Jedro

Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je subjektivni rok za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 pričel teči že v času, ko je bil predstojnik toženke A. A. V zadevi VIII Ips 29/2019, na katero se sklicuje, je bilo zavzeto stališče, da rok za podajo odpovedi ni pričel teči šele po menjavi predstojnika, vendar je bilo hkrati ugotovljeno, da je bil že predhodni predstojnik seznanjen z vsemi okoliščinami, ki opravičujejo podajo izredne odpovedi, zato ne gre za primerljivo situacijo.

Ker je bilo ugotovljeno, da A. A. ni izdal posebne odredbe o skupinskem evidentiranju, so bile navedbe o tem, da je kot predstojnik skladno s 33. členom ZJU lahko na ta način spremenil Pravilnik o delovnem času, da je le drugače razporedil delovni čas, kar mu naj bi omogočal 5. člen Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, nerelevantne in se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno opredeljevati. Tudi sicer pa očitan nepravilen način evidentiranja ne pomeni drugačne razporeditve delovnega časa v posebnih okoliščinah ali dežurstva oziroma pripravljenosti, kar je predmet urejanja 5. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, ampak lažno prikazovanje prisotnosti na delu.

S tem, ko je toženka tožničine kršitve v izredni odpovedi opredelila kot hujše, ni bil kršen 9. člen ZDR-1, prav tako ne 85. in 89. člen ZDR-1. Če splošni akt delodajalca določenega ravnanja ne opredeli kot hujše kršitve, to še ne pomeni, da so s pogodbo o zaposlitvi za delavca določene pravice urejene ugodneje, oziroma da se bo štelo, da gre za hujšo kršitev le, če bo to določal splošni akt ali pogodba o zaposlitvi in je zato možna le redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je ravnanje tožnice, ki je s tujo evidenčno kartico lažno evidentirala prisotnost drugih javnih uslužbenk, hkrati pa je svojo evidenčno kartico izročila drugi javni uslužbenki, da je slednja lažno evidentirala njeno prisotnost, naklepno huje kršila delovne obveznosti. Obseg ur, ki jih je tožnica opravila, dejstvo, da je svoje delo opravila, ali je zaradi tega toženki nastala škoda, na to presojo ne more vplivati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in s sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, plačilo razlike v plači in denarnega povračila (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Meni, da je prečiščena verzija sodbe v zadevi I Pd 1138/2022, posledica preučene pritožbe v navedeni zadevi z namenom, da bi ji se omejilo pravno varstvo. Temelji na kršitvi 5. člena ZPP in na nedokazanih trditvah toženke. V obsežni pritožbi v bistvenem uveljavlja, da je bil rok za podajo izredne odpovedi zamujen iz več razlogov. Meni, da je napačno stališče, da ni relevantno, ali je bil o kršitvah seznanjen takratni predstojnik A. A. Menjava predstojnika ne povzroči, da prične subjektivni rok za podajo odpovedi iz 109. člena ZDR-1 teči znova. Vztraja, da je bil A. A. z očitanimi ravnanji seznanjen, kar izhaja tudi iz 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, saj je takšen način evidentiranja ustno odredil. Seznanjen je bil z vsako očitano kršitvijo, zato je rok za podajo odpovedi pričel teči od vsakega posameznega očitanega ravnanja in je potekel 22. 5. 2022. Napačno je stališče, da je z imenovanjem B. B. začel teči rok za podajo odpovedi.

3. Pritožba ni utemeljena.

3.4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitve pravil postopka, prav tako niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa se opredeljuje le do pritožbenih navedb, ki so bistvene za odločitev.

4.5. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb in dokazov posredno ali neposredno, zato je sodbo mogoče preizkusiti in ni podana očitana kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpodbijane sodbe in iz listin v spisu ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje prejudiciralo odločitev in poskusilo omejiti pravno varstvo tožnici ter ji odvzeti pravico do izjave, zato je neutemeljen očitek o kršitvi načela kontradiktornosti in pravice do izjave iz 5. člena ZPP. Kršeno ni bilo niti razpravno načelo. Sodišče prve stopnje je odločalo v okviru trditev strank, pravilno je upoštevalo trditveno in dokazno breme, zato je neutemeljen očitek o kršitvi 7. ter 212. člena ZPP in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je zavzelo drugačno pravno stališče od tega, za katerega se je zavzemala tožnica, vendar zato ne gre za sodbo presenečenja, prav tako ne za zlorabo dokaznih pravil ter pravil o dokaznem bremenu, omejena ni bila niti pravica do izjave.

