Jedro

V nasprotju s prepričanjem pritožnice tudi ni najti podlage za ponovno odločanje o teh stroških. Čeprav sta bila izvršilna naslova, na podlagi katerih je tekla predmetna izvršba, s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2491/2013, ki je postala pravnomočna 15. 4. 2016, izrečena za nična, dolžnika z ugovorom po izteku roka nista uspela. Sodišče ga je namreč s sklepom z dne 17. 1. 2018 kot prepoznega zavrglo. Oprlo se je na dejstvo, da je bil postopek pravnomočno končan s sklepom z dne 19. 6. 2014, zato ugovor po izteku roka z dne 4. 10. 2017 po 56. členu ZIZ ni več možen. Dolžnika pritožbe nista vložila, zato je sklep 30. 1. 2018 postal pravnomočen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom zavrglo predlog dolžnikov (pravilno dolžnice) za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 25. 5. 2020. 2. Zoper takšno odločitev se po pooblaščencu pritožuje dolžnica. Ocenjuje, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Izpostavi, da je stroške priglasila tekom izvršilnega postopka, v pozivu jih je samo še enkrat povzela, zato je zmotno stališče sodišča, da je potekel rok za njihovo priglasitev. Ker je bilo ugotovljeno, da je izvršilni naslov, na podlagi katerega je tekla predmetna izvršba, ničen, je sodišče pozvala, da odloči o vseh stroških predmetnega postopka. Po njenem so bili stroški pravočasno priglašeni, o njih pa sodišče še ni odločalo. Sklicuje se na zadevo VSM Ip 840/2019 z dne 27. 12. 2019, kjer je sodišče podobno kot v obravnavanem primeru, odločilo o povrnitvi stroškov postopka, potem ko je pravdno sodišče ugotovilo ničnost notarskega zapisa. Ugovor po izteku roka - obvestilo sodišču o ničnosti notarskega zapisa, ima naravo izrednega pravnega sredstva, zato sodišče, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči tudi o stroških vsega postopka. Vztraja, da je do priglašenih stroškov upravičena. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da sodišče odloči o stroških postopka, podredno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dolžnica je z vlogo z dne 25. 5. 2020 zahtevala povrnitev stroškov, ki so jima s pokojnim dolžnikom nastali v okviru predmetnega postopka. Kot ključno je izpostavila, da sta bila izvršilna naslova, na podlagi katerih je tekla izvršba, s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2491/2013, ki je postala pravnomočna 15. 4. 2016, izrečena za nična. Izvršba na njuni podlagi se ne bi smela opravljati, zato sta upravičena do stroškov, ki sta jih v postopku že priglasila. V vlogi je te stroške še enkrat povzela.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo dolžnice za povrnitev stroškov kot prepozno zavrglo iz razlogov, ker je bila vložena po poteku pritožbenega roka zoper sklep o ustavitvi izvršilnega postopka,1 potekla pa sta tudi subjektivni in objektivni rok iz osmega odstavka 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).2 Postopek izvršbe je bil namreč 1. 7. 2014 pravnomočno končan.

5. Glede na pritožbena izvajanja in listine v spisu je ugotoviti, da gre pri stroških, ki so bili navedeni v vlogi z dne 25. 5. 2020 in katerih povrnitev je dolžnica zahtevala, za: 1.) stroške, ki sta jih dolžnika (pravočasno) priglasila do pravnomočne ustavitve izvršilnega postopka,3 2.) stroške, ki jih dolžnika nista niti priglasila, 3.) stroške nastale po pravnomočni ustavitvi izvršilnega postopka v okviru ugovora po izteku roka z dne 4. 10. 2017, in 4.) stroške vloge z dne 25. 5. 2020. 6. Med stroške, ki jih dolžnika nista priglasila,4 spadajo stroški iz prve alineje, iz šestnajste do triindvajsete alineje, vse na strani 2 vloge, ter devetindvajsete do triintridesete alineje na strani 3 vloge. Priglasitev teh prvič v vlogi z dne 25. 5. 2020 in zahtevek za njihovo povrnitev sta prepozna (osmi odstavek 38. člena ZIZ), zato je zaključek sodišča prve stopnje v tem delu pravilen.

