Jedro

Zatrjevanje tožnika, da na Hrvaškem ni podal prošnje za mednarodno zaščito, ni prepričljivo, saj iz EURODAC izhaja, da je tožnik vnešen kot prosilec za mednarodno zaščito, v tožbi tudi pojasni, da se njegova prošnja šteje zaradi odhoda iz Republike Hrvaške za umaknjeno, pri čemer pa ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz 18. člena Uredbe Dublin III, je na podlagi določbe prve alineje prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je odgovorna država članica dolžna pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejeti prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici, torej niti ni nujno, da bi prosilec vložil prošnjo v odgovorni državi članici.

Republika Hrvaška je dolžna na podlagi Uredbe Dublin II dokončati obravnavanje tožnikove prošnje (prvi pododstavek 2. člena Uredbe Dublin III), oziroma v primeru umika prošnje, zagotoviti dokončanje postopka oz. zagotoviti, da tožnik lahko vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavna kot naknadna prošnja, določena v Direktivi 2013/32/EU (drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III).

Presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1533/2023/24 (1222-19) z dne 18. 9. 2023 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 11. 4. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Toženka je Prošnjo zavrgla v predhodnem postopku s sklepom št. 2142-1533/2023/9 (1222-19) z dne 7. 7. 2023, ki je bil na podlagi sodbe naslovnega sodišča IU 1066/2023-14 z 21. 7. 2023 odpravljen in zadeva vrnjena v ponoven postopek.

3. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izdanega v ponovnem postopku izhaja, da je tožnik 23. 3. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja) in predložil potni list Republike Kube št. ... z veljavnostjo do ... 2027, na podlagi katerega je bila njegova istovetnost v postopku ugotovljena. Toženka je ugotovila, da je bil tožnik 22. 2. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec v Republiki Hrvaški. Republika Hrvaška je na zaprosilo toženke na podlagi b točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, sprejela odgovornost za sprejem tožnika na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III.

4. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru v bistvenem povedal: da v Republiki Hrvaški, kjer je bil le dva dneva, ni zaprosil za mednarodno zaščito; da je na območje Republike Hrvaške uspel priti v drugem poskusu, ko ga je prijela policija, ga zjutraj odpeljala na policijsko postajo ter mu odvzela prstne odtise. Na policijski postaji je ostal do popoldneva, nato pa so ga odpeljali do Zagreba na drugo policijsko postajo, kjer so mu ponovno vzeli prstne odtise ter mu dejali, da lahko sam odide v azilni dom, kar je tudi storil in tam ostal dva dni. Na policijski postaji ni imel na voljo tolmača in s policisti niti ni komuniciral, saj so mu bili vzeti zgolj prstni odtisi, za katere je tožnik mislil, da so mu vzeti za namen registracije za vstop v Evropsko unijo. Na policijski postaji ni prejel nobenega dokumenta. Ko je prišel v azilni dom, je dobil številko sobe. Azilni dom je opisal kot dober in normalen kraj, kjer je imel na voljo obroke in verjetno tudi zdravniško oskrbo, vendar tega ni mogel trditi z gotovostjo, saj sam zdravniške oskrbe ni potreboval. Povedal je, da v času bivanja v azilnem domu ni prejel nobenega vabila na osebni razgovor, da ni bil deležen informiranja o postopku pridobitve mednarodne zaščite, kar pa bi se po oceni tožnika zgodilo šele po približno sedmih ali osmih dneh bivanja v azilnem domu, vendar sam tam ni ostal toliko časa. Tožnik, ki je vstopil v Republiko Hrvaško le zato, da bi prišel v Evropsko unijo, jo je zapustil, ker mu tam ni všeč. Po tožnikovem mnenju je Republika Slovenija veliko boljša država za prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik je še povedal, da nikoli ni izrecno podal namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški niti ni imel namena tam ostati in zaprositi za mednarodno zaščito ter da po odvzetih prstnih odtisih ni imel več stika s hrvaško policijo. Tožnik ne ve, oziroma ne more reči ali v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Povedal je, da sam ni imel nobenih težav s policijo ali komerkoli drugim, z uradno osebo ni imel stikov ter ne ve, ali bi Republika Hrvaška korektno obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, morda bi jo.

5. Toženka je tožnikove izjave, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker mu tam niti malo ni všeč, ocenila za nerelevantne, ki ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Toženka je izpostavila, da mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, temveč odgovorno državo članico določajo merila v veljavnih predpisih. Toženka je ugotovila, da iz tožnikovih izjav ne gre sklepati, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema. Toženka je izpostavila tožnikovo izjavo, da v Republiki Hrvaški z njim niso ravnali grdo ali nečloveško, da ni imel težav niti s policijo niti s komerkoli drugim, da ni imel stika z uradnimi osebami, pristojnimi za obravnavo njegove prošnje. Azilni dom je tožnik opisal kot dober in normalen kraj. Po oceni toženke je dejstvo, da tožnik ni navajal prav nobenih težav v času, ko je bival v Republiki Hrvaški, za odločitev o predaji zelo pomembno. Toženka je ugotovila, da je edini razlog, ki ga je tožnik navedel in zaradi katerega se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško to, da mu tam ni všeč, kar pa po oceni toženke nikakor ne more biti relevantno za odločitev o pristojni državi članici Evropske unije za odločitev o njegovi prošnji.

6. V zvezi s strani tožnikovega pooblaščenca predloženimi "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki je vključeval več člankov1, je toženka ugotovila, da se veliko teh informacij nanaša na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki torej ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Poročilo Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanaša na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila.

7. Toženka je ugotovila, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022 izhaja (bistveno drugače pa ne navaja niti zadnje poročilo iz junija 2023), da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Toženka je še izpostavila, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022 še izhaja, da prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav, Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

8. Toženka je v zvezi s sodbami tujih nacionalnih sodišč izpostavila, da gre za odločitve v konkretnih primerih. V zvezi s sodbo Regionalnega upravnega sodišča v Stuttgartu z dne 2. 9. 2022 je izpostavila, da prosilca v Republiki Hrvaški, kot tudi v vseh ostalih državah članicah Evropske unije, azilni postopek varuje pred vrnitvijo v izvorno državo, dokler le ta ni pravnomočno končan. Toženka je izpostavila, da se nemška sodbo z dne 24. 5 2023 nanaša na t.i. "push-backe". Toženka je izpostavila, da bodo prosilce v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško na ozemlju te države, sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za obravnavanje njihovih prošenj, v kolikor bodo namero za ponovno vložitev prošnje seveda izrazili. V postopku ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Dublinske predaje Republiki Hrvaški se še vedno izvajajo.

