Jedro

V sodni praksi je enotno sprejeto stališče, da pooblastila glavnega izvajalca naročniku za izvajanje neposrednih plačil ni mogoče umestiti pod pravni institut pogodbe v korist tretjega, kar bi mimo 631. člena OZ utemeljevalo neposredni zahtevek tožeče stranke. Pogoji za utemeljenost neposrednega zahtevka po 631. členu OZ pa so naslednji: 1) obstoj pripoznane dospele terjatve podizvajalca do izvajalca; 2) obstoj dospele terjatve (glavnega) izvajalca do naročnika; 3) koneksnost (povezanost) obeh terjatev in 4) zahteva podizvajalca do naročnika za plačilo njegove terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 10.520,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 2.200.933,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od dne 22. 2. 2011 do plačila in ji povrniti pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka v višini 18.553,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno navaja, da pogodbena določba, s katero je G., d. d., toženo stranko pooblastil za izvedbo neposrednih plačil podizvajalcem, ustanavlja obveznost tožene stranke izvesti neposredno plačilo tožeči stranki. Tožena stranka je to pooblastilo pisno sprejela in se zavezala, da bo neposredno poplačala podizvajalce. S tem so izpolnjeni vsi pogoji za asignacijo, saj bolj jasen, konkreten in nedvoumno izražen sprejem nakazila sploh ni mogoč. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o neobstoju pooblastila tožeči stranki za sprejem izpolnitve nepravilno oprlo le na pravila o asignaciji, saj bi moralo uporabiti 126. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja pogodbo v korist tretjega. Ker obstaja obveznost tožene stranke, da izvede plačilo v korist podizvajalcev, obstaja v skladu s 126. členom OZ tudi pravica tožeče stranke, da to plačilo zahteva. Navedeno pravico je tožeča stranka sprejela s tem, ko je od tožene stranke zahtevala, da ji poplača njeno terjatev do glavnega izvajalca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati vse pogoje za utemeljenost zahtevka po 631. členu OZ. Preuranjena pa je njegova ugotovitev, da ima tožena stranka iz naslova reklamacij in pogodbenih kazni terjatev do G., d. d., ki jo lahko zaradi zakonske cesije uveljavlja tudi v razmerju do tožeče stranke. Sodišče prve stopnje tako ni ugotovilo in pojasnilo, kdaj je nastala terjatev tožene stranke do G., d. d., iz naslova reklamacij in pogodbenih kazni, in s tem, ali ta terjatev izpolnjuje pogoje za pobot v smislu drugega odstavka 421. člena OZ. Pri tem je pomembno, da tožena stranka do G., d. d., pravno gledano sploh ni uveljavljala reklamacijskih zahtevkov in pogodbenih kazni, saj je od pogodbe odstopila, s čimer je nastala njena odškodninska terjatev. Nadalje sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali in kdaj je tožena stranka podala pobotno izjavo, temveč je predpostavilo nekakšen avtomatičen pobot. Tožeča stranka je izrecno zatrjevala, da je sodna poravnava, sklenjena med toženo stranko in G., d. d., enostranska in zato ne izkazuje višine terjatve tožene stranke, sodišče prve stopnje pa je pri odločitvi uporabilo le to poravnavo in v njej zapisan znesek. Sodna poravnava predstavlja izveden dokaz, ki ga je tožeča stranka izrecno prerekala. Tožena stranka bi morala zato predložiti izvirne dokaze, sodišče pa bi moralo te dokaze izvesti in na njihovi podlagi ugotoviti morebitno terjatev tožene stranke do G., d. d. 3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je kot naročnica z G., d. d., kot izvajalcem v postopku javnega naročanja dne 21. 1. 2010 sklenila tri gradbene pogodbe za izgradnjo stanovanjske soseske .... Tožeča stranka je kot podizvajalec z G., d. d., kot glavnim izvajalcem dne 7. 4. 2010 sklenila gradbeno pogodbo za izvedbo (dobavo in montažo) sanitarnih kabin na objektu stanovanjska soseska ....

