Jedro

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, ker protislovnih trditev obtoženca o isti pomembni okoliščini ni ocenjevalo, pač pa se je oprlo na tisti, zanj razmbremenjujoči del zagovora, ki ga je potrdila v kazenski postopek naknadno pritegnjena priča, čeprav so trditve obeh povsem nasprotne z izpovedbami več drugih prič, ki pa jih je sodišče prve stopnje prezrlo oziroma njihovih trditev ni ocenjevalo. Utemeljeni pritožbi državne tožilke je bilo zato potrebno ugoditi in v tem delu izpodbijano sodbo razveljaviti.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede dejanja pod točko II razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede dejanja pod točko 1 pa se pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornice obtoženega J. M. zavrneta kot neutemeljeni in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženi J.M. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega J. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe v sostorilstvu po členu 134/I KZ v zvezi s členom 25 KZ ter mu izreklo kazen desetih mesecev zapora in ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter plačila stroškov zagovornika po uradni dolžnosti in oškodovanca ter njegovega pooblaščenca. Z isto sodbo je obtoženega G.G. iz razlogov po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za storitev istega kaznivega dejanja ter s stroški tega dela kazenskega postopka in potrebnimi izdatki obtoženca ter potrebnimi izdatki in nagrado njegovega zagovornika obremenilo proračun.

Zoper takšno sodbo sta se pritožila okrožna državna tožilka in zagovornica obtoženega M., zagovornik obtoženega G. pa je odgovoril na pritožbo državne tožilke. Ta se je pritožila zoper oprostilni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala v tem delu razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, zoper obsodilni del sodbe pa zaradi odločbe o kazni in predlagala, da sodišče druge stopnje obtoženemu M. izreče višjo zaporno kazen. V odgovoru na njeno pritožbo (glede oprostilnega dela sodbe) je zagovornik obtoženega G., odvetnik M.Š. predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Zagovornica obtoženega J.M. pa se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji, izrečeni temu obtožencu ter predlagala, da sodišče druge stopnje obtoženemu M. izreče pogojno obsodbo.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala, naj sodišče druge stopnje zavrne pritožbo zagovornice obtoženega M., pritožbi okrožne državne tožilke pa naj ugodi tako, da temu obtožencu izreče višjo zaporno kazen, oprostilni del sodbe pa naj spremeni tako, da obtoženega G.G. spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in ga kaznuje.

Delno je utemeljena le pritožba okrožne državne tožilke.

Po proučitvi podatkov v kazenskem spisu in presoji pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da obdolženemu G.G. ni mogoče z gotovostjo dokazati očitanega kaznivega dejanja, vsaj preuranjena, če ne celo zmotna, saj temelji na nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, pri čemer v tem delu sodba tudi nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih.

Svojo ugotovitev o podanem resnem dvomu, da bi obtoženi G. storil očitano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje oprlo na zatrjevano nezanesljivo izpoved oškodovanca in na trditve priče J.R., ki je potrdil zagovor obtoženega G., češ da ta ni tekel za oškodovancem, s tem pa tudi ne sodeloval pri njegovem tepežu. Takšni zaključki pa so preuranjeni in v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi, pa tudi s prvim zagovorom obtoženca, česar sodišče prve stopnje ni ocenjevalo.

Tako v prvi vrsti ni mogoče prezreti, da sta v svojih zagovorih pred preiskovalnim sodnikom oba obtoženca, ki sta polbrata, podrobno opisala potek dogodkov po zaključku "boksarskega dvoboja" med oškodovancem in obtoženim G., pri čemer nobeden od njiju ni omenjal priče J.R. oziroma udarca (kasneje opisovanega kot šibkega ali zelo močnega, zadanega z roko ali z nogo), ki naj bi ga obtoženi M. usmeril v njegovo glavo misleč, da je on poškodoval polbrata.

