Jedro

Da bi tožeča strank z odškodninskim tožbenim zahtevkom uspela, bi morala poleg zatrjevanega protipogodbenega ravnanja ponuditi tudi trditveno podlago in dokaze glede škode, ki je v posledici protipogodbenega ravnanja nastala tožeči stranki. Tožeča stranka tovrstne trditvene podlage ni ponudila. Ob upoštevanju, da tožeča stranka ni več lastnica objektov, ki so bili predmet gradbene pogodbe med pravdnima strankama (le-te je prodala končnim kupcem), bi se na njeni strani kot škoda zaradi nepravilnosti izpolnitve s strani tožene stranke lahko izkazalo zgolj kot njeno prikrajšanje v obliki manjšega izkupička pri prodaji teh objektov končnim kupcem. To prikrajšanje bi se lahko kazalo že ob sklepanju pogodb, s katerimi bi tožeča stranka dosegla nižjo ceno kot, če bi bila izpolnitev tožene stranke skladna s pogodbo, kakor tudi v primeru, da bi tožeča stranka v razmerju do svojih kupcev zaradi uveljavljanja skritih napak utrpela stroške v smislu uveljavljanega znižanja kupnine ali odpravljanja napak.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 25.037,56 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.000.000,00 SIT od vložitve tožbe do 31. 12. 2006 in od zneska 25.037,56 EUR od 1. 1. 2007 dalje, zavrne, v 2. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 1.279,27 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

II.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki 992,34 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo 25.037,56 EUR odškodnine za napake 24-ih vhodnih vrat v stanovanjskem naselju v Vodicah, ki jih je v skladu z gradbeno pogodbo med pravdnima strankama vgradila tožena stranka. Od prisojenega zneska je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo tudi zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.205,37 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču ali da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov tožene stranke.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Predpostavka za uspeh tožeče stranke s tožbo je, da iz njene trditvene podlage izhajajo posledice, ki jih uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Gre za tako imenovano sklepčnost tožbe. Tožeča stranka je denarni zahtevek v tožbi utemeljevala kot uveljavljanje odškodnine zaradi neodprave stvarnih napak na objektih, ki jih je v skladu s sklenjeno gradbeno pogodbo med pravdnima strankama zgradila tožena stranka. Nepravilnost naj bi bila v tem, da vhodna vrata v 24-tih objektih, ki so bili predmet gradbene pogodbe, niso ustrezala, v posledici česar bi jih tožena stranka morala zamenjati, česar pa kljub zahtevi tožeče stranke ni storila. Tožeča stranka je tako od tožene stranke uveljavljala plačilo 6.000.000,00 SIT (sedaj 25.037,56 EUR), kar naj bi predstavljalo stroške nabave in zamenjave vhodnih vrat, ki jih je vgradila tožena stranka.

Del trditvene podlage tožeče stranke so tudi naslednja dejstva: - tožeča stranka je vse objekte, v katerih so bila vgrajena sporna vrata, že prodala in izročila 24-tim kupcem, - tožena stranka je nepravilnost izpolnitve priznala in tožeči stranki predlagala, da ji prizna reklamacijo v višini 200.000,00 SIT za posamezna vrata, kar naj bi bilo v smislu dobropisa upoštevano v končni situaciji, - tožeča stranka na takšen način odprave napak ni pristala, temveč je zahtevala zamenjavo vhodnih vrat oziroma plačilo vsakemu lastniku objekta odškodnine v višini 200.000,00 SIT.

