Jedro

Dejavnost oziroma aktivnost, ki je postala nevarna zato, ker ni bila pravilno izvajana, ni nevarna dejavnost v smislu določb prvega odstavka 173. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZOR in ni podlaga za objektivno odgovornost tistega, ki se z njo ukvarja.

Izrek

Revizijama prve in druge tožene stranke se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se glasi: "Pritožbama se ugodi. Sodba sodišča se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in mora tožnik v 15 dneh povrniti prvi toženi stranki 459,02 EUR, drugi toženi stranki pa 1.047,88 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožnik mora v 15 dneh drugi toženi stranki povrniti 450,70 EUR stroškov pritožbenega postopka." Tožnik mora v 15 dneh drugi toženi stranki povrniti 505,74 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. R. K. se je 9. 5. 2000 udeležil regijskega tekmovanja v judu, ki ga je organizirala in izvedla Policijska uprava ... Med tekmovanjem je v borbi s sotekmovalcem S. G. utrpel telesne poškodbe. Odškodnino za škodo je zahteval od države, ki je po njegovem prepričanju objektivno odgovorna, češ da organizacija tekmovanja v judu in tekmovanje samo predstavljata nevarno dejavnost. Od zavarovalnice je odškodnino zahteval zato, ker je imela v času škodnega dogodka država pri njej zavarovano svojo odgovornost. 2. Toženi stranki temelj svoje odgovornosti zanikata. Sodišče prve stopnje je zato najprej z vmesno sodbo odločilo o njem: presodilo je, da sta toženi stranki odgovorni za tožnikovo škodo. Sodišče druge stopnje je vmesno sodbo, ki sta jo izpodbijali obe toženi stranki, potrdilo.

3. Sodbo pritožbenega sodišča z revizijama izpodbijata obe toženi stranki. Obe uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in grajata presojo pritožbenega sodišča o obstoju objektivne odgovornosti. Druga tožena stranka dodaja, da prva tožena stranka kot organizatorka tekmovanja ne more biti odgovorna za škodo, nastalo na tekmovanju, ki ga ni mogoče že vnaprej opredeliti kot nevarnega. Po njeni presoji je pomemben tožnikov pristanek na borbo, pri kateri se je poškodoval, saj pristanek na tekmovanje hkrati pomeni pristanek na morebitno škodo, če šport poteka v okviru postavljenih pravil. Tožnik se je na tekmovanje prijavil prostovoljno, zato ni pomembno, da se je njegova udeležba štela za delovno obveznost. Krivde prve tožene stranke ni. Met, ki ga je izvedel S. G., je bil v okviru pravil juda. Nedopustnega ravnanja ni bilo. Ker ni ne krivdne in ne objektivne odgovornosti, bi moral biti ob pravilni uporabi materialnega prava tožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen.

4. Reviziji toženih strank sta bili vročeni tožniku, ki nanju ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku , v nadaljevanju ZPP).

