Jedro

Pri odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti je odločilno dejstvo, kje zavezanec dejansko opravlja dejavnost, ne pa, kje ima prijavljen sedež obratovalnice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave ... z dne 25.5.1993, s katero je ta za leto 1992 ugotovila v skupni obratovalnici dobiček - davčno osnovo v višini 71.104,20 SIT in odmerila davek iz dejavnosti v višini 10.665,60 SIT. V obrazložitvi navaja, da je davčni organ tožnici priznal olajšavo za drugo leto opravljanja dejavnosti, skladno s 1. odstavkom 48. člena zakona o dohodnini, tako, da je obdavčil 34% ugotovljenega dobička. Tožnica je tej obdavčitvi ugovarjala in navajala, da ima sedež dejavnosti v kraju A, ki sodi med demografsko ogrožena območja in se ji torej dobiček prvih treh let ne obdavči. Iz obrtnega dovoljenja je razvidno, da je tožnica, skupaj z M.Č., pričela opravljati dejavnost dne 16.9.1991. Kot sedež dejavnosti je v obrtnem dovoljenju naveden naslov v kraju A, vendar iz podatkov spisa izhaja, da tožnica opravlja dejavnost v kraju B. V davčni napovedi je kot naslov bivališča navedla kraj A, kot naslov sedeža obratovalnice, kjer opravlja dejavnost, pa kraj B. Za poslovni prostor v kraju B je sklenila tudi najemno pogodbo s Sekretariatom za gospodarsko infrastrukturo občine. Iz vsega navedenega izhaja, da tožnica dejansko opravlja dejavnost v kraju B, kjer ima tudi poslovni prostor in ne na demografsko ogroženem območju, kjer ima sicer stalno prebivališče, zato zgolj formalna navedba sedeža na demografsko ogroženem območju ne zadostuje za priznanje začetniške olajšave po določbi 2. odstavka 48. člena zakona o dohodnini.

Zoper navedeno odločbo je tožnica sprožila upravni spor. V tožbi navaja, da dejavnost opravlja na sedežu, pri zavezancih in v kraju B. Dejavnost je začela na novo opravljati na demografsko ogroženem območju in jo tam še vedno opravlja, zato je upravičena do začetniške olajšave po 2. odstavku 48. člena zakona o dohodnini.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi podatkov, zbranih v spisih, sodišče ne dvomi, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in odločila v skladu z zakonom o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90, 34/91 in 14/92 - pr.b.). Podatki spisov potrjujejo ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnica opravlja dejavnost v poslovnem prostoru v kraju B. V postopku za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti je po mnenju sodišča odločilno dejstvo, kje zavezanec dejansko opravlja dejavnost. Okoliščina, da je v obrtnem dovoljenju kot sedež obratovalnice naveden kraj A, glede na ugotovljeno dejansko stanje sama po sebi na odločitev ne more vplivati. Določba 2. odstavka 48. člena zakona o dohodnini, na katero se tožnica v tožbi sklicuje, določa, da se dobiček prvih treh let ne obdavči zavezancem, ki so na novo pričeli opravljati dejavnost na območjih, ki so s predpisom o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij določena kot območja, za katera veljajo posebni ukrepi. Ni sicer sporno, da ima tožnica v obrtnem dovoljenju kot sedež dejavnosti označen kraj A, ki leži v območju iz 2. odstavka 48. člena zakona o dohodnini, vendar to dejstvo še ne pomeni, da tožnica na sedežu dejavnosti opravlja tudi obrtno dejavnost. Po 11. členu obrtnega zakona (Uradni list SRS, št. 35/88 in 24/89) mora imeti obratovalnica poslovni sedež in poslovne prostore, ti pa niso potrebni, kadar jih narava dela ne terja, ali če se delo opravlja na terenu oziroma v poslovnih prostorih naročnika ali kooperanta.

Iz navedenega sledi, da je obdavčitev dobička po 2. odstavku 48. člena zakona o dohodnini vezana na območje, kjer se dejavnost opravlja, ne pa na območje, kjer je sedež dejavnosti.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, v pravilnost katerega sodišče ne dvomi, je sodišče presodilo, da je tožena stranka odločila pravilno in v skladu z materialnim zakonom, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje.

Ker je torej tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).