Kot neutemeljene se izkažejo tožnikove trditve, da je upravičen do mednarodne zaščite, ker je v Republiki Sloveniji sklenil pogodbo o zaposlitvi, se tu intenzivno uči slovenskega jezika in se poskuša integrirati v slovensko družbo. To namreč niso razlogi, zaradi katerih bi se tožniku lahko priznal status begunca ali subsidiarne zaščite.
Tožnikove družinske težave zaradi prepovedane ljubezni ne morejo šteti niti kot preganjanje niti kot tveganje, da bi ob vrnitvi v Alžirijo utrpel resno škodo.
Člani dekletove družine kot nedržavni subjekti bi se lahko šteli kot subjekti preganjanja ali resne škode le v primeru, če bi tožnik dokazal, da ga Alžirija, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu ZMZ-1. Tega pa tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal.
I.Tožba se zavrne.
II.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.
Predhodni upravni postopki
1.Iz priloženega upravnega spisa je razvidno, da je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji vložil 21. 11. 2024. Toženka je ugotovila, da je skladno z določbami Uredbe Dublin III1 za njeno obravnavo pristojna Kraljevina Španija, zato jo je 31. 1. 2025 zavrgla. Od sprejema odgovornosti španskih organov je preteklo več kot šest mesecev, zato tožnika ni predala omenjeni državi, temveč je sklenila prošnjo obravnavati sama. Tožnik je 27. 5. 2025 samovoljno zapustil azilni dom... , zato je toženka postopek za priznanje mednarodne zaščite 5. 8. 2025 s sklepom ustavila.
2.Tožnik je 12. 11. 2025 ponovno prispel v Republiko Slovenijo, kjer je 19. 11. 2025 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito.
Izpodbijana odločba
3.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 ter se vrniti v izvorno državo Ljudsko demokratično republiko Alžirijo (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen v izvorno državo (4. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (6. točka izreka).
4.Iz obrazložitve uvodoma izhaja, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Glede na to, da je skozi celoten postopek kot svojo izvorno državo vedno navajal Alžirijo in trdil, da je državljan te države, mu je toženka verjela, da prihaja iz te države in da je alžirski državljan.
5.Toženka je ugotovila, da tožnik (drugo) prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z nepomembnimi dejstvi. Na osebnem razgovoru je 15. 1. 2026 ob prisotnosti tolmača za arabski jezik izjavil, da je izvorno državo zapustil, ker je bil v Alžiriji v razmerju z dekletom iz višjega sloja, tega pa njuni družini nista odobravali. Med družinama je prišlo do spora, njena družina mu je uničila avto in brivnico, v kateri je delal, pretepli so ga in mu grozili. Grožnje je prijavil policiji, vendar ima dekletova družina v Alžiriji poznanstva in oblast. Zaradi groženj je odpotoval v ... v Alžiriji. Člani dekletove družine so prišli za njim, zato je zapustil izvorno državo in odpotoval v Španijo. Prijatelj mu je povedal, da naj bi ga iste osebe zasledovale v Nemčijo, vendar jih ni srečal. Iz izvorne države je odšel, ker ni želel zaostrovati spora med družinama, z dekletom sedaj nima več stikov. Ni mu znano, kaj bi se pripetilo, če bi se vrnil nazaj, mogoče veliko stvari. Od Slovenije pričakuje delo in legalno bivanje.
6.Toženka se je opredelila do vseh zgoraj navedenih tožnikovih izjav. Ugotovila je, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje le z osebnimi (družinskimi) težavami. Po njeni oceni okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih neizkazanih izjav ni razvidno, da bi njegovo situacijo v Alžiriji povzročili tretji akterji (npr. država, gospodarske družbe, itd.), na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, prav tako pa tudi ne, da bi bila tožnikova stiska posledica kršenja njegovih človekovih pravic ali namernega ogrožanja njegove eksistence. Tožnik ni izkazal, da se v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi mogel obrniti na alžirske oblastvene organe, zadolžene za zagotavljanje varnosti svojih državljanov. Ni prepričal toženke, da je nasilje dekletovih družinskih članov prijavil na policiji, ki ni ukrepala. Toženka je menila, da bi v primeru uradne prijave nasilja, v katerem sta bila uničena tožnikovo osebno vozilo in brivnica, alžirska policija gotovo odreagirala.