Obtoženi M. je celo ob svojem prvem zaslišanju tako podrobno opisal situacijo ob njegovi vrnitvi pred gostinski lokal, da je pravzaprav sam izključil možnost, da bi ob takšnem opisu prezrl dogodek v zvezi z navedeno pričo, saj je preiskovalnemu sodniku pojasnil, da je zunaj pred lokalom našel brata, ki ga sprva niti ni spoznal, saj je bil ves okrvavljen po obrazu in brez očal in ko ga je vprašal, kaj se mu je zgodilo, mu je ta povedal, da ga je S. in ko ga je vprašal kateri, mu je odgovoril, da je to J. (oškodovanec). Ker sprva ni vedel, za koga gre ter je šele kasneje doumel, da je to njihov bivši sosed in ko je brata nadalje spraševal kje S. je, mu je ta odgovoril, da je zbežal. Tudi obtoženi G. je ob zaslišanju istega dne (18.9.1996) pojasnil, da je na njegovo vprašanje polbratu povedal, kaj se je zgodilo, zaradi česar je slednji stekel v smeri za J.. Takšna njuna zagovora tedaj nista enaka njunim skladnim trditvam na glavni obravnavi (28.5.1998), da je obtoženi M. ob vrnitvi pred gostinski lokal najprej udaril J.R. in šele potem stekel za oškodovancem. V zvezi s tem državna tožilka v svoji pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje premalo kritično ocenilo tudi izpoved priče J.R., predvsem v povezavi z izpovedbami drugih prič, od katerih nobena tega dogodka ni videla, oba zaslišana policista, ki jima je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, pa sta v celoti izpodbila zagovora obeh obtožencev, ne le o tem, kje sta se nahajala ob njunem prihodu, pač pa tudi o tem, v kateri fazi dogajanja sta policista prišla na kraj dogodka. Ob povedanem tudi ni mogoče prezreti izpovedbe oškodovanca, da ga je priča R. obiskal prav zato, da bi mu povedal, da obtoženi G. ni sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja, kar vse, tudi ob upoštevanju preteka skoraj dveh in pol let od storitve kaznivega dejanja do nastopa te priče, tudi po oceni pritožbenega sodišča zbuja dvom v verodostojnost trditev te priče. Pri oceni verodostojnosti oškodovančevih trditev o samem poteku dogodka, pa v razlogih sodbe sodišče prve stopnje daje prevelik poudarek dejstvu, da oškodovanec ni prepoznal "tretje" osebe, ki je tekla za njim, kakor tudi dejstvo, da se ni oziral in da je prav zato nesprejemljivo njegovo prepričanje, da je pri storitvi kaznivega dejanja sodeloval tudi obtoženi G.. Nedvomno je bil namreč oškodovanec hudo telesno poškodovan ter bil kar nekaj časa nezavesten, ko so ga v takšnem stanju člani skupine "S.." po tleh privlekli pred gostinski lokal, kjer sta ga našla oba policista. Zato po eni strani ni presenetljivo, da kasneje oškodovanec posameznih enako oblečenih članov skupine ni prepoznal, pri čemer pa je ves čas kazenskega postopka, tedaj na štirih zaslišanjih, vztrajno zatrjeval, da je v skupini prepoznal zanesljivo le dva njena člana, to je oba obtoženca, tedaj edina, ki ju je poznal od prej ter bil ves čas popolnoma prepričan, da sta pri brutalnem obračunavanju z njim tudi oba sodelovala.