9. Toženka je izpostavila, da se "push-backi" v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, za kar gre v konkretnem primeru. Iz poročila AIDA in zadnjega letnega poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku dostop do azilnega postopka omogočen. Toženka je še izpostavila splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo v tem postopku. Poudarila je, da ima v primeru, ko vrnjeni prosilec pred uradnimi osebami Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške ponovno poda namero za vložitev prošnje, status prosilca in torej dobi tudi izkaznico prosilca. Povsem nelogično je namreč, da bi nekoga, ki ima status prosilca v t. i. "push-backih" vračali v Bosno in Hercegovino oziroma Republiko Srbijo, zato nikakor ni verjetno, da bi se to lahko v primeru predaje Republiki Hrvaški zgodilo njim.

10. Toženka je v zvezi s sodbo nizozemskega okrožnega sodišča v Haagu, izdane 13. 4. 2022, izpostavila, da odločitve v konkretnem primeru ne gre posploševati na vse prosilce, sploh pa ne na te, ki so v dublinskem postopku vrnjeni v Republiko Hrvaško. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, temveč gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo osebe Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in okoliščine vsakega konkretnega primera. Toženka je pojasnila, da Uredba Dublin III zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije in se uporablja neposredno, zaradi česar mora biti na njeni podlagi tožniku v primeru predajezagotovljena pravica do azilnega postopka.

11. Toženka je še ugotovila, da iz poročila Agencije evropske unije za azil izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Dublinski uredbi, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma, da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski nacionalni svet je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zato je treba pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je tudi večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. Prav tako je v zvezi z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe ugotovilo, da ni znakov, ki bi kazali, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pa pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije. V zvezi s člankom, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, je toženka izpostavila, da opisuje le odločitev v individualnem, konkretnem primeru, kar pa nikakor ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas kontinuirano. Toženka je ocenila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije v konkretnem primeru po njeni oceni ni sporna. Toženka je še izpostavila, da je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III.

12. Tožnik po oceni toženke v postopku ni navedel konkretnih dogodkov in razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija na podlagi Uredbe Dublin III ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško. Tožnik ni niti zatrjeval, da bi mu bil dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite kakorkoli onemogočen, je pa navedel, da v Republiki Hrvaški ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, hrvaška policija je speljala predhodni postopek in tožnik je bil nato nastanjen v azilni dom v Zagrebu. Tožnik je na ozemlje Republike Hrvaške vstopil nelegalno v drugem poskusu in bil obravnavan kot vlagatelj namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito oziroma kasneje še kot prosilec. Večina predloženih informacij se pa nanaša na t. i. "push-backe" ter onemogočen dostop do mednarodne zaščite, za kar pa v konkretnem primeru nikakor ni šlo, prav tako pa glede na vse navedeno ni bojazni, da bi prosilca nezakonito vračali v države, ki niso članice Evropske unije. Informacije, ki se nanašajo na neprimerno ravnanje policistov do migrantov v Republiki Hrvaški pa v tem konkretnem primeru niti niso relevantne, saj prosilec ni navajal, da bi bili konkretno do njega hrvaški policisti kadarkoli nasilni. Ravno nasprotno, v osebnem razgovoru je navedel, da sam ni imel nikoli težav s hrvaško policijo ali s komerkoli drugim.

13. V zvezi s poročilom Švicarskega sveta za begunce, izdanega decembra 2021, je toženka izpostavila, da v konkretnem primeru ne gre za osebo, ki bi potrebovala posebno psihološko ali psihiatrično zdravstveno obravnavo, zato je ta informacija za konkreten primer povsem ne relevantna. Toženka je še pojasnila, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za pridobitev mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Poleg tega tudi iz poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Dublinski uredbi, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma, da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Toženka je glede navedeni poročili ocenila, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka.

14. Iz obrazložitve še izhaja, da je iz odgovora Hrvaškega pravnega centra razvidno, da organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki ni, saj je to v domeni Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, kar potrjuje navedbe, da predane osebe na ozemlju te države sprejmejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega so bili dublinski povratniki po njihovih informacijah nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito. Po oceni toženke ni nobenega razloga, da bi se praksa v zvezi z nastanitvijo teh oseb spremenila. Dejstvo, da Hrvaški pravni center ni več prisoten v sprejemnih centrih za prosilce, pa po oceni toženke nikakor ne more pomeniti, da se je za omenjene osebe karkoli v zvezi s tem spremenilo.

15. V zvezi s sodbo Švicarskega Federativnega Administrativnega sodišča v St. Gallen št. E-1488/2020 z 22. 3. 2023 je toženka izpostavila, da ni podlage za sklepanje, da so dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti ali prečkati Republiko Hrvaško. Iz navedene sodbe izhaja, da se ugotovitve nanašajo tako na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene na podlagi zahteve za sprejem in zahteve za ponovni sprejem. Gre za referenčno sodbo, ki so jo uskladili vsi sodniki iz. IV., V. in VI. Odseka, analizira pa okoliščine obstoječih razmer v državi in nudi legalno oceno, ki drži ne le za konkreten primer temveč tudi za številne druge postopke.

16. Toženka je ocenila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ni sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije, ki spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo, ki se v državi uporablja neposredno. Toženka je ocenila, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir.

17. Toženka je še izpostavila, da je s strani pristojnega organa Republike Hrvaške prejela zagotovilo, da bo v primeru predaje konkretno tožnika njegova prošnja sprejeta v razumnem roku, poleg tega pa bo nastanjen v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi. Poleg tega je toženka od pristojnega organa Republike Hrvaške v drugem primeru prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah oziroma v členu 4 Listine Evropske unije ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v ter postopku. Glede na javno dostopna poročila o obravnavi prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, pristojni organ nima utemeljene podlage za kakršenkoli dvom v omenjeno splošno zagotovilo pridobljeno s strani pristojnega organa Republike Hrvaške kot tudi v individualno zagotovilo, ki je razvidno iz odgovora na prošnjo za sprejem prosilca.

