kot se mu očita v izreku napadene sodbe obdolženi D. Š.. Nenazadnje tudi priče, ki niso videle samih udarcev obeh obdolžencev, povedo, da pa so videle, da je oškodovanec krvavel, tako po obrazu kot zadaj na glavi, torej potrjujejo, da je oškodovanec kritičnega dne utrpel poškodbe, kot jih je tudi sam navajal, zato zaključek sodišča prve stopnje, da so nekatere priče smiselno potrdile izpovedbo oškodovanca ni nelogičen, kot to skuša prepričati zagovornik. Zagovornika, ki se v pretežnem delu sklicujeta na zagovor obdolžencev, s katerim sta očitano jima kaznivo dejanje zanikala in ponavljata izvedene dokaze ter podajata njuno lastno oceno, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne moreta biti uspešna, niti ko skušata prepričati, da sodišče ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, saj iz napadene sodbe izhaja, da imata razloge o vseh odločilnih in pravnorelevantnih dejstvih, s katerimi pa pritožnika ne soglašata. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča obdolženca utemeljeno spoznalo za kriva očitanih jima kaznivih dejanj, pravilno ugotovilo njuno krivdo, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče na razloge napadene sodbe v preostalem sklicuje, zato pritožba zagovornika, ki skuša omajati pravilno ugotovljen subjektivni element obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, češ, da ni imel možnosti razmisleka in odločanja o tem poškodovati oškodovanca ali ne ter je zato dejanje lahko storil le z eventualnim naklepom ali malomarnostjo. Pritožnik sicer sam ugotavlja, da očitanega kaznivega dejanja ni moč storiti z malomarnostjo, glede na to, da je obdolženi s pestjo oškodovanca udaril v vitalni del telesa, in sicer v obraz, krivda za storjeno kaznivo dejanje, ki jo je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje ni vprašljiva.

13. Ker pritožbi zagovornikov niti v preostalem ne navajata nič takšnega kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbah odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14. Oba zagovornika se pritožujeta tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, in sicer zagovornik obdolženega M. Š. predlaga izrek milejše pogojne obsodbe, zagovornik obdolženega D. Š. pa spremembo zaporne kazni v pogojno obsodbo. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti, saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženemu M. Š., ob pravilni ugotovitvi in oceni vseh okoliščin, utemeljeno izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave v okviru katere mu je določilo ustrezno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Zato zagovornik, ki se zavzema za spremembo določene kazni in preizkusne dobe in sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno ugotovilo obteževalno okoliščino, češ, da je obdolženi udaril varnostnika, saj ni razlike med tem, če udariš varnostnika ali drugo osebo, ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo kot obteževalno okoliščino, da je obdolženi udaril varnostnika v lokalu, ko je ta skušal umiriti konflikt. Po prepričanju pritožbenega sodišča zato pritožba zagovornika glede izrečene pogojne obsodbe ne more biti uspešna, saj bo le ta tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj. Zagovornik obdolženega D. Š. meni, da je izrečena zaporna kazen neutemeljena, ker je že prej izrečena zaporna kazen, ki jo je obdolženec prestal, vplivala na njega tako, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Takšnim pritožbenim navedbam ni slediti, saj je sodišče prve stopnje glede na večkratno predkaznovanost obdolženega tudi za istovrstno kaznivo dejanje, ko je bil kaznovan tudi za prekrške zoper javni red in mir z elementi nasilja in ob dejstvu, da olajševalnih okoliščin pri obdolžencu ni našlo, utemeljeno izreklo zaporno kazen v trajanju šestih mesecev. Okoliščina, na katero se sklicuje zagovornik, češ da je že prestana kazen za prejšnje kaznivo dejanje na obdolženca tako vplivala, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, nikakor ne narekuje spremembe izrečene zaporne kazni v pogojno obsodbo, za kar se neuspešno v pritožbi zavzema zagovornik. Po prepričanju pritožbenega sodišča bo prav izrečena zaporna kazen na obdolženca vplivala tako, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

15. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe v skladu z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je pritožbi zagovornikov obdolžencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse, temelji na določilu člena 95/I ZKP v zvezi s členom 98/I ZKP, višina sodnih taks pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodni taksi in Taksni tarifi.