Jedro

Stroj za zmanjševanje krivin je nevarna stvar, rokovanje z njim pa nevarna dejavnost. Tovrstni stroj lahko osebi, ki z njim upravlja, že ob običajni nepazljivosti povzroči hude telesne poškodbe, nevarnost pa še dodatno povečuje dejstvo, da se delo opravlja hitro, rutinsko in monotono. Tožena stranka kot imetnik nevarne stvari – stroja za zmanjševanje krivin – za škodo, ki jo je tožnica utrpela, ker ji je stisk stroja poškodoval sredinec desne roke, objektivno odgovarja.

Tožena stranka kot imetnik nevarne stvari je deloma prosta odgovornosti, ker je tožnica, kljub temu, da je bila poučena o varnem delu in da se je zavedala nevarnosti, v nasprotju z navodili v območje stroja posegla v času, ko je ta še deloval. K nastanku škode je prispevala v deležu 20 %.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka nad zneskom 5.741,34 EUR in v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti pred 27.4.2006 ter v tretjem odstavku izreka (stroški postopka) spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 5.741,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.4.2006 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Kar tožeča stranka zahteva več (2.461,28 EUR in zakonske zamudne obresti od 25.10.1995 do 26.4.2006) se zavrne.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 296,23 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožnici 8.202,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2005 do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožnici stroške postopka v znesku 3.297,02 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 226/99, 96/02, 2/04, 52/07, 45/08). Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršeno naj bi bilo načelo kontradiktornosti, ki med drugim obsega tudi pravico stranke, da sodišče izvede dokaze, ki jih predlaga ter da se v obrazložitvi sodbe opredeli do navedb in dokaznih predlogov, ki jih je stranka tekom postopka podala. To načelo je bilo kršeno, saj je sodišče prve stopnje dokazne predloge tožene stranke zavrnilo in ni obrazložilo razloga za to. Tožena stranka je predlagala zaslišanje tožničinih nadrejenih. Sodišče prve stopnje je zaslišalo le S.K., ki je sicer bil eden izmed tožničinih nadrejenih, vendar pa očitno negativno nastrojen proti svojemu bivšemu delodajalcu. Drugih predlaganih prič ni zaslišalo, saj bi predvsem S.D. vedel izpovedati o tem, kdo je dejansko poučil tožnico o pravilnem poteku delovnega procesa, ali se je ta pravilno izvajal, ali so bile delavke opozorjene na pravilno izvajanje dela. Po oceni pritožbe ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, ki jo je potrdil tudi izvedenec dr. M.K. in sicer, da do nezgode ne bi prišlo, če tožnica ne bi izpustila ene delovne operacije in če bi bilo na stroju nameščeno pleksi steklo. V zvezi s tem pritožba očita sodišču prve stopnje tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj sta to vsaj dve okoliščini, ki ju je mogoče šteti za vzrok nezgode. Tožnica je s svojim malomarnim ravnanjem, ko je izpustila eno delovno operacijo, posegla v notranjost stroja ter tako udejanjila povečano nevarnost stroja. Nedvomno je bila poučena o varnem in pravilnem delu, imela je dolgoletne izkušnje pri delu na tem stroju, zato ne vzdrži opravičilo, da je morala hiteti zaradi doseganja norme. Težav z normo namreč ni imela, saj jo je presegala celo za 30 %. Tudi z ravnanjem svojih sodelavk ne more opravičiti svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje bi moralo vsaj izpovedbo Martine Prezelj bolj kritično oceniti, ob upoštevanju dejstva, da ni več zaposlena pri toženi stranki. Ravnanje tožnice je bilo prepovedano, s tem je bila seznanjena, pisna navodila o pravilnem poteku delovne operacije so se nahajala na delovnem mestu. Četudi bi z namestitvijo pleksi stekla tožena stranka nesrečo lahko preprečila, to še ne pomeni, da bi bilo moč nedopustno ravnanje tožnice preprečiti. Pritožba izpodbija tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje naložilo od 25.10.2005 dalje. Po ustaljeni sodni praksi (sklep VSL II Cp 1037/2004) zamuda nastopi s postavitvijo konkretnega denarnega zahtevka (trenutek konverzije nečiste v čisto denarno terjatev). Tožnica je prvič izrazila svojo premoženjsko in nepremoženjsko škodo v denarju s postavitvijo odškodninskega zahtevka, ki ga je tožena stranka prejela 26.4.2006, zato zamudne obresti lahko tečejo šele od 27.4.2006 dalje. Tudi prisojena odškodnina v primerjavi z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih, je po oceni pritožbe previsoka. Pritožba očita sodišču prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je posledica zlasti neizvedbe predlaganih