18. V zvezi s posodobljenim poročilom AIDA glede stanja v Republiki Hrvaški, iz katerega izhaja, da je tudi Nizozemska prekinila predaje v Republiko Hrvaško, je toženka pojasnila, da pri tem povsem jasno ni šlo za dokončno ukinitev predaj oseb Republiki Hrvaški, temveč so se predaje prekinile začasno, torej za čas raziskave. Poleg tega pa je minister za pravosodje in varnost predsednika predstavniškega doma Nizozemske s pismom z 20. 1. 2023 obvestil Dom o ugotovitvah omenjene raziskave. V odgovoru na vprašanja, ki so bila poslana Republiki Hrvaški, le ta zagotavlja, da spoštuje svoje mednarodne obveznosti do dublinskih povratnikov, natančneje da vrnjenim Dublinskim povratnikom ne grozi možnost izgona, preden je odločeno o njihovi vlogi za mednarodno zaščito. Na podlagi te informacije je po oceni toženke mogoče ustrezno utemeljiti, da dublinsko vračanje v Republiko Hrvaško ne predstavlja resnega (in)direktnega tveganja za kršitev 3. člena EKČP in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Toženka je še izpostavila, da je Evropska komisija nedavno ugotovila, da Republika Hrvaška izpolnjuje pogoje za vpeljavo schengenskega pravnega reda, kar vodi do zaključka, da se transferji tujih državljanov v okviru Dublinske uredbe iz Nizozemske na Hrvaško lahko nadaljujejo.

19. Toženka je v zvezi s strani tožnika predloženega primera Belgijskega sveta za begunce poudarila, da gre za odločitev v konkretnih primerih. Izpostavila je, da je v Švici zvezno upravno sodišče leta 2022 zavrnilo več pritožb zoper dublinske predaje Republiki Hrvaški. Sodišče je menilo, da so pogoji za sprejem, čeprav niso popolni, sprejemljivi in v primeru, da temu ni tako, bi se lahko prosilci obrnili za pomoč na nevladne organizacije in sodišča. Primere slabega ravnanja mejnih policistov, so šteli za posamezna osamljena dejanja in ne kot dokaz vzorcev kršitve mednarodnega prava s strani Republike Hrvaške ali splošnega namena grdega ravnanja z migranti; za zdravstveno infrastrukturo se je štelo, da je podobna Švici, in vse pomanjkljivosti bi bilo mogoče ublažiti s podporo nevladnih organizacij in dejstvom, da bodo švicarski organi Republiko Hrvaško obvestili o zdravstvenih potrebah prosilcev. Po oceni toženke to dokazuje oceno toženke, da Švica ni potrdila obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, saj se predaje tako iz Švice kot iz drugih evropskih držav še vedno izvajajo.

20. Toženka je s sklicevanjem na sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 23/2021 z 9. 4. 2021 in I Up 245/2022 z 11. 1. 2023 poudarila, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Poudarila je, da pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali. Toženka s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 245/2022 z 11. 1. 2023 poudarja, da pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice, dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Z omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče nazadnje tudi zavrnilo pritožbo takrat tožeče stranke in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan.

21. Toženka je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Toženka se bo upoštevaje, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika, ki ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o njegovi predaji, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

_Povzetek relevantnih navedb tožnika_

22. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, neuporabo oz. nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa odpravo in ponoven postopek. Zahteva tudi zadržanje izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku.

23. Tožnik izpostavlja, da v ponovnem postopku (po odpravi sklepa na podlagi sodbe naslovnega sodišča IU 1066/2023) ni bil opravljen osebni razgovor. Povzema, da je tožnik v postopku (med drugim tudi v tožbi in na zaslišanju na sodišču) izpovedal, da so policisti na Hrvaškem z njim grdo ravnali, da so mu vzeli denar (3000 EUR) in telefon, ki ju ni dobil nazaj, da so mu zažgali določene dokumente. V policijskem postopku ni bil prisoten prevajalec, zato tožnik ni razumel vsega kar so mu govorili. Glede na ton glasu in telesno govorico meni, da so mu govorili tudi grde besede. O tem, kaj se mu je zgodilo na Hrvaškem, je dal tudi izjavo: "Ko smo šli preko Hrvaške nam je policija vzela potne liste, dokumente, denar, obleke in vse osebne stvari. Zažgali so jih. Udarili so mojega prijatelja." Ko so vstopili na Hrvaško (tožnik skupaj z drugimi migranti), so se morali najprej leči na tla, policisti so vanje merili z orožjem, nato so vsakega posamezno pregledali, jim vzeli vse dokumente in ostale stvari, kot npr. diplomo, potrdila, denar in oblačila. Najprej so zažgali telefone, nato vse, kar so imeli s sabo. Ko so prišli v sprejemni center, so jim na silo vzeli prstne odtise, niso imeli nobenega zdravstvenega pregleda ali zdravnika. Za jesti niso dobili. Tožnik nikoli ni zaprosil za azil na Hrvaškem. Zaradi obravnave, ki jo je bil deležen na Hrvaškem, ga je strah. Tožnik izpostavlja, da je povedal, da je na Hrvaškem vse obvezno - tudi odvzem prstnih odtisov, na Hrvaškem nikoli ni imeli prevajalca, enostavno mora vsak podpisati vse papirje brez prevajalca, bilo ga je strah, da bi mu kaj naredili. Navaja, da na Hrvaškem kršijo človekove pravice. Glede na to, kar je tožnik na Hrvaškem doživel, se utemeljeno ne želi vrniti tja. Zato izpodbija oceno toženke, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob predaji Republiki Hrvaški podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako, da tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

24. Tožnik povzame 3. člen Uredbe Dublin III in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je obstoj utemeljene domneve izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni evropski državi. Ko je enkrat obstoj domneve, da v posamezni državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, izkazan, se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženo stranko. Tožnik navaja, da tudi iz prakse ESČP izhaja, da ko so enkrat izkazani utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost kršitve 3. člena EKČP, je na strani države breme, da pridobi ustrezne garancije, da posameznikove pravice v državi, v katero naj bi bil predan, ne bodo kršene.

25. Tožnik še navaja, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost, da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Pri oceni pojma mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja je treba uporabiti minimalno stopnjo strogosti, pri čemer je sprejem ocene relativen, saj je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, kot so npr. čas trajanja takšnega ravnanja, fizični in psihični učinki takšnega ravnanja ter v nekaterih primerih tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika (točka 93. in 94. sodbe ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici). Iz sodbe ESČP v zadevi M.S.S. proti Grčiji izhaja, da je treba prosilcem za azil posvetiti posebno pozornost, saj spadajo v skupino ranljivih posameznikov, ki potrebujejo še posebno zaščito. Tožnik še izpostavlja, da je tudi sodišče Evropske unije je v svoji dosedanji praksi večkrat poudarilo, da je pri uporabi prava EU, zlasti Dublinske uredbe, treba upoštevati tudi varstvo, ki ga nudi Ženevska konvencija in EKČP. To izhaja tudi iz 32. točke uvodne izjave Dublinske uredbe.

