Jedro

Zagovornik v pritožbi navede, da nikakor ni izkazan modus operandi A. A. in da zgolj dejstvo, da je predhodno delovala v dveh podjetjih B. d. o. o. in C. d. o. o. samo po sebi ne pomeni ničesar. Tovrstne navedbe pa pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene, saj do sedaj zbrani podatki kažejo ravno nasprotno. Nikakor namreč ni mogoče spregledati, da potekata še kar dva kazenska postopka zoper obdolženko (in njenega bivšega moža Č. Č.) zaradi kaznivih dejanj, ki naj bi bila storjena na enak način, le družbi, s katerima sta bili ti dejanji storjeni, sta bili drugi (že omenjeni B. d. o. o. in C. d. o. o., ki sta obe končali v stečaju), kar nedvomno kaže na isti modus operandi pri obdolženki, kljub izraženemu nestrinjanju zagovornika.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je verjetnost, da je obdolženka v sostorilstvu z D. D. storila očitano kaznivo dejanje poslovne goljufije, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni, česar tudi podane pritožbene navedbe zagovornika, ki (med drugim) zgolj povzemajo zagovor obdolženke, niso uspele postaviti pod vprašaj.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prvostopenjskemu, da je ravno pripor tisti sorazmeren, neogiben in nujno potreben ukrep, ki bo dosegel zasledovani cilj, torej varstvo gospodarstva. Iz ustaljene (ustavno) sodne prakse izhaja, da se pojem varnosti ljudi ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, ampak je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na druge objekte kazenskopravnega varstva, ki ščitijo širše kroge človeške zasebnosti in varnosti, vključno s premoženjem in gospodarstvom, kot v konkretnem primeru.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče obdolženi A. A. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor za 2 meseca, to je do vključno dne 5. 2. 2026 do 10.21 ure.

2.Zoper sklep se je pravočasno pritožila obdolženka po zagovorniku zaradi absolutno bistvene kršitve pravil kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zagovornik je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženo odpravi ali ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb je pokazal, da ni moč pritrditi pritožniku pri zavzemanju za spremembo izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so za podaljšanje pripora še vedno izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih za uporabo tega najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti določata ZKP in Ustava RS. Tako je izkazan utemeljen sum storitve obdolženki očitanega kaznivega dejanja, njena ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave RS. Vse pogoje za podaljšanje pripora je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložilo in zato sklep ni obremenjen s pomanjkljivostjo, ki bi predstavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka, napačno uporabo materialnega prava ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zatrjevano po pritožniku.

5.Utemeljen sum zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po določenem obdolžencu storjeno, ne pa dokazano. Gre torej za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Takšen dokazni standard pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi dosežen. Prvostopenjsko sodišče je namreč na str. 3-20 natančno povzelo in ovrednotilo do sedaj zbrane dokaze v predkazenskem postopku, na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje ter je utemeljeno zaključilo, da je ta dokazni standard še vedno podan.

6.Tako je mogoče na stopnji utemeljenega suma sklepati, da sta oba obdolžena pri opravljanju gospodarske dejavnosti, in sicer D. D., kot direktor družbe E. d.o.o. in A. A. , kot dejanska poslovodja družbe, pri sklenitvi in izvajanju pogodb ravnala s preslepitvenim namenom in sta izkoristila zaupanje oškodovancev F. F. in G. G., ki sta jima očitno zaupala in verjela, da bodo dogovorjena in naročena dela in storitve opravljeni skladno z dogovorom (skladno z gradbeno pogodbo, sklenjeno dne 16. 2. 2021), zaradi česar sta vnaprej plačala tudi četrto in peto fazo izvedbenih del, čeprav je bilo v gradbeni pogodbi določeno, da se ti dve fazi plačata po njuni izvedbi in ne prej. Natančneje, oškodovanca sta po sklenjeni gradbeni pogodbi plačala družbi E. d.o.o. skupaj 223.315,16 EUR, do vključno "petega dela" po gradbeni pogodbi, ki pa do danes ni bil izveden.