dokazov, zato je preuranjen zaključek, da tožena stranka ni opozarjala delavk o pravilnem delu. Verodostojnost tožničinih sodelavk je vprašljiva, saj se nobena od njiju ne spominja, kdo jim je pojasnil pravilen potek delovnega procesa. Neverodostojna je tudi izpoved priče S.K., ki se je natančno spomnil le opisa predmetnega delovnega procesa, iz njegove izpovedi pa izhaja, da so med njim in toženo stranko zamere. Sodišče bi moralo v okviru dokazne ocene zato njegovo pričevanje kritično oceniti, upoštevaje svoje življenjske izkušnje, saj je nelogično, da se nekdo po dveh letih od upokojitve ne spominja ničesar več o svojem preteklem delu. Prav gotovo S.K. ni bil edini tožničin nadrejeni in bi moralo zagotovitev dejanskega stanja s stopnjo prepričanja sodišče zaslišati še preostale predlagane priče. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj so stroški odškodninskega zahtevka v višini 500 točk, ki jih je tožnici priznalo sodišče prve stopnje, stroški predsodnega postopka in ne stroški postopka v smislu 1. odstavka 151. člena ZPP. Pritožba predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno. Bistveno je, da bi tožena stranka preprečila poškodbo z namestitvijo zaščitnega stekla na stroj, poleg tega pa se je delo na tak način opravljalo vrsto let na isti način. Odškodnina je prisojena v primerni višini, saj je tožnici priznanih približno 8,73 povprečnih neto plač, medtem ko je bilo v primerljivi zadevi opr. št. II Ips 181/2002 prisojenih 13 plač. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora nanjo.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse za odločitev potrebne dokaze. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo, po 2. odstavku 213. člena ZPP odloči sodišče. Če ne izvede vseh predlaganih dokazov, to ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP), ampak ima to lahko za posledico kvečjemu nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Toženi stranki je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zato načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno. Kršena je bila le določba 2. odstavka 287. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj je zavrnilo druge predlagane dokaze. Vendar pa s tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. S tem, ko je sodišče prve stopnje od predlaganih prič zaslišalo le N.Z., S.K., A.Č. in M.P., je ugotovilo odločilna dejstva, zato ni bilo potrebe po zaslišanju vseh predlaganih prič. Tožena stranka dvoma v verodostojnost priče S.K. po njegovem zaslišanju ni izrazila, ampak to prvič izpostavlja šele v pritožbi. Enako to velja za pričo M.P. Priče so izpovedale skladno, nekatere so se dogodkov spomnile bolj, druge manj natančno. Kljub temu sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi v njihovo verodostojnost podvomilo. Na podlagi njihove izpovedi je dejansko stanje popolno ugotovilo, prav tako pa je pravilno ocenilo izvedeniško mnenje. Do vseh odločilnih dejstev se je jasno opredelilo. Izpodbijana sodba ima o njih navedene razloge, ti so razumljivi in niso v nasprotju sami s sabo, zato je očitek, da je ni mogoče preizkusiti, neutemeljen. Utemeljen je delno le očitek zmotne uporabe materialnega prava, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo najprej na določbo 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002), po katerem mora delodajalec delavcu povrniti škodo, če je ta povzročena pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. Temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke je v 150. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004), ki določa, da odgovarja za škodo od nevarne stvari njegov imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica dne 25.10.2005 poškodovala pri delu za strojno zmanjševanje krivin v rednem delovnem času, na svojem delovnem mestu, ko ji je stisk orodja poškodoval sredinec desne roke. Pravilno je ocenilo, da je stroj za zmanjševanje krivin (radiusov) nevarna stvar, rokovanje z njim pa nevarna dejavnost. Gre za stiskalnico za oblikovanje izdelkov iz kovin, ta pa že zaradi svojih funkcionalnih lastnosti predstavlja nevarno stvar. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo, da tovrstni stroj lahko osebi, ki z njo upravlja, že ob običajni nepazljivosti povzroči hude telesne poškodbe, njeno nevarnost pa še dodatno povečuje dejstvo, da se delovna operacija na tem stroju opravlja hitro, rutinsko in monotono. Svojo presojo je sodišče prve stopnje oprlo na prepričljivi izpovedi prič A.Č. in M.P. ter izvedeniško mnenje. Imetnik nevarne stvari – stroja za zmanjševanje krivin - je tožena stranka, zato za posledice nesreče odgovarja objektivno.