5.6. Sodišče prve stopnje je o zahtevku odločilo na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja, zato je neutemeljen očitek o kršitvi načela neposrednosti iz 4. člena ZPP. Ob soglasju z obema strankama je namesto neposrednega zaslišanja prič J. J., K. K., L. L., M. M., I. I., H. H. in F. F. prebralo njihovo izpoved v ostalih postopkih (219. a člen ZPP). S tem, ko je po presoji vsakega dokaza zase in vseh skupaj zaključilo, da tožnica ni imela ustne odredbe nekdanjega predstojnika za evidentiranje delovnega časa mimo določb Pravilnika o delovnem času, ni kršilo načela neposrednosti, čeprav je tožnica morebiti imela občutek, da predsednica senata verjame njeni izpovedi.

6.7. Toženka je tožnici dne 13. 7. 2022 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je kršila pogodbe in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo zakonske znake kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po drugem odstavku 221. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in goljufije po 211. členu KZ-1 ter ker je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnici se očita, da je 30. 3. 2022 ob 15:14:52 uri z evidenčno kartico I. I. evidentirala njen odhod, čeprav je slednja odšla z dela že prej; da je dne 1. 4. 2022 ob 13:37:52 uri evidentirala odhod E. E. z njeno evidenčno kartico, čeprav je tega dne ni bilo na delo; da je tožničin prihod na dneve 2. 3. 2022, 3. 3. 2022, 4. 3. 2022, 7. 3. 2022, 30. 3. 2022, 31. 3. 2022, 1. 4. 2022, 11. 4. 2022, 12. 4. 2022 in 22. 4. 2022 s tožničino evidenčno kartico evidentirala I. I. ob urah, navedenih v odpovedi, čeprav je tožnica prišla na delo kasneje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odpoved zakonita, ker navedena ravnanja, katera je tožnica priznala, predstavljajo hujše kršitve delovnih obveznosti, toženka pa je tudi dokazala, da je izgubila zaupanje, zato ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

7.8. Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je subjektivni rok za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) pričel teči že v času, ko je bil predstojnik toženke A. A. V zadevi VIII Ips 29/2019, na katero se sklicuje, je bilo zavzeto stališče, da rok za podajo odpovedi ni pričel teči šele po menjavi predstojnika, vendar je bilo hkrati ugotovljeno, da je bil že predhodni predstojnik seznanjen z vsemi okoliščinami, ki opravičujejo podajo izredne odpovedi, zato ne gre za primerljivo situacijo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da A. A., predstojnik pred B. B., ki je podala odpoved, ni odredil spornega načina evidentiranja, prav tako ni bil seznanjen z vsako odsotnostjo. Subjektivni rok za podajo izredne odpovedi tako ni pričel teči že v času, ko je bil predstojnik toženke A. A., in se ni iztekel 22. 5. 2022, niti ni bilo zavzeto stališče, da je pričel teči znova, ko je mandat v. d. direktorice nastopila B. B. Očitek o kršitvi določb 20. člena ZDR-1 v povezavi s 33. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) in drugimi odstavkom 109. člena ZDR-1 je zato neutemeljen.

8.9. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede neobstoja ustne odredbe in seznanjenosti A. A. Tudi če bi držale tožničine navedbe, da je A. A. dovolil očitan način evidentiranja, iz njegove izpovedi in izjave z dne 11. 7. 2022 izhaja, da ni štel, da bi takšno evidentiranje predstavljalo razlog za izredno odpoved v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR-1, očitanih ravnanj namreč ni smatral kot kršitve. Ugotovitev razloga za podajo izredne odpovedi ne pomeni le, da se predstojnik seznani s samimi dejstvi glede kršitve, ampak tudi s tem, da takšno ravnanje onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, česar pa tudi glede na pritožbene navedbe A. A. ni ugotovil. Razlog za podajo izredne odpovedi je ugotovila B. B., in to v okviru objektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.

9.10. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da A. A. ni odredil skupinskega evidentiranja in prirejanja podatkov o dejanskem času prisotnosti na delovnem mestu. Navedbe tožnice o tem, kdaj in komu vse naj bi bilo dovoljeno skupinsko evidentiranje oziroma opustitev načina evidentiranja delovnega časa skladno s Pravilnikom o delovnem času, so bile tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nekonsistentne. V tožbi je trdila, da je takšen način evidentiranja posebni operativni skupini odredil A. A. v mesecu decembru 2021 zaradi velikega obsega dela, ostali zaposleni pa so to spremljali in komentirali, da gre za kriminal. V prvi pripravljalni vlogi pa je nato navedla, da naj bi na kolegiju 22. 6. 2021, torej pred ustanovitvijo posebne operativne skupine, vsem prisotnim vodjem naznanil, da je odredil takšen način evidentiranja. Če bi bil takšen način res dovoljen, in to vsem, ki se naj bi glede na navedbe tožnice tega tudi posluževali, ni razloga, da naj bi izražali neodobravanje, ko so to počeli tožnica in ostali člani posebne operativne skupine.

