Jedro

Če je oškodovanec sam deloma kriv za škodo, je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna tožniku za škodo, nastalo dne 8.7.1997. Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ali spremeni tako, da sta obe stranki odgovorni za nastalo škodo. Navaja, da ni sporno, da se je tožnik poškodoval, ko je opravljal delo z mini bagrom po naročilu tožene stranke. Tožena stranka pa se ne strinja, da je delo z mini bagrom nevarna stvar, saj ni povezano s povečanim tveganjem. Za delo z mini bagrom zadostujejo znanje in izkušnje, kot jih ima voznik z vozniškim izpitom B kategorije. Ker ima tožnik dovoljenje C kategorije je usposobljen za delo z mini bagrom. Mini bager razvije hitrost manj kot 5 km/h in se da ob taki hitrosti izogniti sleherni izboklini na delovišču. Mini bager se je prevrnil zaradi tožnikove nepazljivosti, saj bi moral pričakovati, da se bo prevrnil, če bo zapeljal na grbino. Tudi če je šteti delo z mini bagrom za nevarno, bi moralo sodišče upoštevati tožnikov prispevek k nastanku škode.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja.

Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da je mini bager nevarna stvar, oziroma da je delo z njim nevarna dejavnost, tako da njegov imetnik oziroma uporabnik za škodo od njega odgovarja objektivno. V nasprotju z mnenjem tožene stranke prav potrebnost vozniškega izpita B kategorije za upravljanje z njim potrjuje, da je mini bager nevarna stvar. Samo dejstvo, da doseže le majhno hitrost, ne pomeni, da ne gre za nevarno stvar. V naravi delovnega stroja je, da se z njegovim delovanjem sproščajo ali lahko sproščajo energije, ki so večje in težje obvladljive od vsakdanjih in tradicionalnih (zlasti v razmerju do gole človekove sile), s tem pa predstavlja tudi povečano nevarnost za nastanek škode. Vendar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, da bi bilo mogoče presoditi, ali je tožnik s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode. Na podlagi določbe 3. odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) je namreč imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo.

Sodišče druge stopnje sicer sledi razlogom sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel izkušenj z upravljanjem oziroma vožnjo z mini bagrom, hkrati pa se strinja s pritožbenim stališčem, da bi že kot imetnik vozniškega izpita B in C kategorije pri vožnji moral ravnati z ustrezno skrbnostjo in se prepričati, ali lahko opravi na gradbišču varen premik. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je razvidno, da je tožnik zapeljal vzvratno in se je mini bager prevrnil, ko je zapeljal čez majhno grbino. Sodišče prve stopnje bi v zvezi s tem in z ugovorom deljene odgovornosti zato moralo točno ugotoviti, na kaj ali čez kaj je tožnik zapeljal, da se je mini bager prevrnil. Če bi se namreč kot imetnik vozniškega dovoljenja B in C kategorije ter glede na svoje vozniške izkušnje tožnik moral zavedati nevarnosti, da se na takšni grbini (kupu gramoza, kamnu, brežini ali drugi oviri) mini bager lahko prevrne, ne da bi bil posebej seznanjen z njegovimi voznimi lastnostmi in izkušen pri vožnji z njim, je sam deloma kriv za nastanek škode in je zato upravičen le do sorazmerno zmanjšane odškodnine (1. odstavek 192. člena ZOR).

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 1. odstavka 370. člena ZPP pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano vmesno sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ponoviti svoje razloge glede odgovornosti tožene stranke, ter ugotoviti, ali je tožnik s svojim krivdnim ravnanjem prispeval k nastanku škode ter v kakšnem obsegu. Zato pa bo moralo predvsem ugotoviti, na kaj je tožnik sploh zapeljal. Nato bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti še, kakšna škoda je tožniku nastala, in mu glede na to in njegov morebitni prispevek prisoditi pravično odškodnino ter v zadevi tako odločiti s končno sodbo.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92 - 19/94.