26. Tožnik se sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi C: 578/16 PPU, C.K., H.F., A.S. proti Slovenija z dne 16. 2. 2017, kjer je sodišče zapisalo, da je treba Člen 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe št. 604/2013 mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena.

27. V zadevi Jawo leta 2019 pa je Sodišče EU med drugim zapisalo: "Čeprav se člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III nanaša zgolj na položaj, kot je ta iz sodbe z dne 21. decembra 2011, N.S. in drugi (C-411/10 in C-493/10, EU:C:2011:865), torej na položaj, v katerem je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine posledica sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici, ki je na podlagi te direktive odgovorna za obravnavanje prošnje, iz točk 83 in 84 te sodbe ter iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v tem členu 4, izhaja, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti."

28. Tožnik poudarja, da iz tožnikovih navedb iz upravnega postopka, zlasti pa upravnega spora izhaja, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen nehumanemu in poniževalnemu ravnanju s strani hrvaških organov. Do tožnikovih navedb glede obravnave na Hrvaškem (zlasti, da so policisti vanje merili z orožjem, da so jim pobrali vse dokumente, denar in ostale stvari, jih zažgali, na silo so jim vzeli prstne odtise, da so bili brez hrane in brez prevajalca) se toženka sploh ni opredelila in jih ni dokazno ocenila.

29. Še več, toženka je na str. 5 izpodbijanega sklepa zapisala: "Da iz tožnikovih izjav nikakor ne gre sklepati, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema. Pristojni organ poudarja, da je prosilec navedel, da z njim v Republiki Hrvaški niso ravnali grdo in nečloveško. Kakor je sam povedal, ni imel težav niti s policijo niti s komerkoli drugim. Stika z uradnimi osebami, pristojnimi za obravnavo njegove prošnje ni imel. Tudi azilni dom je opisal kot dober in normalen kraj. Dejstvo, da prosilec ni navajal prav nobenih težav v času, ko je bival v Republiki Hrvaški, je za odločitev o predaji zelo pomembno." Cit. navedbe toženke so protispisne. Po tem, ko je Upravno sodišče RS s sodbo I U 1066/2023-14 z dne 21. 7. 2023 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponovni postopek se toženka očitno s spisom ni seznanila niti ni tožnika ponovno zaslišala. Tožnik meni, da so razlogi izpodbijane odločbe v tem delu tako bistveno pomanjkljivi, da izpodbijanega sklepa na več mestih ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v skladu s sedmo točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Posledično je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Dolžnost upravnega organa je, da se dejansko stanje popolno ugotovi. To je bistveno tudi z vidika uresničevanja načela materialne resnice v upravnem postopku, po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP).

30. Tožnik meni, da ne držijo navedbe toženke, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema, zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik na Hrvaškem obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, čeprav sploh ni zaprosil za azil na Hrvaškem iz razlogov, ki so pojasnjeni zgoraj. Sedaj se šteje, da je prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem umaknil, saj je odšel v Slovenijo. V praksi pa so prosilci, ki so Hrvaško zapustili pred koncem azilnega postopka, obravnavani kot tujci in morajo po vrnitvi na Hrvaško v dublinskem postopku vložiti ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito, ker je ta ustavljen. Obstajajo številne informacije o "push- backih", ki jih sistematično izvaja hrvaška policija nad migranti in o onemogočanju dostopa do postopka mednarodne zaščite na Hrvaškem. Zlasti zaradi navedenega, so informacije o stanju na Hrvaškem, ki jih je v postopek predložil pooblaščenec in ki se nanašajo na nezakonita vračanja in onemogočanje dostopa do azila, po oceni tožnika še kako aktualna v njegovem primeru.

31. Tožnik meni, da ima pri presoji glede sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkov na Hrvaškem ključno vlogo prav ravnanje hrvaških organov - policistov. Toženka ni predložila nobenega zagotovila, da tudi uradne osebe MNZ-ja na Hrvaškem ne bi s tožnikom podobno ravnale kot policisti.

32. Dokazov o sistemskih pomanjkljivostih azilnega postopka na Hrvaškem, mučenju in nečloveškem ravnanju migrantov s strani hrvaške policije, ki jim za vsako ceno skuša preprečiti vstop na Hrvaško, kot tudi pričetek in nadaljevanje postopka za pridobitev mednarodne zaščite, je veliko. Sodne prakse tujih nacionalnih sodišč v konkretnih primerih zavračajo predajo migrantov oz. prosilcev Hrvaški, kar navaja tudi poročilo EUAA Asylum Report 2022. 33. Tožnik se v celoti sklicuje na "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki so jih tožnikovi pooblaščenci posredovali toženki v postopku ter na Komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško. Predložene informacije pa potrjujejo verodostojnost tožnikovih gornjih navedb. Iz njih med drugim izhaja: (i) da se ogromno prosilcev za azil sooči z ekstremnimi oblikami policijske brutalnosti, hrvaške oblasti pa jih prisilno izženejo iz EU, ne da bi obravnavale njihove prošnje za azil; da je bil prosilcem za azil onemogočen dostop do azila; policija je nezakonito vračala (push back) in zlorabljala ljudi, ki so v državo vstopali ilegalno; (ii) da je Regionalno upravno sodišče v Hannoverju zaradi resnih znakov sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in sprejemnem sistemu na Hrvaškem prekinilo izvedbo transferja po Dublinskem postopku; (iii) da je v primeru Dublinskega transferja na Hrvaško regionalno upravno sodišče v Stuttgartu zaključilo, da je treba transfer razveljaviti zaradi nezakonitosti. Sodišče je zaključilo, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem v azilnem postopku, med drugim tudi zaradi dejstva, da prosilci, ki zapustijo Hrvaško in so umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, se obravnavajo kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo, v nasprotju s členom 18 (2 (2 ) uredbe Dublin III.

34. Tožnik poudarja, da dejstvo, da je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito ne pomeni, da bo tožnik dejansko imel zagotovljen dostop do azilnega postopka. Obstaja tudi verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško tožnik postal žrtev nezakonitega vračanja v BIH. Tako obstaja velika verjetnost, da bi bil tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško podvržen nehumanemu ravnanju, kar je v nasprotju s 3. členom EKČP in 4. členom Listine EU in 18. členom Ustave RS, ki prepoveduje mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje. Po oceni tožnika Informacije toženke ne morejo ovreči utemeljene domneve, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

35. Tožnik meni, da toženka v konkretnem primeru ni dokazno ocenila tožnikove izpovedbe, ugotovitve toženke v izpodbijanem sklepu, da v Republiki Hrvaški ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, pa so po njegovem mnenju brez dokazne podlage. Po mnenju tožnika izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Posledično je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

36. Tožnik na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS zahteva, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Če bi se to zgodilo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški le-ta prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so mu kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.