7.Tožnika je uradna oseba na osebnem razgovoru seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije Alžirijo uvrstila na seznam varnih držav. Tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država.
Tožba
8.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo, s katero sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo, zadevo toženki vrne v ponovno odločanje in mu povrne stroške postopka. Navaja, da ima v Republiki Sloveniji zagotovljene pogoje za delo in prebivanje, saj ima pri delodajalcu A. d. o. o., ... , za nedoločen čas sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z 27. 11. 2025. Zaradi vzpostavljenega delovnega razmerja izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti, zato je ta nična. Poleg tega mu toženka ni zagotovila tolmačenja v njegovem jeziku, posledično je nepravilno povzela njegove izjave in napačno ugotovila odločilna dejstva.
Odgovor na tožbo
9.Toženka se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da trditve o sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas niso relevantne za predmetno odločitev, saj postopek mednarodne zaščite ni namenjen urejanju vprašanj dela, zaposlitve ali ekonomske situacije, temveč presoji obstoja utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo v smislu ZMZ-1. V tožbi navedene okoliščine niso pomembne za presojo izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite in zato ne morejo vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe. Toženka zavrača tožbene navedbe, da je napačno ugotovila odločilna dejstva in da izjave tožnika niso avtentične zaradi neustreznega tolmačenja. Ob podaji prošnje je sam navedel, da je njegov materni jezik arabski, drugi jezik pa berberski. Osebni razgovor z njim je uradna oseba zato vodila ob prisotnosti tolmača za arabski jezik, tožnik pa je takrat na zapisnik izrecno izjavil, da tolmača razume in da nima pripomb na potek razgovora. Zapisnik mu je bil v celoti prebran, tožnik ga je potrdil s svojim podpisom. Toženka še odgovarja, da obstoj delovnega razmerja v Republiki Sloveniji ne ovira izvršitve izpodbijane odločbe.
Tožnikova pripravljalna vloga
10.Tožnik nasprotuje navedbam toženke v odgovoru na tožbo in zatrjuje, da je Alžirijo zapustil, ker je bil tam ogrožen in preganjan. Če bi se vrnil, bi bil tam ponovno deležen kršitve ustavnih pravic in temeljnih svoboščin. Ima lastna sredstva za preživljanje, integriral se je v slovensko družbo in se intenzivno uči slovenskega jezika, saj ima namen ostati in živeti v Sloveniji. Pojasnjuje, da občasno prespi izven azilnega doma ... , kjer je sicer nastanjen. V dokaz svojih trditev predlaga svoje zaslišanje.
Dokazovanje
11.Na naroku za glavno obravnavo je sodišče pogledalo in prebralo priloženi upravni spis, ki se nanaša na zadevo, iz sodnega spisa pa dokazne listine, označene kot priloge A2 do A4 in C1. Zaslišalo je tožnika.
Ponovno odprta glavna obravnava
12.Sodišče je po naroku prejelo tožnikovo pripravljalno vlogo, zato je sklepom z 20. 2. 2026 ponovno odprlo glavno obravnavo, toženi stranki vročilo to vlogo in obe stranki pozvalo, ali se odpovedujeta naroku za glavno obravnavo. Tožnik se mu ni odpovedal, zato je razpisalo narok za 9. 3. 2026. Tožnik je v vlogi, ki jo je na pošto priporočeno oddal 4. 3. 2026, sodišče pa jo je dejansko prejelo šele 9. 3. 2026, navedel, da se razpisanemu naroku odpoveduje in soglaša s tem da, sodišče odloči brez njega. Sodišče je zato 9. 3. 2026 izdalo sodno odločbo.
Sodna presoja
13.Tožba ni utemeljena.
14.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrnila tožnikovo (drugo) prošnjo kot očitno neutemeljeno. Zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.
