Jedro

Na podlagi 29. člena ZTLR priposestvovanje družbene lastnine ni mogoče, na nepremičninah, ki so bile družbena lastnina, je priposestvovanje lahko začelo teči šele z ukinitvijo družbene lastnine. Zato je v konkretnem primeru pravno odločilna okoliščina, kdaj se je posamezna parcela, ki je bila družbena lastnina, olastninila ter s tem povezan začetek teka priposestovalne dobe.

Tožnica je bila k odpravi nesklepčnosti pozvana že s strani tožene stranke, zato posebno opozorilo s strani sodišča prve stopnje ni bilo potrebno.

Da bi lahko tožnica glede na zatrjevanje o izgubi dokumentacije sestavila sklepčno tožbo, bi se morala o natančnejših datumih gradnje predhodno pozanimati pri predlaganih pričah. Vedenje o času graditve je bilo v njeni spoznavni sferi, zato bi o tem lahko postavila določene trditve, česar pa ni storila. Kdaj naj bi bili posamezni objekti na spornih nepremičninah zgrajeni pa določneje ne navaja niti v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarno postavljena tožbena zahtevka na ugotovitev lastninske pravice delov nepremičnin parc. št. 587/6, 577/41, 577/35, 577/39, 1464/5, 577/41, 574/93 in 587/6, vse k. o. ..., na katerih stojijo: objekt tlorisnih dimenzij 10 x 6 m, objekt tlorisnih dimenzij 9 x 6 m ter tri parkirišča, eno v približni izmeri 2900 m2, drugo v približni izmeri 2700 m2 in tretje v približni izmeri 800 m2, skupaj z zemljišči, potrebnimi za redno rabo navedenih objektov, ki imajo po izdelanem elaboratu zemljiško katastrske izmere nove, začasne parc. št. v k. o. ... ter na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice v korist tožnice. Zavrnilo je tudi prvi podredno postavljeni tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja stavbne pravice na zgoraj navedenih nepremičninah ter druga podredno postavljena tožbena zahtevka na ugotovitev služnostne pravice izgradnje, uporabe, vzdrževanja in obratovanja na zgoraj navedenih nepremičninah ležečih objektov ter hoje in vožnje za potrebe dostopa, uporabe, vzdrževanja in obratovanja teh objektov ter na prepoved vsakršnega poseganja v zgoraj zatrjevano služnostno pravico tožnice. Sklenilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.052,20 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že v postopku kot bistveno navedla, da je sama oziroma so njeni pravni predniki na zemljiščih parc. št. 587/3, 577/4, 577/3, 574/57, 1464/3, 1464/4 in 577/6, vse k. o. ..., v nadaljevanju sporne nepremičnine, v 70. (kasneje spremenjeno v 80.) letih prejšnjega stoletja zgradili gradbene objekte in sicer objekt tlorisnih dimenzij 10 x 6 m, v katerem se nahaja blagajna smučišča ... s pisarno, podkleteni objekt v tlorisni dimenziji 9 x 6 m, v katerem so sanitarije, reševalna postaja, izposojevalnica smuči in prostori smučarske šole, ter tri parkirišča, eno v izmeri približno 2900 m2, drugo v izmeri približno 2700 m2 in tretje v izmeri približno 800 m2. Meni, da je na navedenih nepremičninah, ki so zemljiškoknjižna last tožene stranke na originalen način pridobila lastninsko pravico, saj je z gradnjo ustvarila novo stvar. Pravni predniki tožene stranke so za vse gradbene posege vedeli in z njimi soglašali. Zaradi širitve smučišča in gradnje novih vlečnic se je center smučišča, skupaj s potrebno infrastrukturo (objekti, parkirišči, komunalni vodi) preselil na sedanjo lokacijo, to je na sporne parcele. Če že ne lastninske pravice, je tožnici glede na določbo 271. člena SPZ potrebno priznati stavbno pravico, najmanj pa služnostno pravico. Ker so bili objekti na parcelah, ki so predmet tožbe, zgrajeni pred več kot 30 leti in je tožnica skupaj s svojimi pravnimi predniki objekte imela v posesti, in jih uporabljala, je pridobila stvarno služnost zgraditve, uporabe, obratovanja in vzdrževanja opisanih objektov in parkirišč. Opozarja, da gre v konkretni zadevi za vprašanje lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile družbena lastnina in katere imetnik pravice uporabe je bila bivša Občina ... Potrebno je šteti, da je tožnica z upravnimi dovoljenji