Ugotovitvam sodišča prve stopnje glede oškodovanca bi ob že omenjeni dvomljivi verodostojnosti priče J.R. in ne prepričljivem zagovoru obtoženca bilo še mogoče pritrditi, v kolikor ostali izvedeni dokazi ne bi potrjevali trditev oškodovanca in pod še večji vprašaj postavljali zagovora obtoženca. Doslej izvedeni dokazni postopek je namreč potrdil, da se je neposredno pred storitvijo kaznivega dejanja v gostinskem lokalu nahajalo šest članov navedene skupine (G., M., G., P., Ž. in G.) od katerih očitno le eden ni bil sposoben teči za oškodovancem (G. zaradi poškodovane noge) in tako ne glede na trditve posameznih članov skupine ni mogoče spregledati ves čas ponavljajočih trditev oškodovanca, da sta ga dohiteli in napadli dve skupini, da sta se oba obtoženca nahajala v prvi skupini treh in da je bilo vseh skupaj gotovo pet. Ker takšne njegove trditve nista potrdila le A.D. (ki je med petimi ali šestimi moškimi spoznal tudi obtoženega G.) in B.Š.(ki je pojasnil, da jih je iz gostilne priteklo veliko), pač pa tudi povsem neprizadeta priča F.M. (ki je na obeh zaslišanjih pojasnil, da je videl pet moških, ki so tepli na tleh ležečega oškodovanca), ni mogoče pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje o resnem dvomu glede soudeležbe obtoženega G.. V zvezi s tem je potrebno pritrditi tudi pritožničini trditvi, da je sodišče prve stopnje, če že ne zmotno, pa vsaj nepopolno ocenilo izpovedbo priče A.P., ki je sicer res dejal, da ne more reči, ali je pritekel k na tleh ležečemu oškodovancu tudi obtoženi G., vendar pa je tudi dejal, da v klubu držijo skupaj in si pomagajo (list 228), da ni siguren, če je tja prišel tudi G., vendar misli, da je (list. 226) in da je sam oškodovanca pravzaprav le podrl na tla ter sta s P. čakala, da pride G.. Ker niti o teh navedbah priče P., niti o že omenjenih izpovedbah prič F.M., A.D.in B.Š. sodba nima razlogov, so pa njihove trditve odločilnega pomena za presojo verodostojnosti tako zagovora obtoženega G., kakor trditev oškodovanega J., je razen zatrjevane, podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP, zaradi česar je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljavitvi ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče pa nima nikakršnih pomislekov v sprejeto dokazno oceno glede obtoženega J.M., pa tudi ne glede vrste in dolžine kazni, ki je bila izrečena temu obtožencu. Sodišče mora namreč pri izreku kazni v mejah, ki so z zakonom predpisane za posamezno kaznivo dejanje, upoštevati predvsem težo storjenega dejanja in stopnjo storilčeve krivde. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obtoženi J.M. kaznivo dejanje storil z najvišjo stopnjo krivde - direktnim naklepom, da je bil že enkrat obsojen zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/II in I KZ (storjenega dne 12.10.1995) in da gre za tako nevaren način storitve kaznivega dejanja, ko več ljudi pretepa enega, da je potrebno reagirati s primerno strogo kaznijo. Po drugi strani pa ni moglo mimo olajševalnih okoliščin, med katere je uvrstilo dejstvo, da je prišlo do storitve kaznivega dejanja v posledici hipne, ne vnaprej načrtovane odločitve ob siceršnjem spletu takratnih okoliščin, da se je obtoženec v dveh in pol letih po storitvi kaznivega dejanja zresnil, da bolj kritično ocenjuje in obvladuje svoja ravnanja ter je tudi dolžan skrbeti za otroka. Po oceni sodišča druge stopnje so bile vse naštete obteževalne in olajševalne okoliščine v ustrezni meri upoštevane pri sami določitvi višine zaporne kazni in zato ni mogoče pritrditi niti državni tožilki, ki se zavzema za izrek višje zaporne kazni, niti obtoženčevi zagovornici, ki meni, da bi bil predvsem glede na izstop obtoženca iz skupine "S." namen kaznovanja povsem dosežen z izrekom pogojne obsodbe. Intenzivne fizične bolečine oškodovanca in njegov štiri in pol mesece trajajoč bolniški stalež ter zaradi omejenih gibljivosti hrbtenice za vselej v manjši meri okvarjeno zdravje, niso okoliščine, ki bi narekovale strožjo zaporno kazen, saj so bile upoštevane že pri določitvi znakov kaznivega dejanja, za katerega je bil obtoženec spoznan za krivega. Ob načinu obtoženčevega zagovora, ko storitve kaznivega dejanja ni priznal, pa ni mogoče dejstva, da se oškodovancu ni opravičil in dejanja obžaloval, šteti kot obteževalno okoliščino, za kar vse se v svoji pritožbi zavzema državna tožilka. Ugotovljeni spremenjeni način življenja obtoženca po storitvi kaznivega dejanja pa je v zadostni meri sodišče prve stopnje upoštevalo kot olajševalno okoliščino, tri pretečena leta od storitve kaznivega dejanja pa tudi niso časovno obdobje, ki bi narekovalo izrek pogojne obsodbe, za kakršno se zavzema obtoženčeva zagovornica.

Ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo nobenih kršitev določb kazenskega postopka ali kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti vselej po uradni dolžnosti v skladu z določbo I. odstavka 383. člena ZKP, je obe pritožbi glede obsodilnega dela sodbe zavrnilo kot neutemeljeni in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kar je v skladu z določbo 391. člena ZKP.

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obtoženega J.M. oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP.