Jedro

Ker obsojenka doslej ni pokazala prav nobene pripravljenosti, da se ji izrečena kazen šestih mesecev zapora izvrši na bolj human način z delom v splošno korist ter se celo na pozive probacijske enote ter prvega sodišča sploh ni odzivala, njene sedanje prošnje, da naj se ji da še zadnja možnost za opravo dela v splošno korist, tudi pritožbenega sodišča ne prepričajo v njihovo iskrenost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Celju na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter petega v zvezi s prvim odstavkom 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da se kazen šestih mesecev zapora, izrečena obsojenki s sodbo istega sodišča z dne 29, 9. 2020, opr. št. I K 29087/2020, ki je postala pravnomočna in izvršljiva 16. 2. 2021, ker ni opravila naloženega ji dela v splošno korist, v celoti izvrši. 2. Zoper sklep se je obsojenka pravočasno pritožila. Pritožbenega razloga ni konkretizirala, se pa smiselno pritožuje iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prosi, da ji sodišče druge stopnje da še zadnjo možnost za opravljanje dela v splošno korist, ki bi ga želela opravljati v B. B. Z delom v splošno korist je doslej odlašala, ker ni imela vozniškega dovoljenja, domači pa je niso hoteli prevažati. Upoštevati je treba tudi njene zdravstvene težave ter epidemijo bolezni Covid-19. Čas za opravo del ima še do leta 2023. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje pod točko 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, enajsti odstavek 86. člena KZ-1 sankcionira med drugim tudi celotno ali delno neizpolnjevanje nalog v okviru dela v splošno korist oziroma drugačne kršitve obveznosti iz dela v splošno korist z izvršitvijo izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča pod točkami 7 do 10 obrazložitve, ki pritožbeno niti niso izpodbijane, obsojenka v roku kot ji je bil določen v pravnomočni in izvršljivi sodbi doslej dela v splošno korist ni niti začela opravljati. Še več, obsojenka se niti ni odzivala vabilom Probacijske enote v Celju, čeprav je bila z dopisom prvega sodišča z dne 28. 4. 2021 opozorjena na možnost, da se bo v primeru njene pasivnosti izrečena kazen zapora izvršila v obsegu neopravljenega dela. Tudi na ta poziv se obsojenka ni odzvala, nakar je prvo sodišče izdalo pritožbeno izpodbijani sklep z dne 16. 3. 2022. Razlogi za neizvršitev dela v splošno korist so torej izključno na strani obsojenke oziroma njene pasivnosti glede naloženega ji alternativnega načina izvršitve zaporne kazni, kar pomeni, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit. 5. Ker obsojenka doslej ni pokazala prav nobene pripravljenosti, da se ji izrečena kazen šestih mesecev zapora izvrši na bolj human način z delom v splošno korist ter se celo na pozive probacijske enote ter prvega sodišča sploh ni odzivala, njene sedanje prošnje, da naj se ji da še zadnja možnost za opravo dela v splošno korist, tudi pritožbenega sodišča ne prepričajo v njihovo iskrenost. Sklicevanje na bolezenske razloge (Covid-19), ki sicer z ničemer ni dokazno dokumentirano, glede na to, da je probacijska enota obsojenko na dogovore v zvezi z opravo dela v splošno korist brez uspeha začela pozivati že februarja 2021, za ugoditev obsojenkini pritožbi nima nobene teže. Imela je več kot dovolj časa za resnejši pristop k opravljanju naloženega ji dela. Prav tako nerazpolaganje z vozniškim dovoljenjem ne more biti upošteven razlog za neizvršitev obsojenki naloženega dela v splošno korist. 6. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obsojenke zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Enako kot sodišče prve stopnje pri sojenju v glavni zadevi, je tudi sodišče druge stopnje obsojenko oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep, saj obsojenka nima nobenega premoženja niti dohodkov in bi plačilo sodne takse škodno vplivalo na njeno vzdrževanje (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).