Po 43. členu Zakona o delovnih razmerjih je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Po 5. členu ZVZD je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev z ustrezno organiziranostjo ter s potrebnimi materialnimi sredstvi. Delodajalec je dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca na vseh organizacijskih ravneh. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da v zvezi s tem tožena stranka ni ravnala dovolj skrbno, saj poseganja v nevarno območje stroja ni preprečila z loputo, ki je bila na stroj nameščena kasneje. Njeno ravnanje je bilo malomarno, zato je njena odgovornost tudi krivdna. Krivda je podana, če je oškodovalec povzročil škodo namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ).

Po 2. odstavku 153. člena OZ pa je imetnik nevarne stvari lahko oproščen odgovornosti za nastalo škodo, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ni mogel izogniti ali jih odstraniti. Po 3. odstavku 153. člena OZ je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Tudi krivda je lahko deljena, saj je temeljno izhodišče za presojo krivde vprašanje, ali je tisti, ki je (so)povzročil škodo, ravnal tako, kakor bi v danih okoliščinah ravnal vsak drug razsoden in pazljiv človek.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je podana okoliščina, ki bi toženo stranko kot imetnico nevarne stvari, na kateri se je tožnica poškodovala, oprostila odgovornosti. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, zlasti izvedeniškega mnenja, je pravilen potek dela na stroju naslednji: iz transportne enote na levi strani stroja delavec vzame okrog 25 kosov predhodno skrivljenih grelnih elementov ter jih odloži na začasno odlagalno mesto na delovno mizo pred sabo, nato vzame en grelni element in ga vstavi med distančnike. Z dvoročnim vklopom vklopi delovanje stroja in mora tipki dvoročnega vklopa držati toliko časa, dokler gib potisnih plošč ni izvršen do konca. Zatem se z desno roko vzame obdelani grelni element iz distančnikov ter poravna tako, da se konce grelnega elementa stisne proti srednji krivini. Poravnan grelni element se odloži na začasno odlagalno mesto na desni strani delovne mize. Tako obdelane vse grelne elemente, ki so bili na začasnem odlagalnem mestu, se nato odloži na transportno enoto na desni strani stroja. Kot so izpovedale priče, je treba tipke dvoročnega vklopa držati toliko časa, dokler se potisni plošči ne vrneta na izhodiščni položaj.

