Jedro

Pri odmeri kazni sodišče krši materialni zakon, če obdolžencu izreče kazen mimo omejitev, določenih v zakonu, ali če pri izreku kazni ravna arbitrarno, brez stvarnega razloga.

Izrek

Zahteva obsojenega K.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98. a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, povprečnino odmerjeno na 250.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo K.B. za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s členi 22 in 16/2 KZ. Izreklo mu je kazen osem let zapora, zatem pa mu je po 2. odstavku 52. člena KZ preklicalo pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13.3.2002, v kateri mu je bila za poskus kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. in 1. odstavku 302. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ določena kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta ter mu za tem na podlagi določil o steku izreklo enotno kazen osem let in dva meseca zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 21.7.2002 dalje. Pritožbi zagovornika obtoženega K.B. in okrožnega državnega tožilca je zavrnilo kot neutemeljeni Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 11.2.2004 ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec dne 7.5.2004 zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi meni, da mu je bila kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom, uveljavlja pa tudi razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predloga zahteva ne vsebuje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenec v svoji zahtevi neutemeljeno očita izpodbijanima sodbama, da izvedensko mnenje izvedenke dr. Z.Č.-T. ni bilo upoštevano. Že iz izreka pravnomočne kazenske sodbe izhaja, da je bil obsojen kot bistveno zmanjšano prišteven, ta okoliščina pa je bila upoštevana tudi pri odmeri kazni, kar je izrecno obrazloženo na 4. strani sodbe pritožbenega sodišča. Sodišče tudi ni kršilo načela enakosti pred zakonom, saj to načelo ne narekuje izrekanja enakih kazni, pač pa ravno nasprotno. Po ustaljeno ustavno-sodni praksi načelo enakosti narekuje, da so pravne posledice za pravne subjekte v enakih okoliščinah enake in v različnih različne. Pri izrekanju kazenskih sankcij sodišče zasleduje "načelo individualizacije" in pri tem upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Obe sodišči sta obsežno obrazložili odločitev za kazen osem let zapora, pri tem pa posebno pozornost namenili tudi obteževalnim okoliščinam, ne le olajševalnim, kakor je na primer bistveno zmanjšana sposobnost obvladovanja ravnanja. V delu, kjer obsojenec navaja, da je sodišče spregledalo ali zanemarilo pomen nekaterih pomembnih dejstev, ki so po njegovem bistveno vplivale na nastanek usodnega kaznivega dejanja, pa uveljavlja le razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 5. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave RS) se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Zakon v določenih primerih določi način njihovega izvrševanja, v določenih primerih pa ne, ali vsaj ne v celoti, temveč le v posameznih aspektih njihovega uresničevanja. V primerih, kjer zakonske določbe delno ali v celoti urejajo ustavne pravice, te določbe ne smejo zniževati ravni varstva, ki jih zagotavlja Ustava. To se pravi, da morajo sodišča organizirati sojenje tako, da v celoti zagotovijo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zagotovljenih v Ustavi.

Vrhovno sodišče, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, v skladu z določbo 420. člena ZKP ne ugotavlja, ali je sodišče kršilo Ustavo neposredno, temveč ali je bila s pravnomočno odločbo ali v postopku, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, prekršene določbe ZKP ali materialnega zakona v zvezi z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami.

V konkretni kazenski zadevi obsojenec meni, da mu je sodišče kršilo ustavno pravico enakosti pred zakonom s tem, ko mu je izreklo nesorazmerno visoko kazen glede na nek drug primer (objavljen v dnevniku Delo), kjer je za podobno dejanje (poskus umora storjen v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti) obdolžencu izreklo le kazen štiri leta zapora.

Vrhovno sodišče je torej dolžno presojati, ali je kazen nezakonita oziroma ali gre za samovoljno (arbitrarno) odločbo.

Splošno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku, načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave) pa pomeni le aplikacijo splošnega načela enakosti na področju sodnega varstva. ZKP omogoča uresničevanje tega načela predvsem s pravico strank do izjave oziroma z zagotovitvijo kontradiktornosti skoraj v vseh fazah postopka.

Načelo enakosti oziroma načelo o enakem varstvu pravic zavezuje sodišče:

1. da v podobnih zadevah odloča podobno in v različnih različno (nasprotno bi lahko pomenilo kršitev materialnega zakona) in 2. da zagotovi strankam enakopravno obravnavanje (nespoštovanje te pravice pa lahko pripelje do procesnih kršitev).

Sodišče kazen odmeri v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni, navedenimi v 41. členu KZ. Določbe 1. odstavka tega člena zavezuje sodišče ne samo glede tega, da odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, ampak tudi glede tega, da se kazen odmeri po teži storjenega dejanja in storilčevi krivdi, pri čemer upošteva še olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so primeroma naštete v 2. odstavku. Sodišče torej tudi pri odmeri kazni ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev zakona.

Materialni zakon bo tako sodišče kršilo tedaj, če bo obdolžencu izreklo kazen 1/ mimo omejitev, določenih v zakonu ali 2/ če bo pri izreku kazni ravnalo arbitrarno, brez stvarnega razloga (kar obsojenec sodišču očita v konkretni kazenski zadevi).

V obravnavani kazenski zadevi, kot je razvidno iz podatkov v spisu, je sodišče pri odmeri kazni upoštevalo kot obteževalne okoliščine dejstvo, da je bil obsojenec enkrat že obsojen zaradi poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. in 1. odstavku 302. člena KZ, da je storil obravnavano kaznivo dejanje v preizkusni dobi, določeni v navedeni sodbi, da je bil do družinskih članov pred dejanjem že večkrat nasilen, da ne kaže kakšnega posebnega obžalovanja dejanja oziroma da je do dejanja nekritičen in kot olajševalne okoliščine njegovo zdravstveno stanje, dejstvo, da je ostalo dejanje pri poskusu ter da je storil dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Na podlagi navedenega je obsojencu odmerilo kazen v mejah predpisane. Odločitev je torej argumentirana, razumna, kazen pa odmerjena v skladu z zakonom predpisanimi omejitvami. Glede na navedeno odločbi ni mogoče očitati arbitrarnosti. Načelo enakosti pred zakonom pa tudi ne bi bilo kršeno, četudi bi bile navedbe obsojenca v zahtevi, da je sodišče izreklo nekemu drugemu obdolžencu za istovrstno kaznivo dejanje storjeno v stanju zmanjšane prištevnosti precej nižjo kazen, kot jo je izreklo njemu. Načelo individualizacije pri izrekanju kazni namreč omogoča sodišču ustrezno diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in ob upoštevanju teže samega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja tako v korist kot v breme storilca. Drugače povedano, ob različnih ugotovljenih dejstvih sodišče ne samo lahko temveč je dolžno izreči različno kazen.

Z nadaljnjimi navedbami obsojenca v zahtevi, češ da je sodišče premalo upoštevalo okoliščino, da je storil dejanje v stanju zmanjšane sposobnosti obvladovanja, da ima priznan status žrtve vojnega nasilja ter da je svoja aktivna leta preživel v tujini v želji zagotoviti lepšo prihodnost svoje družine, itd., pa pomenijo, kot na to upravičeno opozarja že vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, nestrinjanje z oceno sodišča o primernosti izrečene kazni, torej uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Glede na vse navedeno vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar jo je bilo potrebno v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče odmerilo povprečnino v skladu z zapletenostjo obravnavane kazenske zadeve ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).