37. Tožnik v vlogi še navaja, da toženka neutemeljeno poskuša narediti strogo ločnico med policijskim postopkom na Hrvaškem in postopkom po tem, ko je imela oseba status prosilca. Policijski postopek, preden ta evidentira namero za azil, je namreč sestavni del Skupnega azilnega sistema, pri čemer se sklicuje na sodbo naslovnega sodišča IU 333/2023-4 z dne 9.3. 2023. Po mnenju tožnika so neizkazane tudi navedbe toženke, da bo Hrvaška tožnika obravnavala kot prosilca. Tožnik je bil na Hrvaškem obravnavan kot prosilec, čeprav sploh ni zaprosil za azil in z odhodom v Slovenijo se šteje, da je prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem umaknil, zato ni nobenih zagotovil, da ga bo hrvaška obravnavala kot prosilca. Toženka ni presodila ali tožnikove izjave dajejo podlago za izpodbojnost domneve, da Republika Hrvaška spoštuje temeljne pravice in od Hrvaške ni pridobila posebnega zagotovila, da do kršitev pravic ne bo prišlo. Dokazno oceno tožnikovih izjav, ki niso kontradiktorne, bi morala toženka opraviti že v izpodbijanem sklepu.

_Trditve toženke_

38. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Pojasnjuje, da je pri izdaji izpodbijanega sklepa sledila sodni praksi naslovnega sodišča. Iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022 namreč izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito.

39. Toženka izpostavlja, da je tožnik v opravljenem osebnem razgovoru 13. 4. 2023 sam izjavil: da se sicer na Hrvaško ne želi vrniti, vendar pa, da ne ve, oziroma ne more reči, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja; da v času bivanja na Hrvaškem ni imel nobenih težav s policijo ali s komerkoli drugim; da je azilni dom dober in normalen ter, da je imel na voljo obroke hrane in zdravniško oskrbo, ki pa je sam ni potreboval. Glede na povzeto toženka vztraja, da navedeno nikakor ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema.

40. Toženka v zvezi z v tožbi navedenim Youtube posnetkom izpostavlja, da izjava nima dokazne vrednosti o dogodku, ki ga navaja v posnetku Ambasade Rog in, da je tožnik sam izjavil, da je imel slabo izkušnjo s hrvaško policijo, po tem, ko je vstopil na območje Republike Hrvaške, a gre pri tem za opisovanje dogodkov, ki se ne nanašajo na sam postopek mednarodne zaščite. V danem trenutku ga hrvaška policija namreč ni obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito ampak kot tujca, ki se je na ozemlju Republike Hrvaške nahajal ilegalno. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da se zanj postopek mednarodne zaščite ni niti začel, saj sam v Republiki Hrvaški ni nameraval ostati in podati prošnje za priznanje mednarodne zaščite.

41. V zvezi s tožbenim ugovorom, da se ni opredelila do tožnikovih navedb glede obravnave na Hrvaškem (da so policisti v skupino migrantov merili z orožjem, da so jim pobrali vse dokumente, denar in ostale stvari, jih zažgali, jim na silo vzeli prstne odtise in da so bili brez hrane ter prevajalca) toženka izpostavlja, da se je do omenjenih navedb opredelila v celoti. Ponavlja, da gre za policijski postopek in ne postopek mednarodne zaščite. Ponavlja, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški v postopku mednarodne zaščite uradnim osebam pristojnega ministrstva Republike Hrvaške in ne v policijskem postopku policiji, zato je sklicevanje na vire o različnih ravnanjih v policijskem prehodnem postopku povsem brezpredmetno. Toženka še pojasnjuje, da bo tožnik a ob vrnitvi v Republiko Hrvaško zagotovo obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.

42. Toženka ponavlja in vztraja, da so dublinskim povratnikom osnovni pogoji sprejema zagotovljeni in, da ni utemeljenega razloga za sum, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško kakorkoli oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali izpostavljen nečloveškemu oziroma poniževalnemu ravnanju. Toženka še izpostavlja tožnikovo izjavo iz opravljenega osebnega razgovora, s katere je razvidno, da je bil azilni dom dober, izgledal normalno ter, da so mu bili nudeni trije obroki dnevno ter verjetno tudi zdravnik, vendar ga sam ni potreboval. 43. Toženka ugovarja tožbenemu očitku o protispisnosti izjave tožnika, ki je povzeta iz osebnega razgovora, saj iz zapisnika, ki ga je tožnik lastnoročno podpisal in večkrat potrdil, da vse razume in nanj ni imel pripomb, izhaja, da je bil tožniku pojasnjen namen razgovora in postopek mednarodne zaščite in da tožnik ob koncu razgovora ni imel pripomb.

44. Toženka kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni očitek, da bi morala opraviti ponovni osebni razgovor. Toženka je namreč sledila navodilom naslovnega sodišča, ki je navedlo napake, ki jih je bilo treba odpraviti v postopku, med katerim ni bilo ponovnega osebnega razgovora s tožnikom. Toženka še izpostavlja, da je tožnik pred vložitvijo prve tožbe pooblaščencu povedal, da na osebnem razgovoru 13. 4. 2023 ni veliko navedel o situaciji na Hrvaškem, ker je bil zmeden in ni vedel kako potekajo postopki v Sloveniji. Slednje toženka zavrača in ponavlja, da je bil tožniku docela razložen postopek mednarodne zaščite ter tudi namen opravljenega dublinskega osebnega razgovora in ga je tožnik razumel, kar je razvidno iz lastnoročnega podpisa kopije opravljenega osebnega razgovora. Kot je razvidno s spisovne dokumentacije, natančneje z registracijskega lista, pa je tožnik že trikrat vložil namero za prošnjo za mednarodno zaščito, zato po oceni toženke tožnik nima utemeljenega strahu pred postopkom mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in ni upravičeno zmeden. Kot je razvidno s spisovne dokumentacije, osebnega razgovora ter tudi zapisnika o glavni obravnavi pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, kjer je bil tožnik zaslišan, je tožnik kontradiktoren v lastnih izjavah in navedbah glede izkušnje, ki jo je imel v Republiki Hrvaški, zato toženka dvomi v resničnost izjav tožnika ter vztraja pri izpodbijanem sklepu.

