Jedro

Za uspeh ukrepa po 73. členu ZUN zadostuje ugotovitev, da gre za gradnjo brez ustreznega dovoljenja, ki ga predpisuje ZUN, pri čemer okoliščine, ki so vodile k takšni gradnji, niso pravno pomembne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1923/96-7 z dne 9.7.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 25.11.1996. S to odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke proti odločbi Mestne uprave za inšpekcijske službe, Urbanistične inšpekcije L. z dne 20.9.1994, in delno odpravila njeno 3. točko izreka in jo nadomestila z novo, ki se glasi: Če investitor ne bo izvršil naloženega dejanja na način in v roku, kot je to določeno v 1. točki izreka te odločbe, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške. V preostalem delu je zavrnila pritožbo tožeče stranke proti 1.,2., 4.in 5. točki izreka navedene odločbe organa prve stopnje, kjer je določeno: da mora investitor do 25.10.1994 odstraniti leseno nadstrešnico ob zahodni strani gospodarskega objekta, dimenzije 8.50 x 14.00 m, višine od 2.50 do 5.50 m, na zemljišču s parc. številko 1308/3 k.o. V. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka), da za objekt veljajo v izreku navedene prepovedi iz 76. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93, v nadaljevanju ZUN) (2. točka izreka), da bo moral investitor sam plačati stroške postopka nastale z izvršbo (4. točka izreka) in, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ukrep urbanističnega inšpektorja po 73. členu ZUN, po katerem, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali brez odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožeča stranka investitor gradnje lesene nadstrešnice in da za to gradnjo ni imela dovoljenja ob opravljenih ogledih urbanističnega inšpektorja. Zato je bilo njegovo ukrepanje utemeljeno, odločitev tožene stranke pa je pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi odločbo tožene stranke oziroma podrejeno, da jo zato, ker je ni mogoče izvršiti, izreče za nično. Navaja, da v obravnavanem primeru ni elementov nedovoljene gradnje, saj gre za sanacijo obstoječega objekta zaradi nastopa višje sile, in sicer neurja. Takšno sanacijo je morala izvesti takoj, saj bi ji drugače nastala še večja materialna škoda. Da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, kaže tudi napačna navedba parcelne številke v izreku izpodbijane odločbe. Inšpektor ni ravnal po določbi 5. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki nalaga uporabo takšnega ukrepa, ki je za stranko ugodnejši, če se s tem doseže namen zakona. V obravnavanem primeru bi bil namen zakona dosežen, če bi ji urbanistični inšpektor odredil ukrep po 2. odstavku 73. člena ZUN. Kljub potrdilu, da je dne 6.9.1994 vložila vlogo za izdajo dovoljenja, inšpektor ni ustavil postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. S sklicevanjem na določbe 73. člena ZUN je uporabilo pravilno materialno pravo in tudi pravilno pojasnilo, da za izrek spornega urbanističnega ukrepa zadostuje ugotovitev, da gre za gradnjo brez ustreznega dovoljenja, ki ga predpisuje ZUN, pri čemer okoliščine, ki so tožečo stranko vodile k takšni gradnji, niso pravno pomembne. Glede na navedeno tožeča stranka s pritožbenimi ugovori o nujnosti gradnje lesene nadstrešnice ne more uspeti.

Iz upravnih spisov je nesporno, da tožeča stranka pred začetkom gradnje predmetne lesene nadstrešnice ni pridobila ustreznega dovoljenja, ki bi ga glede na določbe ZUN morala imeti. Tega dejstva tožeča stranka ne zanika. Tega dejstva pa tudi ne morejo spremeniti pritožbeni ugovori.

Napačna oznaka parcelne številke v izreku izpodbijane odločbe ni stvar dejanskega stanja, ampak pomota, ki se v skladu z določbami 219. člena ZUP/86 lahko vsak čas popravi.

Navedbe o vložitvi zahteve za pridobitev ustreznega dovoljenja med postopkom na prvi stopnji niso pravno pomembne, ker se zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke presoja na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v času izdaje odločbe prve stopnje, takrat pa po podatkih upravnih spisov tožeča stranka za sporno gradnjo ni imela ustreznega dovoljenja.

Razlaga določbe 2. odstavka 73. člena ZUN, s katero tožeča stranka zatrjuje, da ji ne bi smel biti izrečen sporen urbanistični ukrep, je napačna. Navedena določba ZUN namreč ne določa samostojnega urbanističnega ukrepa, pač pa le pojasnjuje način izvedbe sanacije nedovoljenega posega v prostor, torej način vzpostavitve stanja neposredno pred nedovoljenim posegom.

Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.