6. S tožbo je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala neposredno plačilo osmih začasnih situacij in računa št. FA 11200010097, ki jih je izdala G., d. d., v obdobju od 21. 7. 2010 do 21. 2. 2011 (zapadlost od 14. 10. 2010 do 17. 5. 2011).

7. Tožeča stranka je zahtevek utemeljevala s sklicevanjem na več pravnih podlag, in sicer: 1) določbe Zakona o javnem naročanju (ZJN-2) in Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (Uredba); 2) 4.5. in 4.6. člena gradbenih pogodb z dne 21. 1. 2010 v zvezi z določbami ZJN-2, Uredbe in pravili o asignaciji; 3) določbo 631. člena OZ; 4) pravila o odškodninski odgovornosti in 5) pravila o neopravičeni obogatitvi.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po vseh navedenih pravnih podlagah neutemeljen.

9. Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri tem, da je zahtevek utemeljen na podlagi določb gradbenih pogodb in 631. člena OZ, zavrnitve zahtevka po drugih opredeljenih materialnopravnih podlagah pa ne graja. Pritožbeno sodišče je zato glede slednjih opravilo le uradni preizkus sodbe, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, hkrati pa ni storilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V nadaljevanju se pritožbeno sodišče zato omejuje na presojo razlogov, ki so navedeni v pritožbi.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo v sodni praksi enotno sprejeto stališče, da ZJN-2 (v času veljavnosti novele A)1 in Uredba nista uvedla obveznosti neposrednih plačil podizvajalcev mimo pogojev po 631. členu OZ. Ker na podlagi pravil o javnem naročanju ni naročnikove obveznosti neposrednih plačil podizvajalcem, ta ne nastane niti z vključitvijo teh predpisov v gradbeno pogodbo. V 4.5. in 4.6. členih gradbenih pogodb vsebovano pogodbeno pooblastilo, s katerim je G., d. d., toženo stranko pooblastil za izvajanje neposrednih plačil, pomeni dvostranski dogovor med naročnikom in glavnim izvajalcem, ki še ne ustanavlja lastne in neposredne pravice podizvajalcev nasproti naročniku. Vključitev takšnega pooblastila v pogodbo nima učinka nakazila (asignacije) v smislu 1035. člena OZ. Z asignacijo asignant (nakazovalec) pooblasti asignata (nakazanca), da tretjemu - asignatarju (prejemniku nakazila) nekaj izpolni, asignatarja pa, da izpolnitev sprejme (1035. člen OZ). Neposredno razmerje med asignatom in asignatarjem ne nastane že s pooblastitvijo, temveč šele, če in ko asignat v asignacijo privoli s tem, da nakazilo sprejme (1036. člen OZ). Podpis pogodbe, ki vključuje splošno pooblastilo za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcem, nima narave sprejema (akcepta) nakazila, saj mora biti ta dejanski (in ne kar vnaprej predpostavljen), jasno in nedvomno izražen, predvsem pa konkretiziran glede obveznosti, ki jo mora izpolniti asignat.2 Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da navedena pogodbena določba ne pomeni pooblastila glavnega izvajalca podizvajalcu, da izpolnitev sprejme, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da zahteva tožeče stranke toženi stranki, naj izvede neposredno plačilo, predstavlja sprejem nakazila. Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da citirane določbe gradbenih pogodb predstavljajo pogodbo v korist tretjega (podizvajalca) po 126. členu OZ. V sodni praksi je namreč enotno sprejeto stališče, da pooblastila glavnega izvajalca naročniku za izvajanje neposrednih plačil ni mogoče umestiti pod pravni institut pogodbe v korist tretjega, kar bi mimo 631. člena OZ utemeljevalo neposredni zahtevek tožeče stranke.3

