Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da za konkretizacijo zakonskih znakov lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1 zadošča, da je navedeno, da je obdolženec oškodovanca poškodoval z neznanim trdim topim predmetom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, saj je ta zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja opredeljen tudi kot "drugo sredstvo, s katerim se telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari", kar pomeni, da natančnejša opredelitev oziroma identifikacija predmeta ni potrebna. Takšna lastnost uporabljenega predmeta je v opisu dejanja tudi zatrjevana in glede na nastale poškodbe na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke tudi zanesljivo ugotovljena. Očitani kršitvi zato nista podani, kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženca Z.S. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 315,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženega Z.S. za krivega, ker je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi drugega odstavka 122. člena KZ-1, ob uporabi določila 5. točke prvega odstavka 61. člena KZ-1 (pravilno: 51. člena KZ-1) v zvezi s 50. členom in na podlagi 47. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo denarno kazen 60 dnevnih zneskov, kar znaša 1.452,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti te sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po določbi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca S.Š. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot civilne pravde. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer izvedenino izvedenca medicinske stroke dr. A.N. v višini 201,30 EUR ter sodno takso po tar. št. 7113 v znesku 360,00 EUR, na podlagi 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa je dolžan plačati tudi potrebne izdatke oškodovanca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega pooblaščenca, o katerih bo v primeru priglasitve odločeno s posebnim sklepom.

2. Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe ali pa jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. To kršitev pa smiselno poveže s pritožbenim razlogom kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Sodišču prve stopnje očita, da je uporabilo predlagano kvalifikacijo kaznivega dejanja in obdolženca obsodilo, ker naj bi ta oškodovanca poškodoval z neznanim trdim predmetom, ki pa v izreku ni opisan, niti ni določljiv. Ker sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe predmeta ni konkretiziralo, pa je kršilo še kazenski zakon v vprašanju, ali je v izreku izpodbijane sodbe opisano dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Pritožba se pri tem sklicuje na vsebino sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 203/2005 z dne 23. 2. 2006, iz katere izhaja, da je obsojenec oškodovanca porezal z ostrim predmetom, s katerim se lahko telo hudo telesno poškoduje, kar je specifična poškodba in je ni moč primerjati s poškodbo, ki bi naj bila storjena z neznanim trdim topim predmetom, kar je primer v obravnavani zadevi.

5. Z opisanimi stališči se pritožbeno sodišče ne strinja. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih kršitev, utemeljeno pa se je tudi samo sklicevalo na vsebino sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se sklicuje sedaj pritožba. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da za konkretizacijo zakonskih znakov lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1 zadošča, da je navedeno, da je obdolženec oškodovanca poškodoval z neznanim trdim topim predmetom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, saj je ta zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja opredeljen tudi kot "drugo sredstvo, s katerim se telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari", kar pomeni, da natančnejša opredelitev oziroma identifikacija predmeta ni potrebna. Takšna lastnost uporabljenega predmeta je v opisu dejanja tudi zatrjevana in glede na nastale poškodbe na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke tudi zanesljivo ugotovljena. Očitani kršitvi zato nista podani, kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

6. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

7. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Pritožba ponavlja obdolženčev zagovor, da očitanega kaznivega dejanja ni storil ter da je oškodovanec rano na glavi utrpel zaradi udarca v podboj vrat, saj je bil pod močnim vplivom alkohola. Poudarja še, da nobena priča ni videla, da bi obdolženec imel pri sebi kakšen predmet, s katerim bi oškodovanca udaril po glavi; za kazensko obsodilno sodbo pa je potrebna stopnja prepričanja, gotovosti.

8. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovanca, prič in izvedenca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Obdolženčev zagovor je z obširnimi in sprejemljivimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. Z njimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju dodaja le še:

9. Z vso gotovostjo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oškodovančevi izpovedbi, da ga je obdolženec udaril z nekim trdim predmetom, lahko tudi s pepelnikom, moč verjeti, saj je priča S.Z. povedala, da so se pepelniki nahajali za "šankom" na mestu, kjer so jih stranke, če so z roko segle preko, lahko dosegle. Priča K. pa je potrdil, da je videl, da je imel obdolženec po tistem, ko je udaril oškodovanca in šel nato proti njemu, v roki pepelnik. Tudi iz zaključkov izvedenca medicinske stroke dr. A.N. izhaja, da bi lahko takšna poškodba, kot jo je utrpel oškodovanec, nastala tudi s pepelnikom.

10. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

11. Zoper odločbo o kazenski sankciji se obdolženčev zagovornik ni pritožil. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje je obdolžencu izreklo primerno visoko denarno kazen, saj je pravilno upoštevalo olajševalno okoliščino, da še ni bil kaznovan, kot tudi premoženjske razmere obdolženca. Tudi pritožbeno sodišče je prepričano, da bo že s takšno kaznijo namen kaznovanja dosežen, da torej obdolženec kaznivih dejanj ne bo več ponavljal

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica pritožbenega neuspeha ter temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa v znesku 315,00 EUR je bila odmerjena v skladu s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) po tar. št. 7113 (znesek takse za izrečeno denarno kazen do 60 dnevnih zneskov - 210,00 EUR) in 7112 (količnik za odmero takse za zavrnitev pritožbe - 1,5) in premoženjskimi razmerami obdolženca.