7.O obstoju utemeljenega suma je mogoče sklepati na podlagi zbranih obvestil od obeh oškodovancev, ki sta podrobno opisala postopek sklepanja gradbene pogodbe in nadaljnjega sodelovanja pri izgradnji montažne hiše, pri čemer naj bi se praktično o vsem dogovarjala z obdolženko. Predložila sta tudi vso korespondenco med njima in obdolženko. Utemeljen sum potrjujejo tudi navedbe nadzornega inženirja gradnje H. H. ter podizvajalcev I. I. in J. J. H. H. je tako opisal, da je sproti obveščal družbo E. d.o.o. o napakah in večkrat pozval k odpravi napak, ki pa niso bile odpravljene, niti se obdolžena naj ne bi odzivala na opozorila (UZ o zbranih obvestilih z dne z dne 30. 1. 2025, l. št. 134 spisa). I. I. je povedal, da mu je bilo podjetje E. d.o.o. dolžno, prav tako je slišal, da je imelo podjetje likvidne težave (UZ o zbranih obvestilih z dne 22. 9. 2025, l. št. 223 spisa). J. J. pa je konec leta 2023 ugotovil, da je finančno s podjetjem nekaj narobe, saj so takrat drugi sodelavci in pogodbeniki prekinili sodelovanje s podjetjem, ki jim je ostalo dolžno. Tudi J. J. so ostali dolžni nekje 6 mesečnih plač (posamezna plača je znašala okoli 2000 EUR, tako UZ o zbranih obvestilih z dne 17. 10. 2025, l. št. 224 spisa). Izdelano je bilo tudi mnenje izvedenke K. K., ki sta ga naročila oškodovanca in iz katerega izhaja, da naj bi družba E. d.o.o. opravila le dobro tretjino del (35,4 %) na objektu, v vrednosti 109.077,07 EUR, pri čemer naj bi bila celotna vrednost pogodbenih del po pogodb v višini 308.138,00 EUR, kar nedvomno utrjuje utemeljen sum, da sta oškodovanca zaradi ravnanj obdolžencev utrpela škodo najmanj v višini 120.151,09 EUR, kolikor znaša preplačilo pozneje neopravljenih del.

8.7. Zagovornik v pritožbi navaja, da družba E. d. o. o. ni postala insolventna po svoji krivdi, temveč je to postala zaradi neplačila naročnika in drugih povezanih družb z naročnikom, zaradi česar družba objektivno ni bila zmožna dokončati objekta oškodovancev. Družba je namreč, po navedbah obrambe, čez noč ostala brez prihodkov v letu 2023, pri čemer je obdolžena A. A. storila vse, da bi svoje terjatve dobila plačane in je pri tem uporabljala tudi pravna sredstva v Avstriji ter vložila kazensko ovadbo zoper glavnega dolžnika, ki je nato šel v stečaj. Vse navedeno po oceni zagovornika kaže na to, da obdolženka ni imela nobenega naklepa oz. preslepitvenega namena, nasprotno, aktivno je želela rešiti civilno pravno razmerje. S tovrstnimi navedbami, ko zagovornik pravzaprav izpostavlja sam zagovor obdolženke, podan pred preiskovalnim sodnikom in podaja lastno dokazno oceno, ne more računati na pritožbeni uspeh, saj bo stvar presoje vseh dokazov, vključno z verodostojnostjo zagovora obdolženke, stvar nadaljnjega postopka, v kolikor bo do tega prišlo. Iz sodbe deželnega sodišča Steyer iz Avstrije pa sicer izhaja, da je družba E. d.o.o. vložila tožbo zoper fizično osebo L. L. zaradi plačila 22.516,10 EUR, in sicer naj bi slednji kot podizvajalec družbe E. d.o.o. pomanjkljivo izvedel polaganje estriha, avstrijsko sodišče pa je takšno tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