45. Toženka še izpostavlja, da Youtube posnetek, na katerega se sklicuje tožnik v postopek ni bil predložen. Toženka ga je obravnavala za irelevantnega za dublinski postopek, saj gre za prikaz izjave tožnika in ne za dokazovanje dejanskih sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Toženka ponavlja, da omenjena izjava nima dokazne vrednosti o dogodku, ki ga navaja v posnetku Ambasade Rog in, da je tožnik sicer izjavil, da je imel slabo izkušnjo s hrvaško policijo, ko je vstopil na območje Republike Hrvaške. Toženka izpostavlja, da gre za opis dogodkov, ki se ne nanašajo na sam postopek mednarodne zaščite, ker ga hrvaška policija ni obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito ampak kot tujca, ki se je na ozemlju Republike Hrvaške nahajal ilegalno. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da se zanj postopek mednarodne zaščite ni niti začel, saj sam v Republiki Hrvaški ni nameraval ostati in podati prošnje za priznanje mednarodne zaščite.

46. V zvezi z v tožbi izpostavljenimi sodbami tujih sodišč toženka izpostavlja, da ne gre posploševati sodb tujih sodišč v konkretnih postopkih, ker je vsak postopek treba obravnavati individualno. Toženka ponavlja, da bo tožnik Republiki Hrvaški predan v postopku mednarodne zaščite uradnim osebam pristojnega ministrstva Republike Hrvaške in ne v policijskem postopku policiji Republike Hrvaške, zato je sklicevanje na vire o različnih ravnanjih v policijskem prehodnem postopku povsem brezpredmetno. Toženka pojasnjuje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, če bo zaprosil za mednarodno zaščito. Ponovno izpostavlja izjavo tožnika iz opravljenega osebnega razgovora, s katere je razvidno, da je lastne izkušnje z bivanjem v azilnem domu ni imel ter, da so vse njegove domneve in prepričanja izhajala iz informacij, ki jih je pridobil s strani tretjih oseb.

47. Toženka ponavlja, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci za mednarodno zaščito tam enake oziroma primerljive pravice kot prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Poleg tega je polnopravna članica Evropske unije in spoštuje evropski pravni red ter s tem tudi Dublinsko uredbo. Na podlagi podatkov javno dostopnih virov (npr poročila AIDA, EUAA) toženka ne dvomi v splošno zagotovilo Republike Hrvaške in vztraja pri zaključku, da ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali sprejemu v Republiki Hrvaški, zaradi katerih bi bila predaja Republiki Hrvaški nedopustna.

48. Toženka še navaja, da je s strani pristojnega organa Republike Hrvaške prejela zagotovilo, da bo v primeru predaje tožnika, njegova prošnja sprejeta v razumnem roku, poleg tega pa bo nastanjen v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi. Zato ni utemeljen tožnikov očitek, da ni bilo predloženo nobeno zagotovilo, da uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve na Hrvaškem ne bodo s tožnikom ravnale podobno kot hrvaški policisti.

**K I. točki izreka**

49. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-1533/2023 in zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

50. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

51. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

52. Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)2, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

53. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv3, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil4 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,5 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje6. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.7

54. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem še preden je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ni sporno, da je bil tožnik 22. 2. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III odgovorna Republika Hrvaška.

55. Neutemeljen je namreč tožbeni ugovor o procesni kršitvi, ker toženka v ponovnem postopku s tožnikom ni opravila (novega) osebnega razgovora. Iz listin upravnega spisa je razvidno, da je imel tožnik, ki je 23. 3. 2023 vložil Prošnjo, 13. 4. 2023 osebni razgovor. Kot izhaja iz sodbe naslovnega sodišča IU 1066/2023-14 z dne 21. 7. 2023, je sodišče zaradi ugotovljenih kršitev v zvezi z opredelitvijo do v sodbi IU 1066/2023-14 z dne 21. 7. 2023 navedenih dejstev, odpravilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Sodišče torej v sodbi IU 1066/2023-14 z dne 21. 7. 2023 ni ugotovilo kršitev v zvezi z osebnim razgovorom in toženki novega osebnega razgovora ni naložilo. Toženka zato niti na podlagi sodbe IU 1066/2023-14 z dne 21. 7. 2023 niti zakona, ker ZMZ-1 ne zahteva "novega" osebnega razgovora v ponovnem postopku, še enega osebnega razgovora ni bila dolžna opraviti. Zato ni utemeljen niti tožbeni ugovor o kršitvi pravice do izjave tožnika, saj ni sporno, da je tožnik osebni razgovor imel 13. 4. 2023. 56. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da naj bi toženka nepravilno ugotovila, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Tožnik to tožbeno navedbo utemeljuje tudi s povzemanje s strani tožnika navedenih izjav iz upravnega spora IU 1066/2023 in sicer: da so policisti na Hrvaškem z njim grdo ravnali, da so mi vzeli denar (3000 EUR) in telefon, ki ju ni dobil nazaj, da so mu zažgali določene dokumente, da v policijskem postopku ni bil prisoten prevajalec, zato tožnik ni razumel vsega, kar so mu govorili, da glede na ton glasu in telesno govorico meni, da so mu govorili tudi grde besede; da so policisti v migrante, ležeče na tleh, merili z orožjem in nato vsakega od njih posamezno pregledali. Utemeljeno je toženka vse te izjave ocenila kot nerelevantne za ta upravni postopek, ker se povzete navedbe nanašajo na ravnanje hrvaških policistov v postopku prehoda meje in ne na azilni postopek. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da se do teh navedb toženka ni opredelila oziroma jih dokazno ocenila. Toženka jih je namreč ocenila utemeljeno kot nerelevantne za konkretni upravni postopek. Policijsko ravnanje, ki je bilo po izjavi tožnika nehumano in poniževalno, se namreč nanaša na postopek zaradi tožnikovega ilegalnega prestopa meje (in ne na postopek zaradi vložene prošnje za mednarodno zaščito), zato ravnanje hrvaške policije v postopku ilegalnega prestopa meje, tudi če je táko, kot ga zatrjuje tožnik, ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški, kar je na podlagi drugega pododstavka 3. člena Uredbe Dublin III razlog, da država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Zato je utemeljen zaključek toženke, da tožnik z zatrjevanim policijskim ravnanjem hrvaških policistov, sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški v smislu določbe drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ni dokazal. 57. Sodišče pojasnjuje, da so obveznosti odgovorne države članice po Uredbi Dublin III naslednje: (a) pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejeti prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici; (b) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje; (c) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje; (d) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje (prvi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III). V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec (drugo odstavek 18. člena Uredbe Dublin III.