10.11. C. C., B. B. in N. N., ki so bili prisotni na kolegiju 22. 6. 2021, niso potrdili, da je A. A. odobril skupinsko evidentiranje, prav tako o tem ni bila seznanjena kadrovska služba Ministrstva ..., niti ni bil spremenjen Pravilnik o delovnem času. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica in priče E. E., F. F., L. L., K. K., J. J. in A. A. niso bili enotni, za koga vse je veljal zatrjevani poseben način evidentiranja. Da takšna odredba ni bila dana članom posebne operativne skupine v novembru oziroma decembru 2021, izhaja tudi iz sklepa o ustanovitvi posebne operativne skupine z dne 23. 11. 2021 (B17), v katerem je bilo urejeno evidentiranje delovnega časa članov posebne operativne skupine, očitan način evidentiranja pa ni bil predviden.

11.12. Nedosledna je tudi izpoved A. A. in njegovi izjavi z dne 11. 7. 2022 in 28. 8. 2023. V izjavi 11. 7. 2022 je A. A. zapisal, da je zaposlenim, ki so prejeli izredno odpoved, to pa so bili nekateri člani posebne operativne skupine, dovolil takšno evidentiranje zaradi opravljenih nadur. Tudi v izjavi z dne 28. 8. 2023 je poudaril, da je bil to časovno omejen ukrep zaradi kompenzacije nadur, v nadaljevanju pa se je opredeljeval do števila opravljenih ur članov posebne operativne skupine. Pojasnilo, da je takšen način evidentiranja javno objavil na kolegiju v juniju 2021, ob tem, da naj bi bilo to odrejeno zaradi nadur, ki so jih opravili člani posebne operativne skupine, je nelogično, saj skupina takrat še ni bila ustanovljena. Tudi izpoved A. A. je bila nejasna in neprepričljiva, saj je izpovedal, da je to dovoljeval vsem, hkrati pa da je bilo to bolj izjema. Poudaril je, da so bile izredne razmere, da enkrat v življenju dobiš takšen primer, govora pa je bilo o delu posebne operativne skupine, prav tako je med javnimi uslužbenci, ki so se takšnega evidentiranja posluževali, omenil le člane operativne skupine. Omenil je sicer naknadno odobritev dopusta za C. C. in da je enkrat B. B. želela prej domov, vendar to ne pomeni, da sta slednji evidentirali svojo prisotnost z zlorabo evidenčne kartice. To, da A. A. ne bo štel minut, koliko časa je kdo na malici, pri čemer je N. N. potrdil, da je A. A. na kolegijih povedal, da je zanj bistveno, da je delo opravljeno, ne pomeni dovoljenja za evidentiranje drugih javnih uslužbencev. Ali so torej drugi javni uslužbenci, ko so šli na malico ipd. evidentirali ves čas odsotnosti ni relevantno, saj se tožnici to ne očita, zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno vpogledati v videoposnetke in preveriti način evidentiranja ostalih javnih uslužbencev.

12.Ker je bilo ugotovljeno, da A. A. ni izdal posebne odredbe o skupinskem evidentiranju, so bile navedbe o tem, da je kot predstojnik skladno s 33. členom ZJU lahko na ta način spremenil Pravilnik o delovnem času, da je le drugače razporedil delovni čas, kar mu naj bi omogočal 5. člen Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, nerelevantne in se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno opredeljevati. Tudi sicer pa očitan nepravilen način evidentiranja ne pomeni drugačne razporeditve delovnega časa v posebnih okoliščinah ali dežurstva oziroma pripravljenosti, kar je predmet urejanja 5. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, ampak lažno prikazovanje prisotnosti na delu.