9.8. Zagovornik v pritožbi nadalje navede, da nikakor ni izkazan modus operandi A. A. in da zgolj dejstvo, da je predhodno delovala v dveh podjetjih B. d. o. o. in C. d. o. o. samo po sebi ne pomeni ničesar. Tovrstne navedbe pa pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene, saj do sedaj zbrani podatki kažejo ravno nasprotno. Nikakor namreč ni mogoče spregledati, da potekata še kar dva kazenska postopka zoper obdolženko (in njenega bivšega moža Č. Č.) zaradi kaznivih dejanj, ki naj bi bila storjena na enak način, le družbi, s katerima sta bili ti dejanji storjeni, sta bili drugi (že omenjeni B. d. o. o. in C. d. o. o., ki sta obe končali v stečaju), kar nedvomno kaže na isti modus operandi pri obdolženki, kljub izraženemu nestrinjanju zagovornika. V okviru družbe C. d.o.o. naj bi obdolženka tako oškodovala M. M. in N. N., v posledici česar je bila vložena tudi že pravnomočna obtožnica v zadevi V K 42863/2017 , in sicer da naj bi jima na enak način povzročila škodo v višini 103.994,93 EUR. V kazenskem postopku IX 38562/2014, v katerem je prav tako obtožnica že pravnomočna, pa se obdolženki očita isto kaznivo dejanje v zvezi z družbo B. d.o.o., ko naj bi na enak način oškodovala O. O. za 48.164,38 EUR. Nadalje enak modus operandi pri obdolženki potrjuje tudi dejstvo, da iz pridobljenega aktualnega seznama izvršilnih zadev izhaja, da je bilo v obdobju od 19. 2. 2021 do 2. 7. 2025 zoper družbo E. d.o.o. s strani različni upnikov vloženo že kar 62 izvršb, tako enormno število izvršb pa na ravni utemeljenega suma nedvomno omogoča sklepanje, da se obdolženka sistematično poslužuje nepoštenih poslovnih praks, torej da svojih poslovnih partnerjev preprosto ne plačuje, oziroma, da ne izvede naročenih del, pri tem pa navaja neutemeljene razloge. Iz izpisa e-bonitete za družbo E., d.o.o. izhaja, da je imela družba od marca 2024 dalje neprekinjeno blokirane vse bančne transakcijske račune, pri čemer čista izguba poslovnega leta 2024 znašala -247.935,81 EUR. Pri družbi pa se od aprila 2024 domneva insolventnost, pri čemer se je nad družbo E.. d. o. o. že začel stečajni postopek, družba pa je tožena tudi v pravdnih postopkih zaradi neplačil v skupni višini 254.213,60 EUR.

Pritožbene navedbe, da torej na ravni utemeljenega suma ni izkazan modus operandi obdolženke, so neutemeljene, zaključki prvega sodišča pa tudi niso preuranjeni ali neutemeljeni, česar ne omaje pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da naj bi družba E. d.o.o. do sedaj uspešno realizirala med 120-150 projektov brez reklamacij (te pritožbene trditve ostajajo zgolj na ravni zatrjevanj) oz. da je bila pred mariborskim sodiščem oproščena kaznivega dejanja poslovne goljufije.