pridobila pravico do gradnje na nepremičnini in s tem lastninsko pravico. Tudi priposestvovanje in gradnja na tujem zemljišču sta možna pridobitna načina pridobitve lastninske pravice, saj glede na pridobljeno pravico gradnje v sistemu družbene lastnine ni mogoče trditi, da tožnica ni dobroverna in zakonita posestnica oziroma dobroverna lastniška posestnica. Sodišče prve stopnje tožnici z neizvedbo predlaganih dokazov ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, posledično pa je izdalo sodbo, katera obrazložitev ima take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker jih sodišče ni ugotavljalo. Sodba napačno povzema tožbene navedbe o času gradnje, saj je tožnica sprva res navedla, da je gradnja potekala v 70. letih, kasneje pa, da je potekala v 80. letih prejšnjega stoletja. Obdobje gradnje je pomembno zaradi uporabe prava, ker je v času gradnje veljal že ZTLR in ne ODZ. Sodišče celo zaključi, da tožnica ni podala konkretnih navedb o tem, da bi bili gradbeni posegi opravljeni po uveljavitvi ZTLR, kar je v očitnem nasprotju z dejansko podanimi tožbenimi navedbami. Glede teka priposestvovalne dobe sodišče napačno zaključi, da se je priposestvovalna doba iztekla v času veljavnosti ZTLR, saj tedaj še niso bili izpolnjeni pogoji za začetek njenega teka. Ti pogoji so se vzpostavili šele po prenehanju družbene lastnine, ko se je spremenilo gledanje na lastnino, torej voljni element posesti. Tožnica je z gradnjo na podlagi gradbenega dovoljenja pridobila pravico uporabe na zemljiščih, kjer so objekti zgrajeni na izviren način. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka po ugotovitvi obstoja stavbne pravice tožnica meni, da sodišče ni pravilno uporabilo določb SPZ, sklicujoč se na ODZ. Tožnica je prerekala navedbe tožene stranke, da gre za montažne objekte. V semantičnem smislu navedba „zgraditi objekte“ pomeni, da gre za gradnjo oziroma za gradbene objekte, saj se montažne objekte po naravi stvari pač le montira oziroma postavi. Sodišče napačno povzema navedbe o obdobju zgraditve objektov, ko pravi, da se je po 3. 2. 1980 zgradila le spremljajoča infrastruktura. Tožnica je navedla, da so se objekti gradili po navedenem datumu. Zaslišane priče bi postregle z natančnejšimi datumi. V zvezi s tem meni, da ni dolžna že pred izvedbo dokazov z zaslišanjem prič predložiti pisnih izjav prič, saj tako dokazno pravilo ne obstaja. Zato ne sprejema očitkov sodišča, da je podala poizvedovalne dokazne predloge. Tožnica je predlagala določene poizvedbe, a je sodišče prej ni opozorilo, naj jih opravi sama, ampak šele v sodbi navaja, da jih ni bilo dolžno opraviti.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo in ustrezno pojasnilo, da tožbeni zahtevki tožnice na nobeni od pravnih podlag niso podani ter da že iz same trditvene podlage njihova utemeljenost ne izhaja. Vsaka tožba mora biti sklepčna, kar pomeni, da mora iz trditev, ki jih vsebuje, izhajati utemeljenost zahtevanega pravnega varstva. Pravilno sodišče prve stopnje tudi ni izvajalo t. i. informativnih dokazov. Tožnica bi morala že s tožbenimi trditvami začrtati okvir pravotvornih dejstev, ki jih je sodišče dolžno upoštevati (7. člen, 180. člen in 212. člen ZPP). Pravdne stranke izostanek pravno odločilnih trditev zato ne morejo nadomestiti z izvajanjem dokazov na podlagi katerih bi stranka šele ugotovila, katera dejstva so zanjo pravno relevantna in ki naj bi se nato v postopku upoštevala. Tožnica je bila k odpravi nesklepčnosti pozvana že s strani tožene stranke, zato posebno opozorilo s strani sodišča prve stopnje ni bilo potrebno. Sodba tako nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, je skrbno obrazložena in vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si niso med seboj v nasprotju. Prepričljivim in jasnim razlogom sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče pridružuje in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin ter da so bile sporne nepremičnine pred vpisom lastninske pravice tožene stranke v zemljiško knjigo družbena lastnina.