14.S tem, ko je sodišče prve stopnje dokazno ovrednotilo navedbe strank in izvedene dokaze, ni pretirano fragmentiralo navedb in nalagalo tožnici dokaznega bremena, ki bi moralo biti na toženki. Ustrezno je pojasnilo, zakaj je verjelo posameznim pričam in izvedenim dokazom, drugim pa ne, zato je neutemeljen očitek o kršitvi pravil o dokazni oceni (8. člen ZPP) in neobrazloženosti sodbe (14. točka drugega dostavka 339. člena ZPP). Toženka je zatrjevala, da očitana ravnanja tožnice niso bila dovoljena, da je šlo za hujšo kršitev, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče do izteka odpovednega roka, kar je dokazala. Tožnica pa je temu ugovarjala in trdila, da je za očitano ravnanje imela dovoljenje. S tem v zvezi, ne pa tudi z obstojem utemeljenega odpovednega razloga, je bilo dokazno breme na njej, vendar mu ni zadostila. Očitek o kršitvi drugega odstavka 84. člena ZDR-1 je posledično neutemeljen, prav tako ni prišlo do kršitev določb ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP).

15.Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi z dne 13. 7. 2022 je glede na vse navedeno relevantno, kdaj se je z vsemi okoliščinami očitane kršitve seznanila B. B., v. d. predstojnice toženke v času podaje izredne odpovedi. Pritožbene navedbe, da je bila z očitanimi kršitvami seznanjena, še preden je dne 2. 6. 2022 nastopila mandat v. d. direktorice, so neutemeljene. Toženka tega v tem sporu ni trdila oziroma priznala, zato sodišče prve stopnje ni kršilo 214. člena ZPP, ko je ugotavljalo, kdaj se je z razlogi za podajo odpovedi seznanila B. B. Ne iz odgovora na tožbo v zadevi I Pd 1138/2022, ne iz 5. strani sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja ne izhaja, da bi toženka priznala, da je bila B. B. z očitanimi kršitvami seznanjena že pred nastopom mandata. Nasprotno, toženka je ves čas trdila, da se je v. d. predstojnice z razlogom za izredno odpoved seznanila šele 29. 6. 2022.

16.Zakaj C. C. o tem, da sliši evidentiranje z več karticami naenkrat, ni obvestila A. A., ni odločilno, niti ne izkazuje, da je želela toženka prirejati trenutek seznanitve. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je o sumu, da se dogajajo nepravilnosti, C. C. obvestila B. B. dne 6. 6. 2022, zato je slednja D. D. naročila, da ji prinese posnetke video nadzorne kamere. Da je D. D. hitro prenesel videoposnetke na trdi disk, ne pomeni, da je posnetke pripravil že pred 6. 6. 2022, kot to ugiba pritožba, saj predstojnica pred tem datumom ni imela razloga, da bi sumila na nepravilnosti pri evidentiranju. Ker je bila B. B. obveščena o sumu nepravilnega evidentiranja delovnega časa, ni nenavadno, da je kot razlog za pridobitev posnetkov navedla sum na kaznivo dejanje iz 221. in 211. člena KZ-1, saj nepravilno evidentiranje prisotnosti na delovnem mestu lahko predstavlja zlorabo informacijskega sistema kot tudi goljufijo, za pridobitev videoposnetkov pa je morala nevesti razlog. Poleg tega sam sum, da prihaja do kršitev, še ne pomeni seznanjenosti z odpovednim razlogom. Tudi dejstvo, da je tožnici dne 3. 6. 2022 odvzela pooblastila za vodenje sektorja, ne pomeni, da je vedela za očitane kršitve. Sklep je bil sicer datiran na 9. 6. 2022 (B31), vendar iz njega izhaja, da so tožnici prenehala vodstvena pooblastila 3. 6. 2022, o čemer je B. B. že 3. 6. 2022 obvestila vse zaposlene na sektorju (A38). Ko je tožnici preklicala vodstvena pooblastila, še ni bila seznanjena s tem, da verjetno prihaja do nepravilnosti pri evidentiranju delovnega časa, zato odvzem pooblastil ne more biti povezan z očitanimi kršitvami. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je v. d. predstojnice za odvzem pooblastil za vodenje sektorja odločila zaradi pomanjkanja izkušenj tožnice, sklenitev aneksa št. 4, s katerim se je le upoštevala sprememba imena sektorja in šifra delovnega mesta, ki sta bila v veljavi od 6. 7. 2022, tega ne spremeni. B. B. je namreč do preklica za vodenje sektorja pooblastila drugo javno uslužbenko, s sklenitvijo aneksa št. 4 pa sklep o odvzemu vodstvenih pooblastil ni bil preklican.