10.9. Glede na ravni utemeljenega suma izkazanega preslepitvenega namena, obstoju katerega pritožnik nasprotuje, ima napadani sklep za pritožbeno sodišče povsem sprejemljive razloge. Iz bančnih podatkov (družba je imela od podpisa gradbene pogodbe dalje odprte štiri TRR-je, analiza katerih je opisana v napadanemu sklepu) namreč izhaja, da je bila družba E. d.o.o. že ob podpisu gradbene pogodbe z oškodovancema v slabem finančnem stanju, saj naj bi bilo dne 16. 2. 2021, ob podpisu gradbene pogodbe z oškodovancema ..., stanje na poslovnem računu pri banki __ d. d. -34.062,81 EUR, dne 3. 8. 2023, ko je A. A. od oškodovancev zahtevala plačilo avansa še za "četrti del" po pogodbi, in sicer iz razloga nabave materiala, pa je bilo stanje na računu 472,64 EUR. Navedeno omogoča sklepanje, da naj bi obdolžena oškodovancema prikrila slabo finančno stanje družbe, kakor naj bi prikrila tudi veliko število vloženih izvršb, ki naj bi bile v kritičnem času vložene zoper oškodovano družbo. O slabem finančnem stanju oškodovane družbe se je mogoče prepričati tudi na podlagi številnih vloženih izvršb in velikega števila manjših posojil, kar je razvidno iz podatkov o prometu na posameznem transakcijskem računu. Iz bančnega izpisa je prav tako razvidno, da je družba E., d.o.o. dne 7. 8. 2023 nakazala 40.000 EUR romunskemu podjetju P., pod namen pa je zapisalo "PLAČILO ...". Iz navedenega izhaja, da je podjetje E., d. o. o. šele 7. 8. 2023 pri proizvajalcu naročilo montažno hišo za zakonca ..., kar pomeni, da je večina predhodnih plačil zakoncev ... (že preko 140.000 EUR in 20.000,00 EUR gotovine) bila namenjena pokritju drugih stroškov podjetja in ne dejanski gradnji naročene hiše, za kar so bila namenjena predhodna plačila zakoncev .... Prav tako ni mogoče spregledati, da naj bi obdolženka oškodovancema prikrila njeno dosedanje delovanje v družbah C. in B.. Obdolžena A. A. in D. D. pa sta tudi najela posojilo pri podjetju R., katerega sta zavarovala z neobstoječo terjatvijo do G. G. in F. F. (šele po prejemu ugovora z njune strani je bilo namreč ugotovljeno, da terjatev sploh ni obstajala), kar tudi po presoji drugostopenjskega sodišče kaže na obstoj utemeljenega suma glede namena preslepitve oz. na dodatno zavržnost ravnanj obdolžencev. Vsled vsega navedenega pa zagovornikove navedbe, da ni podan preslepitveni namen, ne morejo prinesti pritožbenega uspeha.

11.10. Ob vsem navedenem je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča verjetnost, da je obdolženka v sostorilstvu z D. D. storila očitano kaznivo dejanje poslovne goljufije, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni, česar tudi podane pritožbene navedbe zagovornika, ki (med drugim) zgolj povzemajo zagovor obdolženke, niso uspele postaviti pod vprašaj.

12.11. Po prvostopenjskemu sodišču ugotovljene in ustrezno obrazložene objektivne in subjektivne okoliščine, nanizane v točki 7 izpodbijanega sklepa, pa zagotovo utemeljujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Obdolženki se namreč očita kaznivo dejanje, ki ogroža gospodarstvo in za katerega je predpisana kazen od 1 do 10 let zapora, torej eno težjih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo. Obdolženka naj bi, skupaj s soobdolžencem, oškodovancema povzročila škodo v višini najmanj 120.151,09 EUR, pri čemer je nedvomno izkazala njene negativne osebne lastnosti, ko naj bi pri očitanem dejanju pokazala veliko mero vztrajnosti, angažiranosti in trdne odločnosti izvrševati dejanja. Zoper njo že potekajo še drugi odprti postopki (že opisani pri presoji utemeljenega suma oz. modusa operandi), v katerem je bil obstoj utemeljenega suma tudi že presojan (slednji pa še ni bil presojan v kazenskem postopku V K 28837/2024, kjer je bila vložena neposredna obtožnica s soglasjem preiskovalnega sodnika, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo). Glede na ostala odprta kazenska postopka, ko je očitno, da se obdolženka poslužuje tovrstnega načina delovanja, z očitanimi ravnanji pa naj bi oškodovancema povzročila visoko premoženjsko škodo, je tudi po presoji drugostopenjskega sodišča izkazana realna in konkretna nevarnosti, da bi na prostosti s tovrstnimi kaznivimi dejanji nadaljevala.

