Jedro

Če je pogodbeni predmet izdelava in gradnja opreme v obstoječo zgradbo, potem takšne pogodbe ni mogoče pravno kvalificirati kot gradbene pogodbe, temveč kot podjemno pogodbo.

Izvajalec ima pravico do plačila za dela, ki jih je moral opraviti namesto pogodbenih del zaradi spremembe naročnikovih navodil.

Izrek

I. Pritožba zoper I., III., IV. in VI. točko izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

II. Pritožba zoper V. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže. III. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: - se ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 36.646,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.781.869,01 SIT od 28. 12. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 36.646,09 EUR od 01. 01. 2007 do plačila (I. točka izreka); - se ugotovi, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 325,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 77.993,23 SIT od 12. 01. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 325,46 EUR od 01. 01. 2007 do plačila (II. točka izreka); - se nasprotni terjatvi pobotata za znesek kapitalizirane glavnice v višini 365,99 EUR (III. točka izreka); - ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 25298/2008 z dne 14. 05. 2008 delno v veljavi v 1. odstavku izreka za plačilo zneska 36.280,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.694.163,16 EUR od 28. 12. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 36.280,10 EUR od 01. 01. 2007 do plačila in v 3. odstavku izreka (IV. točka izreka); - se v preostalem delu sklep iz prejšnje alineje razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (V. točka izreka); - je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15 dni plačati stroške postopka v znesku 2.930,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper I., III., IV., V. in VI. točko izreka sodbe vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in razpiše glavno obravnavo skladno z določili 347. člena ZPP oziroma sodbo v izpodbijanem delu v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper V. točko izreka izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje v njej zavrnilo tožbeni zahtevek (nad prisojenim delom iz IV. točke izreka), zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrglo (352. člen in četrti odstavek 343. člena ZPP).

5. Med strankama ni spora, da sta dne 17. 05. 2005 sklenili Pogodbo št. 259/05-G (B13, v nadaljevanju Pogodba), s katero se je tožeča stranka (kot izvajalec) za toženo stranko (kot naročnika) zavezala izvesti mizarska dela na objektu Š. Pogodba je po svoji pravni naravi podjemna pogodba (619. - 648. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in ne gradbena, kot jo je zmotno okvalificiralo sodišče prve stopnje. Če je namreč pogodbeni predmet izdelava in gradnja opreme v obstoječo zgradbo, potem takšne pogodbe ni mogoče pravno kvalificirati kot gradbene pogodbe, temveč kot podjemno pogodbo (1).

6. S pritožbo neizpodbijane so ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki v Pogodbi dogovorili dobavo in montažo vrat z izolativnostjo 32dB brez talnih metlic, da je tožeča stranka v objekt vgradila vrata boljše kvalitete (z izolativnostjo 28dB in vgrajenimi talnimi metlicami) ter da je delo tožeče stranke tožena stranka prevzela. Sporno v zadevi je, ali je tožena stranka zavezana tožeči stranki plačati doplačilo za boljšo kvaliteto vrat. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila boljša kvaliteta vrat predmet naknadnega ustnega naročila, podanega s strani tožene stranke, pritožba pa navedeni zaključek izpodbija. Neutemeljeno je pritožbeno opozarjanje na obveznost obstoja pisnega naročila. Ob ugotovitvi, da je sklenjena Pogodba po svoji pravni naravi podjemna pogodba, obličnost (pisnost) po drugem odstavku 649. člena OZ zanjo ni predpisana, ugotavljanje njene konvalidacije pa nepotrebno. Skladno z drugim odstavkom 55. člena OZ se stranki sicer lahko dogovorita za strožjo obličnost, vendar iz dogovora strank v petem odstavku 3.1 člena Pogodbe ne izhaja, da bi bila pisnost pogoj za veljavnost naročila. Zaključek o veljavno sklenjeni (ustni) pogodbi za izvedbo vrat boljše kakovosti je zato pravilen. Ker je odločitev o pomenu predpisane obličnosti stvar uporabe materialnega prava, pritožbeno sklicevanje na drugačno mnenje izvedenca A. B. ne more uspeti.

8. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje zaključek o sklenjeni pogodbi oprlo na ugotovitev, da sta se stranki o cenah naknadno naročenih del dogovarjali (zapisnik z dne 13. 12. 2005, A4) ter da tožena stranka ob prevzemu del in kasneje ob prejemu vtoževanega računa tožeči stranki vtoževanih del ni prerekala. Takšen zaključek pritožbeno sodišče prepriča. 9. Ob ugotovljenem obstoju naknadnega naročila kvalitetnejših vrat se za neutemeljeno izkaže tudi pritožbeno sklicevanje na pogodbeno klavzulo „ključ v roke“. Naravo dodatnih del, ki so izvzeta iz navedene klavzule, imajo namreč tudi spremembe del po naročnikovi zahtevi (2). Izvajalec ima tako pravico do plačila za dela, ki jih je moral opraviti namesto pogodbenih del zaradi spremembe naročnikovih navodil. 10. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno sklicevanje na zmotnost odločitve sodišča prve stopnje o višini tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožeče stranke (3), da je predmet vtoževanega računa 15% vrednosti osnovnih del po pogodbi in 15% dodatno naročenih del. Za 85% opravljenih del (po osnovni pogodbi in dodatno naročenih) je tožeča stranka izdala 3 začasne situacije, ki jih je tožena stranka v celoti poravnala. Zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke (tudi) po višini je jasen in ga je mogoče preizkusiti. Ker v končno obračunsko vrednost sodi tudi 15% (še nezaračunanih in še neplačanih) del po osnovni pogodbi, je razumljivo, da se višina tožbenega zahtevka ne ujema z višino vseh dodatno naročenih del, kot to (neutemeljeno) izpostavlja pritožba. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil ugovor tožene stranke zoper višino tožbenega zahtevka nekonkretiziran. V ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 02. 06. 2008 (list. št. 8 - 10), ki ga izpostavlja pritožba, je namreč tožena stranka ugovarjala „le“ zapadlosti terjatve in navajala, da so bila vtoževana dela že plačana s asignacijami, skladno z dogovorom o asignaciji z dne 17. 05. 2005 (B2). Takšne navedbe kriteriju konkretiziranosti (določnosti) ugovora zoper višino tožbenega zahtevka ne zadostijo.

11. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča uveljavljani pritožbeni razlogi v pritožbi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I., III., IV. in VI. točki izreka (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo tožeče stranke ni pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka jih mora zato nositi sama.

(1) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, III Ips 31/2001 z dne 05. 07. 2002. (2) Tako N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, 3, knjiga, str. 1001. (3) V prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 03. 2009, list. št. 33; na naroku dne 06. 02. 2012.