17.Dokazni postopek ni potrdil tožničinih navedb, da so B. B. in ostali zaposleni ves čas vedeli, da tožnica in ostali, ki so prejeli izredno odpoved, skupinsko evidentirajo prihode in odhode. Prav tako ni bilo dokazano, da bi C. C. imela odprta vrata zato, da bi spremljala in beležila nepravilnosti pri evidentiranju. Glede na izpoved B. B., da je na posnetkih razvidno, da so javni uslužbenci, ki so kršili pravila evidentiranja, to delali skrivaj, je neživljenjsko, da C. C. ni videla, kdo to počne. Priča je namreč izpovedala, da je šla parkrat pogledat, kaj se dogaja, vendar ni videla, kdo se je na ta način evidentiral.

18.Sodišče prve stopnje je na podlagi izpisa iz sistema G. (B54) ugotovilo, da v času od 3. 6. do 6. 6. 2022 ni bila odprta zadeva "video nadzor", zato ni verjelo izpovedi F. F., da naj bi ji B. B. v tem obdobju naročila, da odpre takšno zadevo, kar je ustrezno pojasnilo v 24. točki obrazložitve. Slednje potrjuje trditve toženke, da B. B. ne dne 3. 6. 2022 ne dne 6. 6. 2022 ni bila seznanjena z očitanimi kršitvami in je dne 8. 6. 2022 naročila H. H., da pregleda posnetke in preveri, ali prihaja do nepravilnosti pri evidentiranju delovnega časa. Ker je bila predstojnica obveščena o sumu nepravilnosti pri evidentiranju delovnega časa, ni nenavadno, da je zaposlenim 9. 6. 2022 poslala elektorsko sporočilo, v katerem je vse opozorila, da je potrebno spoštovati Pravilnik o delovnem času in evidentirati vsak prihod in odhod ter odsotnost med delovnim časom. Pritožba v zvezi z navedenim sporočilom neutemeljeno vztraja, da je šlo za ukinitev ustne odredbe predhodnega predstojnika, saj ustna odredba, ki bi dovoljevala skupinska evidentiranja, ni bila izdana. Prav tako ne drži, da je to sporočilo poslala, ker je že vedela za očitane kršitve, zato naj bi tudi tega dne izdala sklep o odvzemu pooblastil tožnici, saj je tožnici vodstvena pooblastila odvzela že 3. 6. 2022.

19.Ali je H. H. imela ustrezna pooblastila za vpogled v video posnetke nadzorne kamere in evidenco delovnega časa,2 je nepomembno. Tožnica je očitke glede evidentiranja delovnega časa priznala, zato je neutemeljen očitek o neenakem varstvu pravic in kršitvi 22. člena Ustave RS, saj sodba ne temelji na nedovoljenih dokazih. Čeprav je bil namen video nadzora zagotoviti varstvo tajnosti podatkov in premoženja, je toženka preverila posnetke nadzornih kamer zaradi suma nepravilnosti pri evidentiranju delovnega časa, ki je podlaga za obračun plače. Brez vpogleda kršitev ne bi mogla ugotoviti, zato poseg v tožničine osebnostne pravice, ki je bila z video nadzorom seznanjena, ni bil nesorazmeren, navedbe o kršitvi 75. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov, drugega odstavka 9. člena ZDR-1 in 35. ter 38. člena Ustave RS pa so neutemeljene.

20.B. B. je dva dni razpolagala s posnetki video nadzornih kamer za obdobje šestih mesecev. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi v dveh dneh lahko pregledala video posnetke za tako dolgo obdobje. Dve elektronski sporočili, uradni zaznamek in vpis v evidenco uporabe video posnetkov ne izkazuje, da ni imela veliko dela in je imela čas pregledati vse pridobljene posnetke. Tudi sicer sam pregled posnetkov ne zadostuje za ugotovitev očitanih kršitev, saj je bilo potrebno posnetke primerjati še z evidencami delovnega časa, da se je odkrilo, kdo je evidentiral koga.

21.Tožnica neutemeljeno vztraja, da H. H. ni sama naključno izbrala dneve, ki jih je pregledala, ampak naj bi pregledala le 3.419 posnetkov, ki jih ji je izročila v. d. predstojnice in se nanašajo na očitane datume, ter dodatno še na 5. 4., 7. 4. in 8. 4. 2022. To iz izpovedi priče ne izhaja. H. H. je tako v zadevi I Pd 1139/2022 kot I Pd 1108/2022 povedala, da je prejela posnetkov za več tednov, torej ne le za 15 dni, zaradi velike količine pa je sama naključno izbrala nekaj dni. Zapis v listini 3 list Evidenca uporabe videoposnetkov (B74) se nanaša na seštevek izsekov posnetkov za 15 dni, katere je pregledala, in ne pomeni, da je prejela le toliko posnetkov, sodišče prve stopnje pa se je do teh navedb tožnice opredelilo v 13. točki obrazložitve.

