Jedro

Ker v odločbi sodišča združenega dela prikrajšanje ni niti določeno, niti določljivo, odločba ni primeren izvršilni naslov za izterjavo nadomestil osebnih dohodkov delavca za obdobje do pravnomočnosti odločbe. Ker pa upnik hkrati zahteva tudi vrnitev na delo, lahko za obdobje po pravnomočnosti odločbe za čas, dokler ni vrnjen na delo, zahteva odmero nadomestila osebnega dohodka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v izpodbijanem delu - tč. II in III sklepa in tč. I/1, kolikor zadeva vpis delovne dobe upniku v delovno knjižico - in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji izvršilni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o izvršbi, s katerim je med drugim naložilo dolžniku, da v naknadnem 15-dnevnem roku sprejme upnika nazaj na delo in ga razporedi v skladu z njegovo izobrazbo, znanjem in zmožnostmi ter upniku vpiše delovno dobo v delovno knjižico. Za primer, da dolžnik upnika ne bo sprejel na delo in tudi ne bo vpisal delovne dobe v delovno knjižico, mu je sodišče izreklo denarno kazen v zneskus 150.000,00 SIT. Sklep o izvršbi ima še druge določbe, ki pa niso predmet pritožbenega postopka. S sklepom pod II pa je sodišče prve stopnje zavrglo predlog upnika, naj sodišče naloži dolžniku izplačilo prikrajšanja pri osebnem dohodku za čas nezakonite odsotnosti z dela s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakomesečnih akontacij osebnega dohodka do izplačila, pri čemer naj se upošteva kot primerjalnega delavca glede prikrajšanja osebnega dohodka S. I. ter izplačilo prispevkov pri pristojni Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Hkrati je pod tč. III zavrnilo predlog za izterjavo višjih izvršilnih stroškov. Kar zadeva odločitev pod tč. II, torej odločitev glede zavrženja predloga, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da odločba, na podlagi katere upnik predlaga izvršbo, ne navaja višine denarnega zneska, ki bi ga moral dolžnik izplačati upniku na račun prikrajšanja pri osebnem dohodku in tudi ne navaja višine prispevkov, ki bi jih moral izplačati dolžnik pristojni skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato odločba ni primeren izvršilni naslov po 1. odst. 20. čl. ZIP. Odmerilo je tudi izvršilne stroške in ugotovilo, da za vse priglašene stroške ni osnov v odvetniški tarifi.

S pritožbo in z dopolnitvijo pritožbe se upnik pritožuje proti odločitvi pod tč. II in III, prav tako pa proti odločitvi pod tč. I/1 sklepa, kolikor zadeva vpis v delovno knjižico. Navaja: Že po čl. 20 Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) ni pogojev za zavrženje izvršilnega predloga, še toliko manj pa ob uporabi določb čl. 229 - 232 ZIP. ZIP določa, da po tem, ko se delavec vrne na delo in začne delati in je torej obdobje nezakonite odsotnosti z dela znano, odmeri nadomestilo prikrajšanja pri osebnem dohodku v znesku, ki bi ga delavec dobil, če bi bil na delu. Delavčeva pravica je, da lahko svojo terjatev prikrajšanja uveljavlja v ločenem novem postopku, nikakor pa to ni njegova dolžnost. V dopolnitvi pritožbe pa nato navaja, da je sklep delno neizvršljiv tudi v izreku pod tč. I. Dolžniku namreč nalaga sprejem upnika nazaj na delo ter vpis delovne dobe v upnikovo delovno knjižico, to pa je neizvršljivo, dokler niso poravnani prispevki po pristojni skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ti prispevki pa ne morejo biti plačani prej, preden ni ugotovljena višina prikrajšanja pri osebnem dohodku za celotno obdobje odsotnosti z dela. Za dolžnika ni težko ugotoviti prikrajšanja pri osebnem dohodku, saj zadošča ugotovitev, kakšen osebni dohodek je bil izplačan delavcu S.I. Na pritožbo je dolžnik odgovoril in predlagal, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v tistem delu, ko pravi, da odločba, na podlagi katere predlaga upnik izvršbo, ni primeren izvršilni naslov. V tč. 2 odločbe je, kolikor gre za presojo v okviru pritožbe, govora o prikrajšanju pri osebnem dohodku in o plačilu prispevkov, ne da bi bilo bolj podrobno navedeno, za kakšno prikrajšanje naj bi šlo. Prikrajšanje tako ni niti določeno, niti določljivo. Tak izvršilni naslov pa za izvršbo ni primeren, saj obseg izpolnitve obveznosti manjka.

Vendar pa povedano velja za omenjeno odločbo le, kolikor gre za obdobje od 17.6.1992 (ko je v odločbi ugotovljeno, da ta dan delovno razmerje ni prenehalo) do 2.2.1995, ko je odločba postala pravnomočna. Upnikov predlog za izvršbo je sicer do določene mere dvoumen, vendar pa je vseeno mogoče razumeti, kaj zahteva. Pod tč. 2 predloga (prva stran) zahteva nadomestilo osebnega dohodka od pravnomočnosti izvršilnega naslova do vrnitve na delo, enako v prvem odstavku na drugi strani predloga. Iz teh dveh formulacij res izhaja tako kot upnik zatrjuje v pritožbi - da torej zahteva nadomestilo osebnega dohodka od pravnomočnosti izvršilnega naslova do vrnitve na delo (glej čl. 232 ZIP). Ko pa v 2. točki na drugi strani upnik predlog konkretizira, pa zahteva plačilo od 17.6.1992 pa do dneva, ko bo začel delati. Tako torej upnik na podlagi omenjene odločbe hoče plačilo za ves čas od 17.6.1992 dalje. Za obdobje do pravnomočnosti kot je bilo zgoraj povedano, omenjena odločba ne more biti primeren izvršilni naslov. Drugače pa je za obdobje po 2.2.1995, torej od pravnomočnosti dalje. Ker je predlagal tudi vrnitev na delo, je njegov predlog za čas od 2.2.1995 treba razumeti kot predlog po 232. čl. ZIP. V 5. odst. je določeno, kako sodišče odmeri nadomestilo.

Kolikor gre za obdobje po 2.2.1995, je po mnenju pritožbenega sodišča upnikov zahtevek določljiv v smislu 5. odst. 232. čl. ZIP. Zahteva namreč, da se odmeri nadomestilo kot S.I. Sodišče prve stopnje bo s poizvedbami to lahko ugotovilo.

Glede na spredaj povedano in zaradi uporabe čl. 232 ZIP bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati o tistem delu predloga, ki je bil bodisi zavržen, bodisi zavrnjen (kar velja tudi za izvršilne stroške) ali pa je bilo odločeno drugače kot predlaga. To zadnje se nanaša na vprašanje vpisa v delavsko knjižico, s čemer se pritožnik prav tako ne strinja, vsaj ne na način kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilu čl. 370/1 in 166/3 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s čl. 380 tč. in čl. 381 istega zakona in v zvezi s čl. 14 ZIP.