Delo pa se je po izpovedbi tožnice in prič, ki sta na stroju tudi delali, dejansko izvajalo tako, da so se tipke držale le toliko časa, dokler nista pritisni plošči stisnili grelnega elementa, ne pa tudi v fazi, ko sta se potisni plošči vračali v izhodiščni položaj. Potisni plošči sta se namreč potem, ko sta se že začeli vračati v začetni položaj, vrnili tudi v primeru, če delavka tipk ni stiskala. Prav tekom te zadnje faze delovnega procesa je prišlo do nezgode. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, se delovanje stroja ustavi, če delavec spusti eno ali obe tipki v fazi, ko potisni plošči še oblikujeta grelec. Ko je ta oblikovan, se stroj ob spustitvi tipk ne ustavi, pač pa se čeljusti vrneta v osnovni položaj. Vendar pa dvoročni vklop po izvedeniškem mnenju ni namenjen zaščiti pred posegi v tisti del stroja, v katerem je stisnilo prst tožnice. V zvezi s tem je izvedenec pojasnil, da je tožnica, namesto da bi vsak strojno obdelani element ročno sproti poravnala, grelni element odložila na odlagalno mesto in ga šele kasneje, ko se jih je nabralo več, poravnala. To ji je omogočilo hitrejše opravljanje dela, obenem pa tudi povečanje stopnje tveganja za nezgodo. Kot sta potrdili priči M.P. in bivši delovodja S.K., se je delo na ta način opravljalo in je tožena stranka zanj vedela ter ga dopuščala. Tožnica je delo na stroju opravljala tako, da je eno fazo delovnega procesa preskočila, gre pa za fazo, ki je ni mogoče spregledati. Tako je priča M.P. izpovedala, da takega načina dela ni skrivala, priča S.K. pa je za opisani način dela pri stroju vedel in ga dopuščal, kljub temu, da so pisna navodila na stroju določala vse faze tega procesa.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica ni soodgovorna za nastalo nesrečo. Delež soodgovornosti (sokrivde) oškodovanca za nastalo škodo v primeru nesreče pri delu je pravni standard, ki mu vsebino določi sodišče glede na okoliščine posameznega primera. Zato pomeni ocena tega deleža uporabo materialnega prava. Tožnica je bila poučena o varnem delu, zavedala se je nevarnosti, ki jo povzroča delovanje stroja in vedela je, da ne sme z roko posegati v območje delovanja stroja. Preskočila je fazo delovne operacije in med delovanjem stroja posegla v nevarno območje. Čeprav je tožena stranka njen način dela tolerirala, bi morala tožnica delo pazljiveje opravljati. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99, 64/2001) v 9. členu določa, da mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Delo mora opravljati s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Od vsakega delavca se torej pričakuje, da bo delo opravljal tako, da do poškodb ne bo prišlo, zlasti pa se pričakuje, da z rokami med delovanjem stroja ne sega na nevarna območja. Ni odločilnega pomena, da je tožnica preskočila eno fazo delovnega procesa. Bistveno je, da navodil za varno delo ni upoštevala, saj je v območje stroja posegla v času, ko je ta še deloval, zato je k nesreči v deležu, ki ga pritožbeno sodišče ocenjuje na 20 %, prispevala tudi sama.

Pritožba utemeljeno opozarja tudi na to, da je prisojena odškodnina previsoka. Sodišče je tožnici za nematerialno škodo prisodilo 8.180,00 EUR, kar znese na dan odločitve sodišča prve stopnje 8,7 plač. V primerljivih zadevah je sodišče prisodilo 5,7 povprečnih neto plač (II Ips 170/2000), 6,6 plač (II Ips 359/2004), pa tudi 13,5 povprečnih neto plač (II Ips 181/2002), upoštevaje različne okoliščine primera, zlasti pa to, da vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo.

Odškodnina, prisojena za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, je v višini 2.600,00 EUR primerna. Glede na stopnjo in trajanje bolečin ter vrsto prestanih nevšečnosti jo je sodišče prve stopnje odmerilo pravilno. Možno jo je primerjati z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih, konkretno v primeru opr. št. II Ips 359/2004, s tem, da so bile tožničine nevšečnosti zaradi večkratnih izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju, dveh operacij, Bohlerjeve opornice in daljšega bolniškega staleža nekoliko večje in je temu primerno tudi odškodnina dosojena v višjem znesku.

Primerna je tudi odškodnina za skaženost v višini 750,00 EUR, saj je bila tožnica ob poškodbi stara 36 let, roka je stalni odkrit del telesa, tožnica skažen prst, ki je razviden iz priložene fotografije, skriva v pest ter zaradi njegovega videza čuti nelagodje in zadrego.