15.Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite (20. člen ZMZ-1), če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje, določeni v 26. do 28. členu ZMZ-1. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjanja ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1).
16.Če prosilec ne izpolnjuje pogojev za status begunca, se mu lahko prizna status subsidiarne zaščite, a zgolj, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo in, če hkrati ne obstajajo izključitveni razlogi (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. To škodo pa mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, kamor se lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.
17.Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V navedeni določbi zakona je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).
18.Upoštevaje zgoraj navedena zakonska določila 20., 26., 27. in 28. člena ZMZ-1 se kot neutemeljene izkažejo tožnikove trditve, da je upravičen do mednarodne zaščite, ker je Republiki Sloveniji sklenil pogodbo o zaposlitvi, se tu intenzivno uči slovenskega jezika in se poskuša integrirati v slovensko družbo. To namreč niso razlogi, zaradi katerih bi se tožniku lahko priznal status begunca ali subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je toženka skrbno in natančno obrazložila, zakaj iz razlogov, ki jih je tožnik navedel na osebnem razgovoru 15. 1. 2026 in so osebne oziroma ljubezensko družinske narave (prim. 5. in 6. stran izpodbijane odločbe), ne more ugoditi prošnji. Sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo v izpodbijani odločbi in k njej nima nič dodati. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikove družinske težave zaradi prepovedane ljubezni ne morejo šteti niti kot preganjanje niti kot tveganje, da bi ob vrnitvi v Alžirijo utrpel resno škodo. Poleg tega se je sodišču porodil tudi dvom v verodostojnost tožnikovih izjav. V prvi prošnji in na razgovoru dne 8. 1. 2025 2 je navajal, da je po narodnosti Berber, sedaj v predmetnem postopku trdi, da je Arabec, njegovo dekle pa Berberka iz premožne in vplivne družine. Brez ustreznega pojasnila je spreminjal tudi trditve o eni ključnih okoliščin in sicer o tem, ali je v Alžiriji policiji prijavil zatrjevano ravnanje dekletove družine, ko naj bi mu uničila avto in brivnico, v kateri je delal. V zvezi s tem je na osebnem razgovoru 15. 1. 2026 potrdil, da je dejanje prijavil policiji, vendar ta ni ukrepala, saj ima dekletova družina poznanstva in oblast. Zaslišan na naroku je o tem izpovedal drugače in sicer, da on tega nasilja ni prijavil na policiji. Ko mu je sodišče predočilo, da spreminja svoje izjave, je neprepričljivo odgovoril, da naj bi to dejanje policiji prijavil nekdo drug. Sodišče njegovi nekonsistentni in neprepričljivi izpovedi o tem ni sledilo.
1.Organ o prošnji za mednarodno zaščito odloča v okviru izjave prosilca, ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, za utemeljitev svojih navedb pa predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (21. člen ZMZ-1). Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, so tako v rokah prosilca.
2.V pripravljalni vlogi tožnik posplošeno zatrjuje, da je Alžirijo zapustil, ker je bil tam ogrožen in preganjan, če bi se vrnil, bi bil tam ponovno deležen kršitve ustavnih pravic in temeljnih svoboščin. Teh navajanj ne konkretizira in jih prvič navede šele v tej vlogi. Na podlagi 52. člena ZUS-1 se lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožnik tej dolžnosti ni zadostil, zato skladno z določbo 52. člena ZUS-1 njegovih novih trditev iz pripravljalne vloge ni upoštevalo in ni ponovno izvedlo dokaza z njegovim zaslišanjem.