5. Reviziji sta utemeljeni.

6. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilne, revizijsko sodišče pa je zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP nanje vezano, so: - tožnik je bil poškodovan na regijskem prvenstvu delavcev Policijske uprave .... v judu v borbi s S. G.; - oba udeleženca borbe sta policista (zaposlena sta pri prvi toženi stranki); - tekmovanje je bilo zaprtega tipa - na njem so lahko sodelovali le policisti; - udeležba na tekmovanju se šteje kot redna delovna obveznost policista, saj ne gre za običajno športno prireditev, pač pa za dejavnost, ki je tesno povezana z aktivnostjo in usposobljenostjo delavcev policije za njihovo delo; - do poškodbe je prišlo, ko je S. G. izvajal met "ippon seoi nage" v levo in sicer tako, da je uporabil taktiko ("specialko"), pri kateri je iz desnega položaja izvedel enoročni ramenski met v levo (in ne, kot je običajno, v desno); - tako prirejenih metov se poslužujejo vrhunski izvajalci (predvsem zaradi presenečenja nasprotnika, ki ga na ta način spravijo v situacijo, ki je ne predvideva in si tako zagotovijo zmago; tako je bilo tudi v konkretnem primeru); - met, kakršnega je izvedel S. G., ni nedovoljen; sodnik ni ugotovil nobenih nepravilnosti oziroma kršitev športnih pravil Judo zveze Slovenije, pač pa je, ravno nasprotno, met ocenil z najvišjo oceno in G. prisodil zmago; - tožnik je utrpel poškodbo leve roke, ker S. G. med izvajanjem meta ni zadržal tožnikove leve roke (pa bi jo moral), tako, da je ostala prosta in sta oba tekmovalca s težo svojih teles padla nanjo; - ravnanje S. G. (opustitev pravkar opisanega varnostnega pogoja pri pravilnem izvajanju opisane tehnike konkretnega meta) ni bilo namerno; - vrhunski judoisti mete, kakršnega je izvedel S. G., izvajajo pogosto, so vrhunsko pripravljeni in znajo tudi v nepredvidenih situacijah pravilno odreagirati navkljub morebitni nepravilni izvedbi meta; na področnih izbirnih tekmovanjih sodelujejo tekmovalci, katerih pripravljenost in kvaliteta je na nižji ravni kot na državnih prvenstvih in so poškodbe pogostejše. 7. Upoštevaje navedene dejanske ugotovitve je prvostopenjsko sodišče podlago odškodninske odgovornosti toženih strank videlo v določbi prvega odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), češ da država kot delodajalka S. G. tožniku odgovarja kot tretjemu objektivno in da se ni uspela ekspkulpirati, ker ni dokazala, da je G. ravnal tako, kot je bilo treba, saj ni uspel z roko zadržati tožnikove leve roke, čeprav bi jo po pravilih moral. Drugostopenjsko sodišče je podlago odškodninske odgovornosti toženih strank (ker se ni strinjalo s presojo, da S. G. ni ravnal tako, kot je bilo treba) v določbi drugega odstavka 154. člena ZOR v zvezi s 73. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR) in sicer zato, ker je bilo ugotovljeno, da so poškodbe na področnih izbirnih tekmovanjih, na katerih sodelujejo slabše pripravljeni oziroma manj kvalitetni tekmovalci, pogostejše kot na državnih policijskih prvenstvih, kar ga je privedlo do pravnega zaključka, da je bilo v konkretnem primeru tekmovanje v judu, čeprav judo sam po sebi ni nevarna dejavnost, vendarle nevarno. Stališče pritožbenega sodišča torej je, da je bilo tekmovanje, na katerem se je tožnik poškodoval, nevarno zaradi součinkovanja juda in dejstva, da je šlo za tekmovanje nižjega ranga, na kakršnih so poškodbe pogostejše kot na tekmovanjih (naj)višjega ravna.