11. Pogoji za utemeljenost neposrednega zahtevka po 631. členu OZ so naslednji: 1) obstoj pripoznane dospele terjatve podizvajalca do izvajalca; 2) obstoj dospele terjatve (glavnega) izvajalca do naročnika; 3) koneksnost (povezanost) obeh terjatev in 4) zahteva podizvajalca do naročnika za plačilo njegove terjatve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da glavni izvajalec ni potrdil 8. situacije tožeče stranke, zato terjatev, ki iz nje izhaja, ni pripoznana. Glede 1. do 5. situacije je ugotovilo, da ni podan pogoj koneksnosti, glede 6. in 7. situacije ter računa št. FA 11200010097 pa, da ni bil podan pogoj zapadlosti, saj bi morale terjatve tožeče stranke do G., d. d., dospeti že v času zahteve tožeče stranke za neposredno plačilo dne 22. 2. 2011.4 V nasprotju s pritožbenimi navedbami torej sodišče prve stopnje glede nobene od vtoževanih terjatev (situacij oziroma računa) ni ugotovilo pogojev za utemeljenost neposrednega zahtevka tožeče stranke proti toženi stranki. Že dejstvo, da tožeča stranka navedenih ugotovitev ne izpodbija, je narekovalo zavrnitev pritožbe.

12. Ker pa je sodišče prve stopnje kot osnovni razlog za zavrnitev zahtevka na podlagi 631. člena OZ navedlo dejstvo, da je tožena stranka glavnemu izvajalcu že poravnala vse svoje obveznosti iz naslova opravljenih del in s tem, da ne obstoji dospela terjatev (glavnega) izvajalca do naročnika, pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja tudi na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ta razlog.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da prehod terjatve po 631. členu OZ od podjemnika na njegovega sodelavca (podizvajalca) ustreza položaju zakonite cesije. Glede uveljavljanja ugovorov se zato uporablja drugi odstavek 421. člena OZ, na podlagi katerega lahko tožena stranka napram tožeči stranki uveljavlja vse ugovore, ki jih ima napram G., d. d., in ki so nastali do trenutka obvestitve tožene stranke o odstopu terjatve, v konkretnem primeru do dne 22. 2. 2011. 14. Sodišče prve stopnje je v 31. točki sodbe res zapisalo, da obstoj terjatve družbe G., d. d., do tožene stranke ne sme ugotavljati zgolj na dan 22. 2. 2011, temveč tudi na dan izdaje sodbe, vendar pa je v izpodbijani sodbi ugotovilo vsa dejstva, ki omogočajo zaključek, da tožena stranka že na dan 22. 2. 2011 ni imela dolga do G., d. d., iz katerega bi bila dolžna poplačati terjatev tožeče stranke.

15. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem na podlagi izvedenskega mnenja najprej ugotovilo, da na dan 22. 2. 2011 tožena stranka ni plačala začasnih situacij G., d. d., za mesec december 2010 z dne 4. 1. 2011 (z zapadlostjo 18. 2. 2011), ki ju je potrdila, in začasnih situacij za mesec januar 2011 z dne 3. 2. 2011 (z zapadlostjo dne 20. 3. 2011), ki ju je zavrnila, skupaj v vrednosti 1.867.908,95 EUR (19. in 20. točki obrazložitve).5

16. Pritožnica ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zadnje plačilo G., d. d., izvedla pred 22. 2. 2011 (16. 1. 20116) in pred ustavitvijo del (10. 2. 2011 - 35. točka obrazložitev) ter da je tožena stranka od gradbenih pogodb odstopila 2. 3. 2011 (29. točka obrazložitve), stečajni postopek nad G., d. d., pa se je začel 4. 4. 2011 (31. točka obrazložitve). Prav tako ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka že 17. 2. 2011 in 18. 2. 2011 G., d. d., poslala dopisa, s katerima je zavrnila potrditev obeh začasnih situacij za mesec januar 2011 iz razloga, ker vrednost nedokončanih in nekvalitetno izvedenih del (med njimi škoda v kopalnicah) presega vrednost izstavljene situacije, hkrati pa obstaja enomesečna zamuda z deli glede na terminski plan (med njimi tudi zamuda pri izvedbi sanitarnih kabin - 20. točka obrazložitve).