22.Pritožba nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je B. B. ugotovila razlog za izredno odpoved šele 29. 6. 2022 in ne že 21. 6. 2022. H. H. je predstojnico dne 21. 6. 2022 obvestila o rezultatih pregleda, kdo se je nepravilno evidentiral in o obsegu kršitev, B. B. pa ji je naročila, naj s pregledom nadaljuje za potrebe priprave dejanskega stanja v obvestilih o uvedbi postopka izredne odpovedi. H. H. je nato dodatno pregledala še tri dni (5. 4., 7. 4. in 8. 4. 2022), pri katerih ni ugotovila kršitev, in v. d. predstojnice dne 29. 6. 2022 o tem ponovno poročala ter predala pisno analizo. Na verodostojnost pisne analize ne vpliva okoliščina, da je H. H. ni podpisala. Zaslišana je priča potrdila, da je analizo (B40) pripravila sama. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kaj novega je B. B. izvedela 29. 6. 2022, česar glede očitanih kršitev ni vedela že 21. 6. 2022, vendar slednje ne vpliva na pravilnost presoje, da je izredna odpoved pravočasna. Pred 21. 6. 2022 B. B. zagotovo ni bila seznanjena z razlogom za izredno odpoved, zato je izredna odpoved, ki je bila podana dne 13. 7. 2022, pravočasna, čeprav bi bila v. d. predstojnice z vsemi tožnici očitanimi kršitvami seznanjena že 21. 6. 2022.

23.Pritožbene navedbe o neverodostojnosti uradnega zaznamka z dne 29. 6. 2022, glede na uradni zaznamek z dne 5. 7. 2022, so neutemeljene. Iz uradnega zaznamka z dne 5. 7. 2022 izhaja, da je H. H. tega dne dobila še del manjkajočih posnetkov za 5. 4. 2022,3 torej je del posnetkov tudi za 5. 4. 2022 že imela in jih je pregledala že prej. Da je bil uradni zaznamek z dne 29. 6. 2022 sestavljen tega dne, pa je toženka dokazala s posnetkom ekrana (B12), zato so neutemeljeni očitki o prirejanju dokumentov. Toženka uradnega zaznamka z dne 29. 6. 2022 ni vključila v samo izredno odpoved, vendar to ni bilo potrebno. V odpovedi mora delodajalec obrazložiti dejanski razlog za odpoved (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), kar je toženka storila. Uradni zaznamek z dne 29. 6. 2022 pa glede na njegovo vsebino4 ne predstavlja kronskega dokaza, kot to trdi pritožba.

24.Dejstvo, da je toženka počakala na zaključek postopka preverjanja suma nepravilnosti, preden so bili dokumenti vneseni v sistem G., ne dokazuje, da je bila B. B. s kršitvami in kršitelji ves čas seznanjena. B. B. je pojasnila, da dokumentov niso takoj vnesli v sistem, ker se je želelo preprečiti, da bi morebitni kršitelji, za katere niso vedeli, kdo so, lahko vpogledali v sistem in se seznanili s postopkom preverjanja. Niso namreč vedeli, kdo vse ima pravice do vpogleda, ker je njen predhodnik podelil pravice do vpogleda različnim ljudem, zato so počakali na zaključek preverjanja. Pritožba ta del izpovedi B. B. napačno povzema in trdi, da slednje dokazuje, da so imeli javni uslužbenci različna dovoljenja glede evidentiranja, saj iz izpovedi jasno izhaja, da se nanaša na pravice do vpogleda v sistem G. in ne na zatrjevani obstoj ustnih odredb glede evidentiranja delovnega časa mimo določb Pravilnika o delovnem času.

25.Tožničino ravnanje je bilo v nasprotju s Pravilnikom o delovnem času, sodišče prve stopnje pa je hkrati ugotovilo, da za takšno ravnanje ni imela ustne odredbe oziroma dovoljenja. Tožničino ravnanje je tako bilo protipravno, šlo je za kršitev pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, ostale pritožbene navedbe s tem v zvezi pa so neutemeljene.