Da bi tožeča strank z odškodninskim tožbenim zahtevkom uspela, bi morala poleg zatrjevanega protipogodbenega ravnanja ponuditi tudi trditveno podlago in dokaze glede škode, ki je v posledici protipogodbenega ravnanja nastala tožeči stranki. Tožeča stranka tovrstne trditvene podlage ni ponudila. Ob upoštevanju, da tožeča stranka ni več lastnica objektov, ki so bili predmet gradbene pogodbe med pravdnima strankama (le-te je prodala končnim kupcem), bi se na njeni strani kot škoda zaradi nepravilnosti izpolnitve s strani tožene stranke lahko izkazalo zgolj kot njeno prikrajšanje v obliki manjšega izkupička pri prodaji teh objektov končnim kupcem. To prikrajšanje bi se lahko kazalo že ob sklepanju pogodb, s katerimi bi tožeča stranka dosegla nižjo ceno kot, če bi bila izpolnitev tožene stranke skladna s pogodbo, kakor tudi v primeru, da bi tožeča stranka v razmerju do svojih kupcev zaradi uveljavljanja skritih napak utrpela stroške v smislu uveljavljanega znižanja kupnine ali odpravljanja napak. Tovrstnih trditev tožeča stranka v svojih navedbah ni ponujala. Zatrjevala je celo, da je pred vložitvijo tožbe od tožene stranke zahtevala, da plača odškodnino vsakemu lastniku objektov v višini 200.000,00 SIT. V tem smislu se je tožeča stranka sama sklicevala na tujo škodo in ni zatrjevala, da bi kupci s tovrstnimi zahtevki od nje uveljavljali navedeno plačilo, ki bi se v razmerju do tožene stranke kazala kot škoda tožeče stranke. Iz trditvene podlage tožeče stranke torej ne izhaja, da je tožeči stranki nastala škoda v višini uveljavljanega tožbenega zahtevka. To pa pomeni nesklepčnost tožbenega zahtevka, v posledici česar bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Materialnopravno zmotna pa je utemeljitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, ko se sklicuje na možnost bodočih zahtevkov končnih kupcev zoper tožečo stranko. Glede na sklenitev gradbene pogodbe med pravdnima strankama pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ), je v skladu s 1060. čl. OZ potrebno uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih, ki ne daje podlage, da bi tožeča stranka od tožene stranke lahko uspešno uveljavljala šele bodočo potencialno škodo, ki ji sploh še ni nastala. Ker pa se je tožeča stranka v tožbenih navedbah sklicevala na tujo škodo (škoda kupcev objektov), kar v svoji obrazložitvi povzema tudi sodišče prve stopnje, pa bi morala izkazati podlago za tovrsten zahtevek v svojem imenu, čemur pa v okviru trditvene podlage ni zadostila. Glede na zatrjevano dejansko stanje s strani tožeče stranke je namreč potrebno upoštevati tudi določbo 642. čl. ZOR, po kateri bi imeli končni kupci upravičenje do neposrednega uveljavljanja zahtevkov zaradi nepravilne izpolnitve pogodbe med pravdnima strankama. Na pridobitelja gradbe tako na podlagi zakonske cesije preidejo tudi jamčevalni zahtevki in zahtevki za povrnitev škode zaradi napake na objektu v razmerju do izvajalca. Vendar pa upravičenje končnega kupca do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov zaradi nepravilne izpolnitve tako iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama kot tudi iz pogodbenega razmerja s tožečo stranko kot prodajalcem v ničemer ne utemeljujejo podlage tožbenega zahtevka tožeče stranke na povrnitev škode, za katero ni izkazala, da ji je (že) nastala.

Ker je pritožbeno sodišče že na podlagi uradnega preizkusa izpodbijane sodbe glede pravilne uporabe materialnega prava prišlo do ugotovitve, da je tožbeni zahtevek nesklepčen glede na trditveno podlago tožeče stranke, se tako izkažejo kot neutemeljene pritožbene trditve, s katerimi pritožnica uveljavlja nemožnost preizkusa sodbe zaradi nasprotujočih si argumentov v obrazložitvi sodbe, s čimer naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 339. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa tudi ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato ob upoštevanju trditvene podlage tožeče stranke in ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (4. točka 358. čl. ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, je dolžna povrniti nastale stroške pravdnega postopka tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je toženi stranki od priglašenih stroškov postopka pred prvostopenjskim sodiščem kot potrebne pravdne stroške priznalo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah naslednje pravdne stroške: za sestavo odgovora na tožbo (700 točk), prve pripravljalne vloge 19. 6. 2006 (700 točk) in pripravljalne vloge z dne 18. 10. 2006 (525 točk) ter za pristop na narok 7. 6. 2006 (175 točk), na narok 20. 9. 2006 (700 točk) in na narok 31. 1. 2007 (500 točk), kar skupaj znaša 3.300 točk ter 66 točk za materialne izdatke po 3. odst. 13. čl. OT. Skupni stroški odvetniškega zastopanja tako znašajo 3.366 točk, kar ob upoštevanju 20% DDV znaša 1.854,08 EUR, katerim je potrebno prišteti še 125,19 EUR plačane takse za odgovor na tožbo. Tožena stranka je glede na uspeh v pritožbenem postopku upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, in sicer za sestavo pritožbe 875 točk ter 2% materialnih stroškov (17,5 točk), kar skupaj, povečano za 20% DDV, znaša 491,59 EUR. Tem stroškom je pritožbeno sodišče prištelo tudi plačano takso za pritožbo v višini 500,75 EUR.