Zagovornik povsem neutemeljeno navede, da ni jasno, zakaj sodišče meni, da obdolženka oškodovancem povzroča visoko premoženjsko škodo. Pri tem obramba očitno spregleda, da se v konkretnem primeru očita, da naj bi oškodovancema nastala škoda v višini najmanj 120.151,09 EUR; v postopku V K 42863/2017 pa naj bi na ravni utemeljenega suma M. M. in N.N. oškodovala za 103.994,93 EUR, kar je prav tako velika premoženjska škoda, torej je zaključek sodišča sodišča povsem pravilen (v postopku IX 38562/2014 naj bi O. O. povzročila 48.164,38 EUR škode, kar sicer res ni velika premoženjska škoda, je pa večja in to dejstvo ne vpliva na pravilnost zaključkov prvega sodišča).

Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo tudi, da obdolženka še ni bila pravnomočno obsojena, prav tako drži pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da se je kazenski postopek, ki je potekal pod opr. št. IX K 11349/2015, končal s sklepom o ustavitvi postopka, vendar pa navedene okoliščine, ob ostalih, intenzivno izkazanih okoliščin glede ponovitvene nevarnosti, ne vodijo v zaključek, da ta priporni razlog ne bi bil podan, kar velja tudi za pritožbene navedbe, da živi obdolženka družinsko življenje, kar naj bi po zmotni oceni obrambe bistveno vplivalo na presojo tega pripornega razloga.

12.Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prvostopenjskemu, da je ravno pripor tisti sorazmeren, neogiben in nujno potreben ukrep, ki bo dosegel zasledovani cilj, torej varstvo gospodarstva. Iz ustaljene (ustavno) sodne prakse izhaja, da se pojem varnosti ljudi ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, ampak je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na druge objekte kazenskopravnega varstva, ki ščitijo širše kroge človeške zasebnosti in varnosti, vključno s premoženjem in gospodarstvom, kot v konkretnem primeru. Res je pripor najstrožji omejevalni ukrep, ki predstavlja najhujši poseg v osebno svobodo posameznika, vendar pa teža očitane kriminalne dejavnosti, način izvršitve in stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje tovrstnih dejanj s strani obdolženke predstavlja, po presoji pritožbenega sodišča v danem primeru odtehta takšen poseg v njeno osebno svobodo. Prvostopenjsko sodišče se je ustrezno opredelilo tudi do možnosti odreditve milejših ukrepov, t.j. hišnega pripora, ki pa ne onemogoča izvrševanja istovrstnih kaznivih dejanj z uporabo telekomunikacijskih in elektronskih naprav, saj uporabe slednjih v hišnem priporu ni mogoče preprečiti. Nenazadnje je uporaba katerega koli milejšega ukrepa povezana z določeno stopnjo zaupanja, da obdolženka teh ukrepov ne bo kršila, katerega pa slednja ne uživa. Pritožbeno sodišče namreč ne more spregledati ravnanj obdolženke, ko je na ravni utemeljenega suma pri sklenitvi in izvajanju gradbene pogodbe ravnala s preslepitvenim namenom, izkoristila zaupanje oškodovancev, ki sta ji v naprej plačala znatno več, kot je bilo dogovorjeno, dela pa niso bila niti začeta, oz. so bila opravljena z napako. Na zaključke o nujnosti in sorazmernosti pripora pa ne vplivajo niti pritožbene navedbe, da obdolžena aktivno rešujeta civilna razmerja. Odločitev sodišča je tako v celoti skladna s pritožbeno citirano prakso Ustavnega sodišča RS (U-I-18/02, U-I-60/03).

13.Upoštevaje, da je obdolženka v priporu od 5. 11. 2025, postopek pa poteka kar se da hitro, so pritožbena navajanja, da lahko pripor traja zgolj najkrajši potrebni čas, ki tudi sicer ostajajo zgolj na načelni ravni, v celoti nerelevantna.

14.Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornika obdolžene niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).