26.Za obstoj hujše kršitve za podajo izredne odpovedi ni potrebno, da splošni akt delodajalca posamezno ravnanje določi kot kršitev. Pravilnik o delovnem času v 19. členu določa, da se kršitev določb pravilnika šteje za kršitev delovnih obveznosti, vendar ne določa, ali gre za hujšo ali lažjo kršitev, prav tako ne določa sankcije, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja, da so tovrstni zaključki protispisni. V 18. členu ureja sankcijo le za primer, če javni uslužbenec 5 dni zaporedoma ne pride na delovno mesto, vendar to ne pomeni, da ostale kršitve predstavljajo lažje kršitve. Če bi bilo to mišljeno, bi bilo to tudi zapisano. S tem, ko je toženka tožničine kršitve v izredni odpovedi opredelila kot hujše, ni bil kršen 9. člen ZDR-1, prav tako ne 85. in 89. člen ZDR-1. Če splošni akt delodajalca določenega ravnanja ne opredeli kot hujše kršitve, to še ne pomeni, da so s pogodbo o zaposlitvi za delavca določene pravice urejene ugodneje, oziroma da se bo štelo, da gre za hujšo kršitev le, če bo to določal splošni akt ali pogodba o zaposlitvi in je zato možna le redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je ravnanje tožnice, ki je s tujo evidenčno kartico lažno evidentirala prisotnost drugih javnih uslužbenk, hkrati pa je svojo evidenčno kartico izročila drugi javni uslužbenki, da je slednja lažno evidentirala njeno prisotnost, naklepno huje kršila delovne obveznosti. Obseg ur, ki jih je tožnica opravila, dejstvo, da je svoje delo opravila, ali je zaradi tega toženki nastala škoda, na to presojo ne more vplivati.

27.Toženka je dokazala, da zaradi hujših naklepnih kršitev s tožnico ni mogla nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Delodajalec lahko obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 navede tudi šele v sodnem sporu, prav tako lahko v sodnem sporu dodatno utemelji ta pogoj. Toženka je že v izredni odpovedi nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja utemeljevala tudi z etično in moralno nesprejemljivostjo tožničinega ravnanja zaradi narave dejavnosti toženke in ne le s kaznivim dejanjem. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v tožničinem ravnanju ni zakonskih znakov kaznivih dejanj, ne držijo. Sodišče prve stopnje zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj ni presojalo, ker je ugotovilo, da je odpoved utemeljena že po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in se mu posledično ni bilo potrebno opredeljevati še do obstoja odpovednega razloga po prvi alineji. Ugotovilo je, da se zaradi občutljivih podatkov, s katerimi bi prihajala tožnica v stik pri svojem delu, zahteva visoka stopnja integritete, ta pa je bila z očitanimi ravnanjami porušena, pri čemer je nepomembno, da se tožnici ni očitalo, da je zlorabila tajne podatke. Čeprav tožnica pred očitanimi ravnanjami ni bila obravnavana zaradi kršitev delovnih obveznosti, tudi po presoji pritožbenega sodišča očitana ravnanja, pri čemer ni šlo za osamljen enkraten primer, utemeljujejo izgubo zaupanja toženke v delo tožnice in ne gre za nesorazmeren ukrep. Na obstoj odpovednega razloga ne more vplivati okoliščina, ali so tudi drugi javni uslužbenci kršili pravila evidentiranju delovnega časa in ali so zaradi tega prejeli izredno odpoved. Kot je to že pojasnilo sodišče prve stopnje, ni enakosti v nepravu.

28.Toženka je tožnici tekom postopka izredne odpovedi ponudila v podpis aneks št. 4 k pogodbi o zaposlitvi, katerega je v. d. predstojnice podpisala 11. 7. 2022, tožnica pa 20. 7. 2022, vendar slednje ne dokazuje, da je bilo delovno razmerje mogoče nadaljevati oziroma da je bilo dano navodilo od zunaj, da mora tožnica prejeti izredno odpoved. Aneks št. 4 je bil posledica spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je spremenil ime sektorja (iz Sektorja za spremljanje, analizo in nadzor v Sektor za sumljive transakcije) ter šifro tožničinega delovnega mesta (iz 1100 v 1400), te spremembe pa so učinkovale od 6. 7. 2022 dalje. Slednje ne kaže na to, da je toženka še želela sodelovati s tožnico, saj je kljub temu tožnici dne 13. 7. 2022 izredno odpovedala pogodbo o zaposliti. Če bi želela še naprej nadaljevati delovno razmerje s tožnico, potem bi postopek izredne odpovedi ustavila.