17. Sodišče prve stopnje se je nadalje oprlo na vsebino predloga stečajne upraviteljice za pridobitev mnenja upniškega odbora glede sklenitve poravnave, ki ga tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija. Ugotovilo je, da iz predloga stečajne upraviteljice izhaja, da se je v stečajnem postopku prijavljena (in kasneje v poravnavi dogovorjena) terjatev tožene stranke nanašala tako na škodo, ki je toženi stranki nastala, ker je družbi G., d. d., plačala več kot je znašala vrednost izvedenih del (306.659,14 EUR), kot tudi na škodo zaradi manjvrednosti del, izvedenih na objektih F4, F5.1, F6, vključno s stroški, ki so ji nastali zaradi odstopa od pogodb. Iz samega predloga (B14) je razvidno, da je tožena stranka G., d. d., že do dne 19. 1. 2011 dejansko plačala več kot je bila vrednost izvedenih del, zaradi česar je situacijo za mesec januar 2011 zavrnila, hkrati pa ni plačala situacije za mesec december 2010. Glede slednje je stečajna upraviteljica ugotovila, da bi bila z njenim plačilom tožena stranka dejansko oškodovana. Nadalje je navedla, da je toženi stranki iz naslova preveč plačanega glede na vrednost izvedenih del dejansko nastala škoda v višini 306.659,14 EUR, razlika pa je posledica dejstva, da so se začasne situacije izstavljale na podlagi plana tranš in ne na osnovi dejansko izvedenih del. 18. Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da sta dne 6. 2. 2014 tožena stranka in G., d. d. - v stečaju, v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani XI Pg 462/2013 sklenila sodno poravnavo, s katero je bilo ugotovljeno, da iz naslova treh gradbenih pogodb z dne 21. 1. 2010 obstoji terjatev tožene stranke do G., d. d. v višini 4.206.228,72 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in da sklenjena sodna poravnava predstavlja končni obračun po navedenih gradbenih pogodbah (B12).

19. Na podlagi povzetih dejstev pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da za utemeljenost zahtevka ni pomembno, ali je imela na dan 22. 2. 2011 tožena stranka terjatev do G., d. d., temveč, ali je imel slednji terjatev do tožene stranke. Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da je imela tožena stranka nasproti G., d. d. (očitno tudi) terjatve iz naslova reklamacij in pogodbenih kazni in da je terjatev G., d. d., do tožene stranke verjetno vsled materialnopravnega pobota zaradi bistveno višjih terjatev tožene stranke prenehala. Vendar pa ugotovljena dejstva dajejo zanesljivo podlago za zaključek, da je tožena stranka že do 19. 1. 2011 G., d. d., plačala več kot je znašala vrednost vseh na podlagi gradbenih pogodb z dne 21. 1. 2010 opravljenih del, vključno z deli, ki so bila vključena v začasne situacije za meseca december 2010 in januar 2011. Tožena stranka je že pred prejemom zahtevka tožeče stranke G., d. d. tudi obvestila o nedokončanih in nekvalitetno izvedenih delih ter zamudi pri izvajanju del.7 Logičen je zato zaključek, da ni tožena stranka niti na dan 22. 2. 2011 niti kasneje G., d. d., dolgovala ničesar več, pri čemer ugovor prenehanja obveznosti na podlagi plačila8 ne terja posebnega pobotnega ugovora ali nasprotnega zahtevka. Dejstvo, ali je imela tožena stranka tudi terjatve do G., d. d., iz naslova preplačila del, pogodbenih kazni in odškodnine zaradi odstopa od pogodbe, za obravnavani spor ni pomembno, kakor tudi ni pomemben čas njihovega nastanka ter ali, kdaj in na kakšen način je tožena stranka od G., d. d., uveljavljala plačilo teh terjatev. Sodišču prve stopnje zato navedenih dejstev ni bilo dolžno ugotavljati niti se od njih opredeljevati.

20. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da sklenjena sodna poravnava tožeče stranke ne zavezuje, vendar to še ne pomeni, da nima nikakršne dokazne vrednosti. Nasprotno. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je bila sodna poravnava sklenjena v okviru stečajnega postopka ob sodelovanju stečajne upraviteljice in s soglasjem sodišča,9 pritožnica pa tudi v pritožbi ne trdi, da je bila sklenjena brez podlage ali z namenom oškodovati upnike. Poleg tega tožeča stranka v pritožbi spregleda, da se sodišče prve stopnje ni oprlo le na vsebino sodne poravnave, temveč tudi na predlog stečajne upraviteljice, ki še podrobneje opredeljuje za ta postopek relevantno razmerje med toženo stranko in G., d. d. Tožeča stranka tudi v pritožbi ne konkretizira razlogov, zakaj predlog stečajne upraviteljice in sodna poravnava ne odražata resničnega stanja medsebojnih obveznosti strank poravnave, prav tako v pritožbi ne trdi, da sta bila spregledana kakšna njena trditev ali ugovor, zaradi katerih bi morala tožena stranka pravilnost tega stanja izkazati še z drugimi („izvirnimi“) dokazi, oziroma da je bil spregledan kakšen dokaz, s katerim je njegovo neresničnost dokazovala sama. V pritožbi izpostavljena „izrecno prerekanje poravnave“ in „zanikanje obstoja nasprotnih terjatev“ brez konkretizacije razlogov za takšno prerekanje, za dvom v dokazno oceno sodišča ne zadostujeta. Sodišče prve stopnje je zato predlog stečajne upraviteljice in sodno poravnavo utemeljeno štelo za zadosten dokaz neobstoja terjatve G., d. d., do tožene stranke, čeprav tožena stranka ni predložila vseh podatkov in listin, na podlagi katerih je bila sodna poravnava sklenjena.

21. Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, hkrati pa mora toženi stranki, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo, povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Za potrebne stroške tožene stranke sodišče šteje 8.602,99 EUR za sestavo odgovora na pritožbo in 20,00 EUR materialnih stroškov, kar povišano za 22 % DDV znaša 10.520,05 EUR.

23. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 1 Relevantne gradbene pogodbe so bile sklenjene dne 21. 1. 2010 in 7. 4. 2010, torej v času veljavnosti ZJN-2A (do 11. 4. 2010). 2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 283/2014 z dne 9. 6. 2016, II Ips 341/2015 z dne 5. 5. 2016, III Ips 1/2016 z dne 24. 3. 2017 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1443/2015 z dne 13. 1. 2016 in II Cp 2927/2016 z dne 23. 11. 2016. 3 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 9/2015 z dne 20. 5. 2016, III Ips 94/2016 z dne 28. 11. 2017 in III Ips 1/2016 z dne 24. 3. 2017. 4 Pogoj dospelosti je sicer sodišče prve stopnje nato relativiziralo z navedbami o sodni praksi, ki šteje, da je pogoj dospelosti izpolnjen, če v trenutku podane zahteve podizvajalca njegova terjatev obstaja, ni pa še zapadla. 5 Izhajajoč iz tega zneska je nato presojalo, ali so izpolnjeni ostali pogoji iz 631. člena OZ, ob zaključku sodbe pa ugotovilo, da navedena terjatev ne obstoji. 6 Pravilno 19. 1. 2011. 7 Torej uveljavila ugovor neizpolnitve oziroma nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti (reklamacijski zahtevek). 8 Kakor tudi ugovor znižanja plačila zaradi delne neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve. 9 Tožeča stranka tudi ni prerekala navedb tožene stranke, da se je o njej imel možnost izjaviti upniški odbor (v katerem je sodelovala tudi sama), ki ni zavrnil soglasja k sklenitvi poravnave (B15).