58. Ni sporno, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški vnesen v EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito, zaradi česar je Republika Slovenija zaprosila Republiko Hrvaško na podlagi b točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Sodišče poudarja in ponavlja, da se postopek vodi na podlagi Uredbe Dublin III, v kateri so določena merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. Torej je bistvo tega postopka, da se določi odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Zatrjevanje tožnika, da na Hrvaškem ni podal prošnje za mednarodno zaščito, ni prepričljivo, saj iz EURODAC izhaja, da je tožnik vnešen kot prosilec za mednarodno zaščito, v tožbi tudi pojasni, da se njegova prošnja šteje zaradi odhoda iz Republike Hrvaške za umaknjeno, pri čemer pa ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

59. Kot izhaja iz 18. člena Uredbe Dublin III, je na podlagi določbe prve alineje prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je odgovorna država članica dolžna pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejeti prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici, torej niti ni nujno, da bi prosilec vložil prošnjo v odgovorni državi članici. Obveznosti odgovorne države članice pa so različne glede na to, v katerih fazi se nahaja postopek s prošnjo za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici. Odgovorna država članica je namreč dolžna (i) obravnavati ali dokončati obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je prosilec vložil v drugi državi; ali (ii)obravnavati ali dokončati obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje (vse prvi pododstavek drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III). Obveznost odgovorne države članice je v primeru: (i) da gre za državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje; ali (ii)državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje, da: (i)zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje (če je država članica potem, ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila pred sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji); (ii)zagotovi, da lahko prosilec vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU (vse drugi pododstavek drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III).

60. Kot že pojasnjeno, je pravilna odločitev toženke, da je na podlagi b alineje prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška. Na podlagi drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je torej Republika Hrvaška dolžna obravnavati ali dokončati obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

61. Tožnik niti ne zatrjuje, da obveznosti Republike Hrvaške v zvezi s tožnikovim postopkom, določene v 18. členu Uredbe Dublin III, Republika Hrvaška ne bi izpolnila oziroma izpolnjevala. Obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka namreč utemeljuje, kot že navedeno, s policijskim ravnanjem ob nezakonitem prehodu meje in poročili organizacij, članki ter sodbami drugih nacionalnih sodišč, do katerih vseh, tudi s strani tožnika v tožbi ponovno izpostavljenih, a že v upravnem postopku predloženih informacij in dokazov, se je v celoti in popolno opredelila že toženka v izpodbijani odločbi. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ni dokazal sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški. Tožnik morebitne pomanjkljivosti v dokazni oceni toženke, kot je mogoče smiselno povzeti, ne konkretizira.

62. Nedokazana je tožbena trditev, da naj bi iz predloženih informacij o stanju na Hrvaškem izhajalo, da posameznikom na Hrvaškem sistematično onemogočajo pravico do dostopa do azilnega postopka, ter da naj bi bile tam osebe izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Sodišče v zvezi s tem izpostavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da je bil v azilnem domu 2 dni, da je azilni dom opisal kot dober, normalen kraj, da je zapustil Republiko Hrvaško zato, ker mu tam ni všeč. Pravilno je toženka tako izjavo dokazno ocenila, upoštevajoč druge izvedene dokaze, kot táko, ki ne dokazuje sistemskih pomanjkljivost azilnega postopka na Hrvaškem. Sodišče ni spregledalo, da je tožnik, zaslišan v tem upravnem sporu, izpovedal drugače in sicer je povedal, da je bilo v azilnem domu na Hrvaškem zelo neprijetno, da z njimi niso ravnali človeško, da mu niso dali nič za jesti, da mu niso povedali, kje dobi hrano, da so mu hrano priskrbeli prijatelji, da ga ni pregledal niti zdravnik, ki pa ga sam sicer ni potreboval. Po presoji sodišča ni prepričljiva izpoved tožnika v tem upravnem sporu niti v delu, ko izpove, da je odšel iz azilnega doma na Hrvaškem zato, ker se je ustrašil za svoje življenje. Na osebnem razgovoru z dne 13. 4. 2023 je namreč povedal, da je odšel iz Republike Hrvaške zato, ker mu res ni všeč in da njegov namen ni bil, da ostane na Hrvaškem. Sodišče kot neprepričljivo ocenjuje pojasnilo tožnika po soočenju, da je na osebnem razgovoru izpovedal drugače zato, ker je bil, ko je prvič prišel v Slovenijo, slabo oskrbljen in da tega, kar mu je sodišče predočilo, on v osebnem razgovoru ni govoril. Sodišče pojasnjuje, da je zapisnik o osebnem razgovoru z dne 13. 4. 2023 javna listina, ki na podlagi 80. člena ZUP dokazuje potek in vsebino dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Zgolj tožnikova izjava v upravnem sporu, da ni rekel, kar izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 13. 4. 2023, po presoji sodišča ne dokazuje nepravilnosti zapisnika (drugi odstavek 80. člena ZUP).

63. Republika Hrvaška je dolžna na podlagi Uredbe Dublin II dokončati obravnavanje tožnikove prošnje (prvi pododstavek 2. člena Uredbe Dublin III), oziroma v primeru umika prošnje, zagotoviti dokončanje postopka oz. zagotoviti, da tožnik lahko vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavna kot naknadna prošnja, določena v Direktivi 2013/32/EU (drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III).

64. Neutemeljeno je tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka predložiti zagotovilo, da tudi uradne osebe MNZ-ja na Hrvaškem ne bi s tožnikom podobno ravnale kot policisti. Tožnik je tisti, ki bi moral do zadostne stopnje prepričanja dokazati, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja s tožnikom v Republiki Hrvaški. Zato bi moral tožnik dokazati, kar trdi, da je ravnanje uradnih oseb MNZ-ja táko, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema oziroma povzročajo nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja s tožnikom, česar ni storil. 65. Sodišče poudarja, da je tožnik v upravnem postopku zato, ker je vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ni sporno, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil v Republiki Sloveniji. Kot že pojasnjeno, si tožnik ne more izbirati, kdo bo odločal o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ampak pravila določa Uredba Dublin III. Toženka je po presoji sodišča pravilno ocenila tožnikovo željo, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, kot nerelevantno s sklicevanjem na Uredbo Dublin III, po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Pravilno je toženka tudi pojasnila, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, temveč odgovorno državo članico določajo merila v veljavnih predpisih. Zato niso relevantne izjave tožnika, čeprav sodišče tožniku v tem delu verjame, da sta se v Sloveniji s prijateljem umestila v družbo, da v Sloveniji delata in da sta pomagala pri odpravi posledic poplav. Tožnikove izjave, da bi želel ostati v Sloveniji in da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, sodišče sicer sprejema, a hkrati pojasnjuje, da so za postopek določitve odgovorne države članice za odločanje o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, kot že navedeno, irelevantne, ker si tožnik ne more izbirati države, ki bo odločala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Kot že pojasnjeno države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

66. Utemeljeno tožnik opozori na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014, da je obstoj te utemeljene domneve izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni evropski državi. A tega tožnik v konkretnem primeru ni dokazal, saj toženka tudi po presoji sodišča glede na navedbe in dokazne predloge tožnika, ne dvomi v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški.