7. Med stroške, ki sta jih dolžnika pravočasno priglasila, spadajo stroški iz druge do petnajste alineje na strani 2 vloge, o njih je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom z dne 15. 2. 2013, ter od štiriindvajsete do osemindvajsete alineje na strani 2 vloge, o katerih je odločilo Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 10. 5. 2013. O teh stroških je sodišče odločilo v okviru presoje pravnih sredstev zoper sklep o izvršbi, upoštevajoč zatrjevana in izkazana pravna dejstva, zato nasprotnemu pritožbenemu očitku ni slediti.

V nasprotju s prepričanjem pritožnice tudi ni najti podlage za ponovno odločanje o teh stroških. Čeprav sta bila izvršilna naslova, na podlagi katerih je tekla predmetna izvršba, s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2491/2013, ki je postala pravnomočna 15. 4. 2016, izrečena za nična, dolžnika z ugovorom po izteku roka nista uspela. Sodišče ga je namreč s sklepom z dne 17. 1. 2018 kot prepoznega zavrglo. Oprlo se je na dejstvo, da je bil postopek pravnomočno končan s sklepom z dne 19. 6. 2014, zato ugovor po izteku roka z dne 4. 10. 2017 po 56. členu ZIZ ni več možen. Dolžnika pritožbe nista vložila, zato je sklep 30. 1. 2018 postal pravnomočen.

8. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi 15. člena ZIZ, v postopku izvršbe smiselno uporablja, v prvem odstavku 165. člena določa, da če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Navedeno predstavlja podlago za odločitev o stroških ugovora po izteku roka z dne 4. 10. 2017, ne pa tudi o vseh stroških, ki so nastali v okviru izvršilnega postopka, za kar se pritožnica neutemeljeno zavzema. Ugovor po izteku roka namreč ni pripeljal do spremembe sklepa o izvršbi, zoper katerega je bil vložen (glej drugi odstavek 165. člena ZPP). V tej posledici tudi ni najti pravne podlage za zahtevo dolžnice, da bi o vseh stroških postopka moralo odločiti sodišče po uradni dolžnosti.

9. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da bo morala dolžnica za povrnitev stroškov, ki so ji neupravičeno nastali v predmetnem izvršilnem postopku, sprožiti drug (ustrezen) postopek.

10. Zadeva VSM sklep I Ip 840/2019, na katero se je dolžnica sklicevala tako v postopku na prvi stopnji, kot v pritožbi, ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj je bil tam izvršilni postopek še v teku, ko je sodišče odločilo o ugovoru po izteku roka (ničen izvršilni naslov), na podlagi česar je potem lahko odločilo tudi o stroških celotnega izvršilnega postopka (drugi odstavek 165. člen ZPP). Ocena sodišča prve stopnje o neprimerljivosti navedene in obravnavane zadeve je pravilna.

11. Dolžnika sta v ugovoru po izteku roka priglasila stroške, ki sta jih imela s tem pravnim sredstvom. Sodišče prve stopnje v sklepu, s katerim je ugovor zavrglo,5 o teh stroških ni odločilo, vendar dolžnika pritožbe nista vložila, prav tako nista predlagala izdaje dopolnilnega sklepa (smiselna uporaba prvega odstavka 325. člena ZPP6 v zvezi s 332. členom istega zakona in 15. členom ZIZ). Zahteva dolžnice za povrnitev teh stroškov v vlogi z dne 25. 5. 2020 je prepozna.

12. Dolžnica je v vlogi z dne 25. 5. 2020 priglasila tudi stroške, ki jih je imela s to vlogo (petintrideseta alineja na strani 3). Stroški so nastali z vložitvijo te vloge. Sodišče prve stopnje o teh stroških z izpodbijanim sklepom ni odločilo, zato je pritožbo dolžnice, glede na njeno navedbo, da o priglašenih stroških še ni bilo odločeno, smiselno šteti kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa (smiselna uporaba prvega odstavka 325. člena ZPP v zvezi s 332. členom istega zakona in 15. členom ZIZ).

13. Po pojasnjenem pritožba dolžnice ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in 15. členom ZIZ), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona ter 15. členom ZIZ).

1 Sklep z dne 19. 6. 2014, ki je postal pravnomočen 1. 7. 2014. 2 Ta določa, da če zakon ne določa drugače, se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo. 3 S tem tudi pravnomočnega konca izvršilnega postopka. 4 Kar izhaja iz listin v spisu. 5 Sklep z dne 17. 1. 2018, ki je postal pravnomočen 30. 1. 2018. 6 Ta določa, da če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni.