Jedro

Z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v pritožničino pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v posameznem postopku vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v tem postopku ne varuje svojega pravnega interesa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep Ministrstva za finance z dne 9. 8. 2011, s katerim je bila zavržena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor z dne 4. 5. 2011. S to je prvostopenjski davčni organ v postopku vračila preveč plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) odločil, da se davčnemu zavezancu A., d. d., vrne preveč plačano NUSZ za leto 1998 v višini 99.574,20 EUR (glavnica), s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka), in sicer je navedeni znesek glavnice in zamudnih obresti dolžna vrniti Občina B. tako, da na poziv Uprave RS za javna plačila predloži plačilno navodilo v breme svojega podračuna (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje pojasnjuje, da se v postopku odmere NUSZ odloča o pravicah in obveznostih zavezanca, to pa je neposredni uporabnik ali lastnik zemljišča ali stavbe. Z odločbo, s katero je bilo odločeno o vračilu NUSZ zavezancu A., d. d., ni bilo poseženo v pravico ali pravno korist tožeče stranke, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne pravice za sodelovanje v posameznem postopku vračila NUSZ, ker ne varuje svojega pravnega interesa, ampak dejanski. Zato je prvostopenjsko sodišče na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev ter povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je občina v primeru vračila preveč plačanega nadomestila tega dolžna vrniti in je tako stranka takega postopka. Pojasnjuje, da iz pogodbe z dne 10. 11. 1997, ki jo ima sklenjeno s pristojno davčno upravo, ne izhaja, da je davčna uprava pristojna za odločanje o preveč plačanem NUSZ. Iz upravnosodne prakse, ki jo v sklepu navaja sodišče prve stopnje, izhaja, da občina ni stranka v postopkih odmere nadomestila, ne izhaja pa, da ni stranka postopkov vračila preveč plačanega nadomestila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet upravnega spora sklep tožene stranke o zavrženju pritožbe tožeče stranke v zvezi z vračilom neupravičeno odmerjenega NUSZ zavezancu A., d. d., iz razloga, ker tožeča stranka nima položaja stranke oziroma stranske udeleženke v tem postopku.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obravnavano tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. 7. Pritožnica utemeljuje svoj pravni interes za tožbo s tem, da v pogodbi, ki jo ima sklenjeno s pristojno davčno upravo, ni dogovorjena pristojnost davčne uprave v zvezi z izdajo odločb in izterjavo preveč plačanih obveznosti v korist lokalne skupnosti, zato ne gre za mandatno razmerje, ki bi izključevalo pasivno legitimacijo Občine B. v postopkih preveč plačanega NUSZ. Ker se ji na podlagi izpodbijane odločbe nalaga vračilo preveč plačanega NUSZ, ji je tako odrečeno odločanje o njeni pravici ali pravni koristi.

8. Razlog, ki ga pritožnica uveljavlja kot podlago za varstvo svojega pravnega interesa, ni utemeljen. O višini NUSZ, ki ga je dolžan plačati zavezanec A., d. d., je bilo odločeno z odločbo Ministrstva za finance z dne 31. 3. 2011, ki je odločbo Davčnega urada Maribor z dne 6. 3. 2007 odpravil v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ v skupnem znesku 99.574,20 EUR. V obravnavani zadevi pa je prvostopenjski davčni organ odločbo izdal na podlagi 97. člena ZDavP, ki določa, da se davčnemu zavezancu, ki je na račun davka plačal več, kot je bil dolžan plačati, preveč plačani znesek vrne, saj je bilo ugotovljeno, da zavezanec A., d. d., v zvezi z zgoraj navedenima odločbama z dne 6. 3. 2007 in 31. 3. 2011 izkazuje preplačilo NUSZ. Na podlagi 22. člena Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO) oziroma 36. člena Zakona o financiranju občin (ZFO-1) je občina prejemnica nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, vendar slednje občini ne daje pravice do sodelovanja v postopku vračila tega nadomestila kot stranka oziroma stranska udeleženka. Občina namreč v tem postopku ne varuje kakšne svoje pravice ali pravne koristi, torej nima pravnega interesa, ampak zasleduje dejanski interes, in sicer pridobiti čim več sredstev v občinski proračun.

9. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v pritožničino pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v posameznem postopku vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v tem postopku ne varuje svojega pravnega interesa, kot je bilo že pojasnjeno.

10. Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84) v 62. členu določa, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancu občinski upravni organ, pristojen za družbene prihodke. Ta določba pa je bila s kasnejšo zakonodajo o organizaciji davčne službe spremenjena. Za leto 2011, v katerem je bila odločba o vračilu NUSZ izdana, veljata določbi 403. in 404. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V 403. členu ZDavP-2 določa, da zavezanec plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi odločbe, ki mu jo izda davčni organ, kjer nepremičnina leži. V 404. členu ZDavP-2 pa je določeno, da davčni organ izdaja odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancem davčni organ na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina. Iz navedenih določb ZDavP-2 tako izhaja, da je za vodenje postopka odmere nadomestila pristojen davčni urad, ki o nadomestilu odloči z upravno odločbo na podlagi podatkov občine. V primeru, ko je ugotovljeno, da je davčni zavezanec na račun davka plačal več, kot je bil dolžan plačati, davčni organ na podlagi 97. člena ZDavP-2 odloči o vrnitvi preveč plačanega zneska.

11. Odmera nadomestila predstavlja davčno-pravno razmerje, ki je urejeno z davčno-pravnimi pravili. Stranki davčno-pravnega razmerja pa sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni zavezanec za plačilo NUSZ in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa. V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi. Dejstvo, da je občina prejemnica nadomestila (22. člen ZFO oziroma 36. člen ZFO-1), občini ne daje pravice vstopiti v davčno-pravno razmerje med zavezancem in davčnim organom, da bi kot stranka (42. člen ZUP) ali stranska udeleženka (43. člen ZUP) sodelovala v odmernem postopku oziroma v postopku vračila nadomestila, posledično pa tudi ne pravice do vlaganja pravnih sredstev v upravnem postopku oziroma sodnega varstva zoper te vrste odločb. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah I Up 478/2003, I Up 381/2007, I Up 422/2008, I Up 519/2008, I Up 65/2010, I Up 96/2010 in I Up 165/2011, I Up 464/2011. 12. Glede na navedeno pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na obstoj pogodbe med Občino B. in DURS, na odločitev v obravnavanem upravnem sporu ne morejo vplivati, saj ta lokalni skupnosti ne daje položaja stranke ali drugih pravic za udeležbo v postopku odmere oziroma vračila NUSZ, za katero je skladno z določbami 97., 403. in 404. člena ZDavP-2 pristojen davčni urad.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).