8. Presoja sodišč prve in druge stopnje je materialnopravno zmotna.

9. Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja tisti delodajalec, pri katerem je delavec delal v trenutku povzročitve škode. Delodajalec se odgovornosti razbremeni, če dokaže, da so obstajali razlogi, ki izključujejo odgovornost delavca. Po določbi prvega odstavka 170. člena ZOR je moral delodajalec dokazati, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. V zvezi z razbremenitvijo delodajalca je torej relevantno vprašanje, kako mora delavec delati, da zadosti pogoju, da je delavec ravnal tako, "kot je bilo treba". Takšno ravnanje je le tisto, ki mu je lastna skrbnost dobrega strokovnjaka; ravnanje, ki je nasprotno standardu profesionalne skrbnosti, je treba šteti za zakrivljeno, zaradi česar je krivda (neposrednega) povzročitelja škode odločilna predpostavka delodajalčeve odgovornosti tretjim. Njegova odgovornost je (postrožena) krivdna odgovornost. V konkretnem primeru krivde S. G. ni mogoče pripisati. Met, ki ga je izvedel, ni bil prepovedan, (ne ugotovljeno in niti zatrjevano ni bilo, da ga na tekmovanju regijskega ranga ne bi smel izvajati), pač pa se je pripetilo, da se mu je met (nehote) ponesrečil. 10. Tudi odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti v konkretnem primeru ni. Po določbi prvega odstavka 173. člena ZOR se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Za škodo od nevarne stvari odgovarjajo njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (prvi odstavek 174. člena ZOR) in sicer ne glede na krivdo (drugi odstavek 154. člena istega zakona). Nevarna dejavnost je pravni standard. Napolniti ga mora sodišče glede na vse okoliščine vsakega posameznega primera. V vsakem primeru posebej je torej treba raziskati, v kakšnih okoliščinah je potekala dejavnost, pri kateri je nastala škoda. Splet takšnih okoliščin namreč lahko skupaj z vsemi lastnostmi in obeležji opravljane dejavnosti narekuje zaključek, da je bila dejavnost nevarna. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je dejavnost nevarna, ko so lahko med njenim rednim tekom in že samo zaradi tehnične narave in načina opravljanja dejavnosti, lahko ogroženi življenja in zdravje ljudi ali premoženja, tako, da to ogrožanje zahteva povečano skrbnost oseb, ki dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v kontakt. Običajne nevarnosti vsakdanjega življenja so torej izključene. V konkretnem primeru je škoda nastala na tekmovanju v judu. Judo sam po sebi, kot pravilno poudarja pritožbeno sodišče, ni nevaren šport, čeprav gre za borilno veščino; gre namreč za zvrst borilnih veščin, v kateri niso dovoljeni nevarni prijemi in udarci, tožnik pa tudi ni dokazal, da bi bile v judu (tudi na tekmovanjih) poškodbe športnikov pogoste. Ugotovitev, da je na tekmovanjih nižjega ranga poškodb več kot na tekmovanjih državnega ranga, ne vključuje tudi ugotovitve, da so poškodbe pogoste, pač pa prikazuje le en vidik razlik med tekmovanji nižjih in višjih rangov. Zato ne le juda kot športa nasploh, pač pa tudi tekmovanj v judu, ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Presoditi je treba še, ali so v konkretnem primeru druge okoliščine, v katerih se je odvijalo tekmovanje in borba med tožnikom in S. G., povzročile povečano nevarnost borbe in tekmovanja. Relevantne so le tiste okoliščine, ki so objektivne narave in ne okoliščine, ki so neposredna posledica krivdnega ravnanja udeležencev, organizatorja ali tretjih: objektivne odgovornosti namreč ni, če je določena dejavnost postala nevarna zaradi nepravilnega izvajanja. Po oceni pritožbenega sodišča predstavlja dejstvo, da je do poškodbe prišlo na področnem tekmovanju, na katerem sodelujejo udeleženci, katerih pripravljenost in kvaliteta je na nižji ravni kot na državnih policijskih prvenstvih in so zato poškodbe na področnih tekmovanjih pogostejše kot na državnih, tisto dodatno okoliščino, ki je zahtevala pravni zaključek, da je bilo tekmovanje, ki ga je organizirala prva tožena stranka, nevarno. Takšno presojo glede na razloge izpodbijane sodbe utemeljuje še ugotovitev, da je S. G. v trenutku nastanka škodnega dogodka uporabljal prirejeno tehniko meta, kakršno uporabljajo le vrhunski izvajalci in znajo nanjo enako vrhunsko usposobljeni nasprotniki ustrezno reagirati, v konkretnem primeru pa takšne pripravljenosti in kvalitete tekmovalcev ni bilo. Te razloge pritožbenega sodišča je mogoče razumeti kot očitek organizatorju izbirnega regijskega tekmovanja policistov v judu, da je dopustil, da se ga udeležijo in med seboj tekmujejo tekmovalci različnih stopenj usposobljenosti oziroma da je dopustil na tekmovanju nižjega ranga izvajati mete, ki so jih sposobni varno izvajati oziroma nanje reagirati predvsem vrhunski tekmovalci. Če bi bilo ugotovljeno, da je bilo temu res tako (pa ni bilo, o tem ni bilo niti trditev), bi bilo toženima strankama mogoče očitati krivdo (ki je tožnik sploh ni uveljavljal), ne pa objektivne odgovornosti. Kot že rečeno: dejavnost oziroma aktivnost, ki je postala nevarna zato, ker ni bila pravilno izvajana, ni nevarna dejavnost v smislu določb prvega odstavka 173. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZOR in ni podlaga za objektivno odgovornost tistega, ki se z njo ukvarja.

11. Vse povedano je ob pravilni uporabi materialnega prava zahtevalo spremembo sodb sodišč prve in druge stopnje z zavrnitvijo tožnikovega tožbenega zahtevka (prvi odstavek 380. člena ZPP).

12. Ker je spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo revizijsko sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP je odločilo, da mora tožnik povrniti toženima strankama njune stroške, ki jih je, v kolikor so bili za pravdo potrebni in sta toženi stranki njihovo povrnitev zahtevali (2. člen ZPP; prva toženka ni zahtevala povrnitve stroškov pritožbenega in revizijskega postopka) odmerilo skladno z veljavno Odvetniško in taksno tarifo.