Jedro

Odločba policijske uprave za dovolitev začasnega zadrževanja v Sloveniji še ne pomeni spremenjenih okoliščin za začetek postopka za ponovno odločanje o vlogi za priznanje pravice do azila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodba in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1763/2003-6 z dne 12.11.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 31.7.2003 (1. točka izreka), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla ponovno prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Tožnik je prvič zaprosil za azil v Republiki Sloveniji dne 13.7.1999, njegova vloga pa je bila pravnomočno zavrnjena. Dne 4.6.2001 je vložil prošnjo zaradi posebne oblike zaščite po 61. členu Zakona o azilu (ZAzil), ki pa je bila prav tako pravnomočno zavrnjena. Dne 30.6.2003 je tožnik ponovno podal prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in kot razlog za spremenjene okoliščine predložil odločbo Policijske uprave L. z dne 4.6.2003, s katero je navedena uprava tožniku na podlagi določbe 52. člena Zakona o tujcih dovolila zadrževanje v Republiki Sloveniji za obdobje šest mesecev. Tožena stranka je bila mnenja, da odločba Policijske uprave L. ne pomeni spremenjenih okoliščin ali dejstev, ki bi nastale po izdaji odločbe za priznanje azila in je zato na podlagi določbe 41. člena ZAzil izdala v tem upravnem sporu izpodbijani sklep, s katerim postopka ni uvedla in tožnikovo prošnjo zavrgla.

Sodišče prve stopnje je sledilo odločitvi tožene stranke. Strinjalo se je z razlogi tožene stranke, da odločba Policijske uprave L., na katero se sklicuje tožnik, ne pomeni spremenjenih okoliščin v smislu 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Vztraja pri navedbah, podanih v tožbi, da odločba Policijske uprave L. pomeni spremenjene okoliščine, na podlagi katerih je možno tožniku priznati azil iz humanitarnih razlogov. Dovolitev za zadrževanje, ki mu je priznano z navedeno odločbo na podlagi 3. člena Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP) pomeni hkrati tudi izpolnjevanje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, skladno s 3. odstavkom 1. člena ZAzil. Zato je tožena stranka neupravičeno zavrgla tožnikovo vlogo in tudi ni upravičeno odločila, da postopka ne bo uvedla. V postopku bi ga morala zaslišati in ugotoviti razloge, zaradi katerih mu je bila priznana pravica do zadrževanja v Republiki Sloveniji. Zato je bila odločitev tožene stranke preuranjena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi tožena stranka, mora prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, na podlagi določbe 41. člena ZAzil k ponovni prošnji za azil predložiti dokaze, na podlagi katerih bo možno v ponovljenem azilnem postopku ugotoviti, da so se za prosilca okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. Tožnik je k ponovni prošnji za azil predložil že navedeno odločbo o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji, na podlagi katere želi dokazati, da izpolnjuje pogoje za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker naj bi vrnitev v izvorno državo Bosno in Hercegovino oziroma v mesto B.L., lahko zanj pomenilo, da bi bilo njegovo življenje ogroženo ali da bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Iz priloženih upravnih spisov je sicer razvidno, da je bila tožniku dne 4.6.2003 res izdana na podlagi 52. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99 in 9/01, v nadaljevanju Ztuj-1) odločba o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji za obdobje šest mesecev, kar pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča še ne pomeni spremenjenih okoliščin v smislu določb ZAzil. Tožnik ne zatrjuje drugačnih razmer v svoji izvorni državi, kot so jih ugotavljali pristojni organi v postopku za priznanje azila, sama dovolitev začasnega zadrževanja v Republiki Sloveniji pa po mnenju pritožbenega sodišča pomeni le začasno ureditev tožnikovega statusa po zavrnitvi njegove prošnje za azil. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.