Jedro

Pojem "oteženo dokazovanje" iz 1. odstavka 290. člena KZ se ne navezuje na večjo ali manjšo zapletenost dokazovanja določenega dejstva, ampak pomeni določene dodatne aktivnosti udeležencev postopka, ki ne bi bile potrebne, če mejnik kot dokaz o lastninski pravici na nepremičnini ne bi bil odstranjen, premaknjen...

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, na 60.000,00 (šestdeset tisoč 00/100) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obs. J.M. za krivega kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po 2. in 1. odstavku 290. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Dolžan je povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega 40.000,00 SIT povprečnine in oškodovanki 54.517,00 SIT na račun njenih stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je zagovornikovo pritožbo zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo v plačilo 40.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je dne 4.5.1999 neposredno pri Okrajnem sodišču v Novem mestu vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje iz razlogov po 1. (kršitev kazenskega zakona) in 2. točki (bistvene kršitve kazenskega zakona iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijani odločbi in obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da mejnikov ni mogoče deliti na "pravnomočne" in "nepravnomočne" mejnike. Gre za zemljemerska znamenja, ki jih postavljajo za to pooblaščeni organi in vsak poseg v tako postavljene mejnike predstavlja izpolnitev zakonitega znaka kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 290. člena KZ. Očitki sodišču glede ugotovljenega namena obsojenca pri storitvi kaznivega dejanja pa se nanašajo na dejansko stanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

Zagovornik v zahtevi ponavlja navedbe iz pritožbe, ko navaja, da obsojenec s svojim ravnanjem ni uresničil vseh elementov kaznivega dejanja in da zato storjeno dejanje ni kaznivo dejanje. Manjka veljavno postavljeni mejnik, otežkočeno dokazovanje in direktni naklep. Mejniki, ki dokazujejo obstoj lastninske pravice, morajo biti postavljeni v pravnomočno končanem upravnem ali sodnem postopku. Sporni mejniki pa so bili postavljeni v nepravdnem postopku, v času, ko jih je obsojenec izkopal, pa je bila zoper sklep vložena pritožba. Pritožbeno sodišče je sklep nato tudi razveljavilo. Po razveljavitvi pa mejniki ne pomenijo ničesar, še najmanj dokaz obstoja lastninske pravice. Nadalje obsojenec dejanja ni storil z namenom preprečitve dokazovanja, ampak zaradi nepravilnega razumevanja odvetnikovega pojasnila ob vloženi pritožbi in pričakovani razveljavitvi sklepa. Ker sodišče ni dokazalo teoretičnih zaključkov glede obsojenčevega zavedanja in hotenja, gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V primeru pravnomočno rešene meje dokazovanje ne bi bilo otežkočeno, saj je obnova meje glede na natančne podatke in sodobne meritvene naprave prava malenkost. Ker pa je meja razveljavljena, otežkočenega dokazovanja ni in je obsojenec storil le prekršek po 2. točki 36. člena Zakona o zemljiškem katastru.

Kršitev kazenskega zakona je med drugim podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP). To pa je mogoče ugotoviti iz opisa kaznivega dejanja v obtožbi oz. izreku sodbe. Opis dejanja v izpodbijani sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu ima vse elemente kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 290. člena KZ. Res je v zadnji vrstici opisa med besedama "dokazovanje" in "med" izpadla beseda "meje", ki je bila navedena v izreku obtožnega predloga, vendar pa to na jasnost izreka in obstoj kaznivega dejanja ne vpliva. Z mejniki se namreč lahko dokazuje le meja med zemljišči in s tem povezana lastninska pravica.

V poglavju kaznivih dejanj zoper pravosodje so uvrščena kazniva dejanja, s katerimi stranke ovirajo ali preprečujejo delovanje pravosodnih organov ali ko ne spoštujejo njihovih odločitev. Pri obravnavanem dejanju je šlo za odstranitev mejnikov, ki so bili postavljeni v nepravdnem postopku zaradi določitve meje.

Mejniki so bili postavljeni v sodnem postopku ob sodelovanju geometra in je bila s tem označena v tem postopku določena meja. Ne glede na to, kje bi potekala pravnomočno določena meja, predstavlja dejanje obsojenca poseg, ki objektivno otežuje nadaljnje določanje ali ugotavljanje že določene meje.

Vprašanje obstoja direktnega naklepa in otežkočenega dokazovanja pa se nanaša na dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijanih sodbah. Za kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP bi šlo le v primeru, če izpodbijani sodbi sploh ne bi imeli razlogov ali ne bi imeli razlogov o odločilnih dejstvih, ne pa, če sodišče po vlagateljevem mnenju ni dokazalo direktnega naklepa.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v prvostopenjski sodbi na tretji strani (l. št. 70) obrazložene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sprejelo sklep, da je obsojenec ravnal z obarvanim naklepom, torej z namenom, da oteži dokazovanje, pritožbeno sodišče pa je to storilo na drugi strani sodbe (l. št. 79). Prav tako sta obe sodišči obrazložili stališče, zakaj bi bilo dokazovanje meje med parcelama obsojenca in oškodovanke oteženo, in to kljub obstoječi skici oz. natančnim podatkom in sodobnim meritvenim napravam (l. št. 70, 71 in 80). Pri tem Vrhovno sodišče le dodaja, da se "oteženo dokazovanje" ne navezuje na večjo ali manjšo zapletenost dokazovanja določenega dejstva, ampak pomeni določene dodatne aktivnosti udeležencev postopka, ki ne bi bile potrebne, če mejnik kot dokaz o lastninski pravici na nepremičnini ne bi bil odstranjen, premaknjen... V tem delu gre torej le za drugačno dokazno oceno vlagatelja zahteve za varstvo zakonitosti glede pravno relevantnih okoliščin, kar pa ni zakonski razlog za njeno vložitev (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Ti so odmerjeni kot povprečnina v višini 60.000,00 SIT. Pri tem je sodišče v skladu s 3. odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo stopnjo težavnosti postopka in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje (lastnik posestva, nizka pokojnina, nima preživninskih obveznosti).