Previsoka je odškodnina za prestani strah v višini 830,00 EUR, saj je tožnica v trenutku nesreče utrpela le kratkotrajen, čeprav zelo intenziven primarni strah, posledica ujetosti prsta v stroj. Strah, ki je trajal do prihoda v zdravstveni dom in kasneje za izid zdravljenja ni primarni, ampak sekundarni strah. Vsega skupaj ga je objektivno utemeljeno trpela največ tri mesece, zato je primerna odškodnina, kakršna se v primerljivih zadevah tudi prisoja, 400,00 EUR (primerljiva zadeva Pdp 165/2009 – 500,00 EUR, amputacija mezinca in prstanca desne roke). Pri tem je upoštevan tudi strah zaradi dodatnih komplikacij, zaradi katerih je zdravljenje potekalo bistveno počasneje kot v podobnih primerih.

Previsoka je tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V zvezi z duševnimi bolečinami je tožnica izpovedala le, da po poškodbi vsa opravila z desno roko opravlja težje, poškodovanega sredinca pa ne more uporabljati ne za fine ne za grobe dotike. Zato je morala uporabo desnice ustrezno prilagoditi. Tožnica je desničarka, zaradi česar se posledice poškodbe odražajo pri njenem vsakodnevnem delu, o tem se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, vendar pa je treba pripomniti, da so duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prvenstveno odraz subjektivnega doživljanja posledic poškodbe in je odločitev o odškodnini potrebno opreti predvsem na to, kako jih doživlja poškodovanec. Izvedenec s svojim mnenjem subjektivno doživljanje posledic lahko le objektivizira, ne more pa povedati, kakšne duševne bolečine trpi oškodovanec zaradi poškodbe. Glede na doživljanje svoje poškodbe, kot jo je na zaslišanju opisala tožnica, je primerna odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 3.000,00 EUR. Upoštevano je, da je tožnica po naravi desničarka, da je bila ob poškodbi stara 36 let in da je stanje dokončno ter sprememb (tudi v stanju izboljšanja) ni mogoče več pričakovati.

Utemeljena je pritožba glede dosojenih zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka ni mogla priti v zamudo, preden je tožnica zoper njo naperila odškodninski zahtevek. Zato se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da je tožena stranka v zamudi šele od dneva, ko je tožnica nanjo naslovila svoj odškodninski zahtevek. Dolžnik po 1. odstavku 299. člena OZ pride v zamudo tedaj, ko obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega, naj izpolni obveznost (2. odstavek 299. člena OZ). Tožena stranka je tožnikov odškodninski zahtevek z dne 25.4.2006 prejela 26.4.2006, zato je v zamudi s plačilom od naslednjega dne dalje.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. odstavku izreka spremenilo tako, da je odmerjeno odškodnino za nematerialno škodo znižalo na 6.750,00 EUR. Glede na 20 % ni soprispevek tožnice k nastali poškodbi pa jo je prisodilo v višini 5.400,00 EUR. Tožnica je tako skupaj s sorazmernim delom odškodnine za materialno škodo (341,34 EUR) upravičena do zneska 5.741,34 EUR. Višji zahtevek (za plačilo 2.461,28 EUR) je pritožbeno sodišče zavrnilo. S spremembo je poseglo tudi v odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine in sicer tako, da je datum 25.10.2005 nadomestilo s 27.4.2006, v presežku pa je tudi v obrestnem delu zahtevek zavrnilo.

Zaradi spremenjenega uspeha v pravdi je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je zahtevala plačilo zneska 10.441,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2005, uspela pa je z zneskom 5.741,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.4.2006. To pomeni, da je uspela s približno polovico zahtevka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Tožena stranka je s pritožbo uspela v deležu 70 %, zato je upravičena do povrnitve sorazmernega dela stroškov postopka. Pri odmeri stroškov je treba upoštevati, da se tožena stranka pritožuje le na znesek 8.202,62 EUR, saj tožnica z višjim zneskom ni uspela. Tako znašajo stroški za pritožbo 500 točk (in ne 750 točk) oziroma 229,50 EUR, povečano za DDV pa 275,40 EUR. Taksa za pritožbo znaša 1800 taksnih točk (tar. št. 2/1) oziroma 147,78 EUR (in ne priglašenih 208,82 EUR). Priznani stroški znašajo skupaj 423,18 EUR, sorazmerni del pa 296,23 EUR. Na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki. Odgovor na pritožbo k njeni rešitvi ni pripomogel, zato tožnica krije sama svoje stroške v zvezi z njim.