3.Ne drži tožnikova trditev, da mu toženka ni zagotovila tolmačenja v njegovem jeziku, da naj bi posledično nepravilno povzela njegove izjave in napačno ugotovila odločilna dejstva. Tolmačenje in prevajanje ZMZ-1 ureja v 6. členu, ki v prvem odstavku določa, da če oseba ne razume uradnega jezika, se ji za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume. Skladno z drugim odstavkom tega člena je pomoč tolmača zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v obeh prošnjah navedel, da je njegov jezik arabski. To je potrdil tudi na razgovorih 8. 1. 2025 in 15. 1. 2026. Obakrat na vsebino zapisnikov ni imel nobene pripombe. Sodišče se je lahko samo prepričalo o tem, da se je tožnik na naroku za glavno obravnavo 20. 2. 2026 dobro razumel s tolmačem za arabski jezik. Glede na ugotovljeno se tožbeni ugovor o neustreznem tolmačenju izkaže za neutemeljenega. Poleg tega tožnik niti ni pojasnil katere njegove izjave niso bile povzete pravilno in katera ključna dejstva naj bi toženka zaradi neustreznega tolmačenja napačno ugotovila. Tožnik je v zvezi s tem podal le pavšalen ugovor, ki ga sodišče lahko sodišče splošno zavrne kot neizkazanega.
4.Nenazadnje tudi ni mogoče pritrditi tožbeni navedbi, da je izpodbijana odločba nična, saj je zaradi vzpostavljenega tožnikovega delovnega razmerja ni mogoče izvršiti. Nepravilnosti oziroma nezakonitosti, ki povzročijo ničnost, Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) taksativno našteva v prvem odstavku 279. člena. Gre za najhujše kršitve, zaradi katerih je odločba absolutno nična. Za nično se skladno s 3. točko prvega odstavka 279. člena ZUP izreče tudi odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Sodišče je v 17. točki obrazložitve že pojasnilo, da sklenjena pogodba o zaposlitvi ni razlog za mednarodno zaščito, zato tudi ne more vplivati na izvršljivost izpodbijanega akta. Ta ugovor je zato neutemeljen.
5.Sodišče sklepno ugotavlja, da je toženka pravilno ugotovila, da okoliščine, ki jih je navajal tožnik v (drugi) prošnji in na osebnem razgovoru 15. 1. 2026 niso razlogi, ki bi lahko predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, njegovih težav ni povzročila država ali drugi, v ZMZ-1 določeni tretji akterji, ni jih ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Tem ugotovitvam tožnik v upravnem sporu ne oporeka oziroma ne navede, zakaj bi bilo tovrstne zaključke mogoče presoditi drugače. Ne trdi, da mu izvorna država v primeru groženj ali drugih dejanj dekletove družine ne bi mogla ali želela zagotoviti ustreznega varstva. Toženka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik ni upravičen do subsidiarne zaščite, saj ni izkazal, da bi v izvorni državi lahko utrpel resno škodo oziroma, da bi bil tam lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Ob tem sodišče dodaja, da bi se lahko člani dekletove družine kot nedržavni subjekti lahko šteli kot subjekti preganjanja ali resne škode le v primeru, če bi tožnik dokazal, da ga Alžirija, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu ZMZ-1. Tega pa tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal.
6.Izpodbijani akt toženke temelji tudi na dodatni nosilni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav4 uvrstila na ta seznam. Pravilna je ugotovitev v izpodbijani odločbi, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. To pa je po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 prav tako razlog, da se njegova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena.
7.Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
V obravnavani zadevi tožnika zastopa svetovalec za begunce, ki sicer ima pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po ZMZ-1 na upravnem in vrhovnem sodišču. Vendar sodišče ugotavlja, da sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo (prvi odstavek 11. člena ZMZ-1), način dostopa prosilca do svetovalca za begunce, merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov pa določi minister (tretji odstavek 11. člena ZMZ-1).
Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 22/17), iz katerega je razvidno, da o odmeri nagrade in povračilu stroškov na podlagi stroškovnika odloči ministrstvo v roku 30 dni od prejema stroškovnika z odločbo (prvi odstavek 7. člena).
Glede na navedeno sodišče v obravnavani zadevi ni pristojno za odločanje o tožnikovih stroških, zato je bilo treba s tem povezano zahtevo zavreči (smiselno prim. s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
-------------------------------
1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev)
2na katerem je bil prosilec seznanjen s potekom dublinskega postopka s Kraljevino Španijo
3prim. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017.
4Ur. l. RS, št. 47/22.