29.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila tožnici zaradi aneksa št. 4 kršena pravica do zagovora, ker naj ne bi vedela, katera podlaga za delovno razmerje se ji odpoveduje. Tožnica je bila v obvestilu o uvedbi postopka izredne odpovedi in vabilu na zagovor poučena, da ji toženka lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 30. 9. 2020 s pripadajočimi aneksi, če bo ugotovila, da so očitki v odložitvi utemeljeni. Tožnici je tako moralo biti jasno, katera podlaga za delovno razmerje se odpoveduje; to je pogodba o zaposlitvi z dne 30. 9. 2022 z vsemi pripadajočimi aneksi. Tudi v izredni odpovedi je navedena pogodba o zaposlitvi št. ... Čeprav toženka v izredni odpovedi ni popravila šifre delovnega mesta in ime sektorja,6 ki sta se spremenila z aneksom št. 4, zaradi tega odpoved ni nezakonita. Tožnici se je izredno odpovedala zadnja veljavno sklenjena pogodba o zaposlitvi z vsemi pripadajočimi aneksi.

30.Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pravočasna, kot tudi, da je bila podana zaradi hujših naklepnih kršitev delovnih obveznosti, zaradi katerih je bilo porušeno zaupanje in ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, se utemeljeno ni ukvarjalo z navedbami tožnice o zatrjevanih političnih razlogih za podano odpoved (o obisku O. O. in maščevanju zaradi ovadbe, časopisnih člankih, obisku ministra ... ob nastopu mandata B. B., njeni predhodni zaposlitvi pri P., funkciji R. R. itd.). Posledično ni bilo dolžno izvajati dokazov s tem v zvezi. Iz celotne izpodbijane sodbe jasno izhaja, katera dejstva so bila odločilna, v 52. točki pa je tudi obrazloženo, zakaj so ostale navedbe nerelevantne, zaradi česar je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge, za dokazovanje nerelevatnih navedb, kot nepotrebne. Očitek o kršitvi 287. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje v 53. točki neustrezno obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov, je posledično neutemeljen.

31.Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb tožnice. Izvedlo je pravno relevantne dokaze, ostale pa ustrezno zavrnilo. Pravilno je upoštevalo prvi odstavek 84. člena ZDR-1 in procesna pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožnici je bilo omogočeno, da se izjavi do vseh očitkov in navedb toženke. Izpodbijana sodba ne temelji na dejstvih in dokazih, glede katerih tožnica ni mogla računati, da jih bo sodišče prve stopnje upoštevalo, zato ji je bila ustrezno omogočena tudi pravica do izjave. Očitek, da ji ni bilo omogočeno pošteno sojenje in enako varstvo pravic (22. in 23. člen Ustave RS) je posledično neutemeljen. Daljše trajanje postopka glede na obsežnost podanih navedb in predlaganih dokazov, vlaganje pripravljanjih vlog po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, vmesno pritožbo zoper odločitev o stroških priče, spremembo tožbe, ne utemeljuje kršitve pravice do poštenega sojenja.

32.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

33.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1I. I. in J. J. Odpoved sta prejeli tudi F. F. in E. E., ki sta članom posebne operativne skupine nudili administrativno pomoč.

2Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženka ni trdila, da je aneks št. 10 predstavljal podlago za dostop do evidence delovnega časa. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2023 in 25. 5. 2023 zatrjevala, da je bila H. H. namestnica v. d. predstojnice, zato je lahko vpogledala v evidence delovnega časa. S pripravljalno vlogo z dne 25. 5. 2023 pa je predložila tudi aneks št. 10, na katerega se je sklicevala v utemeljitev svojih navedb glede pooblastil H. H., upoštevajoč delovno mesto, ki ga je zasedala.

3Od zjutraj do 10. ure.

4

4.Zaradi obsežnosti ugotovljenih nepravilnosti pri evidentiranju delovnega časa sem v dogovoru z v. d. direktorja dne 22. 6. 2022 nadaljevala s temeljitim preverjanjem posnetkov, na katerih so bile ugotovljene nepravilnosti za potrebe priprave dejanskega stanja v obvestilih o uvedbi postopka izredne odpovedi delovnega razmerja. Dodatno sem pregledala še nekaj naključno izbranih datumov, in sicer 5. 4., 7. 4. in 8. 4. Dne 29. 6. 2022 sem v. d. direktorja obvestila o ugotovitvah. Uradni zaznamek bo zaradi morebitnega vpogleda ob knjiženju v dokumentarni sistem X, vanj vnesen naknadno.

5Prim. VIII Ips 28/2016, VIII Ips 151/2016.

6Glede na to, da je tožnica aneks št. 4 podpisala šele po podaji izredne odpovedi, to tudi ni bilo mogoče.

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 9, 9/1, 9/2, 20, 84, 84/1, 85, 89, 89/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23, 35, 38 Zakon o varstvu osebnih podatkov (2022) - ZVOP-2 - člen 75 Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 33 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 211, 221, 221/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 4, 214, 219a, 287

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) - člen 5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.