7. Tožnica je pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah primarno utemeljevala na dveh pravnih podlagah in sicer s priposestvovanjem in z inštitutom gradnje na tujem zemljišču. 8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da na podlagi 29. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR priposestvovanje družbene lastnine ni mogoče ter da je na nepremičninah, ki so bile družbena lastnina priposestvovanje lahko začelo teči šele z ukinitvijo družbene lastnine. Pravilno je nadaljnje razlogovanje sodišča prve stopnje, da je zato v konkretnem primeru pravno odločilna okoliščina, kdaj se je posamezna parcela, ki je bila družbena lastnina olastninila ter s tem povezan začetek teka priposestovalne dobe. Ker tožnica v tej smeri ni podala zadostnih navedb, je sodišče prve stopnje na tej podlagi tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo Pa tudi sicer predpisov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje (primerjaj odločbo VS RS II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012).

9. Pravilno je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tudi na podlagi gradnje na tujem zemljišču, saj so bile tudi v tej smeri tožničine trditve glede začetka in dokončanja izvajanja gradnje posameznih objektov, ki bi omogočile opredelitev pravne podlage za odločanje o zahtevku, nezadostne. Pravilno sicer tožnica navaja v pritožbi, da že pred izvedbo dokaza z zaslišanjem prič ni dolžna predložiti pisnih izjav prič, saj tako dokazno pravilo ne obstaja. Dolžna pa je, kot je bilo že navedeno, podati trditveno podlago, torej najprej zatrjevati dejstva, nato pa navedena dejstva z izpovedbami predlaganih prič tudi dokazati. Predlog po izvedbi informativnega dokaza bi bil dopusten le tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih mora zatrjevati v okviru svojega trditvenega primera, vendar pa v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo Da bi lahko tožnica glede na zatrjevanje o izgubi dokumentacije sestavila sklepčno tožbo, bi se morala o natančnejših datumih gradnje predhodno pozanimati pri predlaganih pričah. Vedenje o času graditve je bilo v njeni spoznavni sferi, zato bi o tem lahko postavila določene trditve, česar pa ni storila. Kdaj naj bi bili posamezni objekti na spornih nepremičninah zgrajeni pa določneje ne navaja niti v pritožbi.

10. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu po pravnem pravilu iz paragrafa 418 ODZ okoliščina, da je bil graditelj v dobri veri, da torej ni vedel, da gradi na tujem zemljišču. Tožbene trditve, da je pravni prednik tožnice pridobil soglasje za gradnjo pa že po same po sebi pojmovno onemogočajo materialno pravni sklep, da je bil v dobri veri, da gradi na svojem. Po uveljavitvi ZTLR se z gradnjo na tujem svetu, ki je družbena lastnina, lastninska pravica na nepremičnini ni mogla pridobiti.

11. Zahtevek tožnice na ugotovitev lastninske pravice bi bil tako utemeljen lahko le v primeru, če bi ji lastninska pravica pripadala že na podlagi zakona, s katerim bi se zemljišča olastninila. Pravilno je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da tožnica ni podala pravno relevantnih trditev, da se je olastninila na podlagi katerega izmed zakonov, ki so urejali lastninjenje družbene lastnine. Tožnica v zemljiški knjigi pravice uporabe pri družbeni lastnini ni imela vpisane, prav tako pa tudi ni zatrjevala niti izkazala, da bi pridobila pravico uporabe na podlagi pogodbe o prenosu oziroma podelitvi pravice uporabe od takratnega imetnika pravice uporabe. Pritožbena teza, da je tožnica z gradnjo na podlagi gradbenega dovoljenja pridobila pravico uporabe na zemljiščih, kjer so objekti zgrajeni ni pravilna. Zatrjevana izdaja gradbenega dovoljenja ter sama gradnja namreč sami po sebi ne dokazujeta pridobitve pravice uporabe oz. pridobitve lastninske pravice po ZLNDL.

12. Prehodna določba 271. člena SPZ določa ex lege ustanovitev stavbne pravice v tistih primerih, ki je ob uveljavitvi SPZ obstajala ločena lastninska pravica na zemljišču in lastninska pravica na objektu, kot posledica učinkovanja ZLNDL, po katerem se je pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini preoblikovala v lastninsko pravico na zemljišču dotedanjega imetnika pravice uporabe na zemljišču, pravica uporabe objekta, ki je bil lahko v rokah druge družbeno pravne osebe pa v lastninsko pravico na objektu. Navedena prehodna določba drugega odstavka 271. člena SPZ torej terja predhoden obstoj lastninske pravice na zgradbah na ime tožnice, da bi bil njen tožbeni zahtevek utemeljen. Da bi bila tožnica lastnica oziroma imetnica pravice uporabe na zgradbah niti ne zatrjuje. Zatrjevala je sicer pravico uporabe na zemljiščih, vendar pa, kot je bilo že navedeno, te pravice ni izkazala, gradnja v času veljavnosti ODZ pa upoštevaje v 418 paragrafu uveljavljeno pravilo „superficies solo cedit“ pomeni, da so zgradbe pripadale zemljiškoknjižnemu lastniku.

13. Ker torej inštitut stavbne pravice pride v poštev samo v primeru, ko sta lastninska pravica na zemljišču in lastninska pravica na stavbi v rokah različnih oseb, tožnica pa ni uspela izkazati pridobitve lastninske pravice na spornih stavbah, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja stavbne pravice pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Pravilno pa tožena stranka v odgovoru na pritožbo tudi opozarja, da je navedba pritožnice, da je bil graditelj družbeno pravna oseba pritožbena novota, ki ni dopustna.

14. Pravilno je sodišče zavrnilo tudi drugi podredni zahtevek glede pridobite služnostne pravice glede prepovedi vsakršnega poseganja v služnostno pravico, ki mu pritožba opredeljeno niti ne ugovarja in se v tem delu pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v 29. do 33. točki obrazložitve.

15. Ker niso podani ne uveljavljani ne uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) je višje sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje(353. člen ZPP).

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora stroške v postopku s pritožbo kriti sama (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje toženi stranki ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, ker ti za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (155. člen ZPP).