67. Sodišče v zvezi z v tožbi izpostavljenimi stališči oziroma odločitvami pojasnjuje, da se strinja, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Vendar pa tožnik ni dokazal, da bi obstajala nevarnost kršitve 3. člena EKČP, kot to jasno in prepričljivo pojasni toženka v izpodbijani odločbi. Tožnik tudi po presoji sodišča z uporabo minimalne stopnje strogosti ne dokaže, da bi obstajala nevarnost, da bi bil tožnik v Republiki Hrvaški izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Sodišče se strinja s stališčem ESČP, na katerega opozori tožnik, da je treba pri uporabi prava Evropske Unije, zlasti Uredbe Dublin II, upoštevati tudi varstvo, ki ga nudi Ženevska konvencija in EKČP. Sodišče je upoštevalo tudi s strani tožnika izpostavljeno sodbo Sodišča EU v zadevi C: 578/16 PPU, C.K., H.F., A.S. proti Slovenija z dne 16. 2. 2017 in v njej zavzeto stališče, da je treba Člen 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe št. 604/2013 mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena. Sodišče ponavlja, da je toženkina ocena, da tožnika predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se s tožnikom ravnalo nečloveško ali ponižujoče, tudi po presoji sodišča pravilna.

68. Neutemeljen je tožbeni ugovor o protispisnosti ugotovitve toženke na str. 5 izpodbijanega sklepa8, saj iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 13. 4. 2023 izhaja, da je tožnik povedal v bistvenem tako, kot je povzela toženka na 5 strani izpodbijane odločbe. Tožbeni ugovor, da so razlogi izpodbijane odločbe v tem delu tako bistveno pomanjkljivi, da izpodbijanega sklepa na več mestih ni mogoče preizkusiti, zaradi česar naj bi ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, zato ni utemeljen.

69. Tožbeno ponavljanje navedb iz upravnega postopka, brez konkretizacije tožbenih razlogov, tožbe ne utemeljuje. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je toženka v tožbi ponovljene dokaze: "Informacije o stanju na Hrvaškem", poročilo EUAA Asylum Report 2022, pri svoji odločitvi upoštevala in se do vseh, tudi v tožbi izpostavljenih informacij, tudi že opredelila, kot pojasni sama v odgovoru na tožbo.

70. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da dejstvo, da je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ne pomeni, da bo tožnik dejansko imel zagotovljen dostop do azilnega postopka in da obstaja verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško, tožnik postal žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino. Kot je razvidno iz zgornje obrazložitve, je toženka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ne obstoji utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila tudi, da tožnik v primeru, da bo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala Republika Hrvaška, ne bo podvržen nehumanemu ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP. 71. Republika Hrvaška je sprejela obravnavo tožnika na podlagi petega odstavka 20. člen Uredbe Dublin III, ki določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Glede na to, da se šteje, da je tožnik prošnjo v Republiki Hrvaški umaknil (kar ni sporno - pod točko III tožbe) je Republika Hrvaška na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dolžna zagotoviti, da ima tožnik pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. Tožnik pa niti ne zatrjuje toliko manj dokaže, da te obveznosti iz drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška naj ne bi izpolnila.

72. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

73. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

74. Toženka ne prereka navedb tožnika, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku nastala težko popravljiva škoda in da bila kršena pravica do sodnega varstva, ker vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

1 Amnesty international report - CROATIA 2021, 2022; Evidence that asylum seekers are facing human rights violations in Croatia is now incontestable, says new study, 22. 7. 2022; AIDA - Country Report: Croatia 2021 update, 6. maj 2022; CROATIA CONDEMNED FOR SYSTEMIC ABUSE OF MIGRANTS, 14. april 2022; Po razkritju pretepanja prebežnikov: kako je s tem povezana Slovenija, 7. oktober 2021; Križev pot prebežnikov čez Balkan, 25. januar 2021; The Netherlands: District Court held that Dublin transfer to Croatia should be considered In light of the expulsion risks contrary to Art 4 Charter and Art 3 ECHR, 13 april 2022; Sodišče: zavračanje migrantov in njihovo vračanje v Slovenijo je nezakonito, 21. januar 2021; S B. and Others v Croatia (Application No. 18810/19), 29. maj 2020; M.H and Others v Croatia (Application No. 43115/18) (No.2), 27. marec 2020; Hrvatska jednim izbjeglicama pomaže, a druge nasilno tjera s granice, 30. april 2022; Odbor Sveta Evrope obtožil Hrvaško hudih zlorab prebežnikov; Hrvaški policisti so mi vzeli čevlje in me nagnali nazaj v Bosno. Bos sem hodil 25 kilometrov 17. oktober 2021; Hrvaška policija obtožena kraje in nasilnega zavračanja afganistanskih beguncev, 31. avgust 2021; ZN prejeli verodostojne navedbe o nasilju hrvaških policistov nad prebežniki, 20. julij 2021; Spolno nasilje hrvaškega policista na meji: prosilki za azil grozil z nožem, 7. april 2021; Swiss refugee council - Situation of asylum seekers and beneficiaries of protection with mental health problems in Croatia - Summary of the Report published in December 2021; VG Braunschweig 2. Kammer, Beschluss vom 25.02.2022, 2 B 27/22,ECLI: DE:VGBRAU N:2022: 0225.2 B27.22.00, GermanyVerwaltungsgericht, 25. 1. 2022; Netherlands. Council of State [Afdeling Bestuursrechtspraak van de Raad van State], Applicant v State Secretary for Security and Justice (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid), 202104072/1/V3, 13. 4. 2022. 2 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 3 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 4 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 6 C-411/10 (88. točka). 7 Prav tam, 94. točka. 8 Na strani 5 izpodbijane odločbe: "Da iz prosilčevih izjav nikakor ne gre sklepati, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema. Pristojni organ poudarja, da je prosilec navedel, da z njim v Republiki Hrvaški niso ravnali grdo in nečloveško. Kakor je sam povedal, ni imel težav niti s policijo niti s komerkoli drugim. Stika z uradnimi osebami, pristojnimi za obravnavo njegove prošnje ni imel. Tudi azilni dom je opisal kot dober in normalen kraj. Dejstvo, da prosilec ni navajal prav nobenih težav v času, ko je bival v Republiki Hrvaški, je za odločitev o predaji zelo pomembno."