Jedro

Vročilnica ima vse elemente javne listine, zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Ta dokaz o prejemu sodne pošiljke je mogoče ovreči le z dokazno podprtimi trditvami o razlogih za njeno neverodostojnost. Odmera nepremoženjske škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za strah v skupni višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v 15 dneh.

2. V presežku se tožbeni zahtevek tožnice zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti na znesek 53,00 EUR odmerjene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15 dne od vročitve te sodbe dalje do plačila.“

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je tožeči dolžna plačati odškodnino za strah v višini 5.000,00 EUR ter odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 3.500,00 EUR, skupaj torej 8.500,00 EUR. Odločilo je tudi, da je tožena stranka tožeči dolžna povrniti njene stroške pravdnega postopka v višini 176,64 EUR. Sodišče je ugotovilo, da so za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Zoper sodbo se pritožuje toženka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bila zamudna sodba izdana pod predpostavko, da toženka na tožbo ni odgovorila. Toženka izjavlja, da tožbe ni prejela in zato ni imela možnosti, da nanjo odgovori.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekale podane pritožbene navedbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Eden od temeljnih pogojev za izdajo zamudne sodbe po določilu 1. točke 1. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je, da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka tožbo prejela dne 9.10.2008 ob osebni vročitvi. Vročilnica ima vse elemente javne listine (1. odst. 224. čl. ZPP), zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Toženka bi zato morala, če bi želela ta dokaz o prejemu sodne pošiljke ovreči, v pritožbi navesti dokazno podprte trditve o razlogih za njeno neverodostojnost. Teh pa ne navaja, temveč zgolj pavšalno zatrjuje, da tožbe ni prejela. Takšne navedbe ne zadostujejo, da bi pritožbeno sodišče podvomilo o pravilnosti vročitve, kot jo izkazuje vročilnica na list. št. 8 spisa, zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Po določilu 2. odst. 350. čl. ZPP pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa tudi glede nekaterih v zakonu izrecno naštetih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava. V okviru slednje je pritožbeno sodišče presojalo, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) o odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo glede na podano trditveno podlago. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je izjava tožene stranke, za katero je izvedel posredno preko V. C., pri njem povzročila intenziven strah in občutek ogroženosti, ki ga je dojel kot direktno grožnjo s smrtjo, zaradi česar je bil v hudi osebni stiski. To je povzročilo tudi motnje v njegovi koncentraciji, spanju, zaradi neprespanosti pa slabšo delovno storilnost. Odškodnino za strah sodišče prisoja v primerih, ko gre za strah, ki za dalj časa poruši odškodovančevo duševno ravnovesje. To porušenje pa se običajno izraža v motnjah spanja in koncentracije zaradi prestanega strahu, zaradi česar pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na trditveno podlago tožnika ne gre za samostojno škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, temveč gre za posledico strahu, ki jih je potrebno obravnavati enotno v okviru odškodnine za prestani strah. Le v izjemnih primerih namreč posledice strahu prerastejo v samostojno škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki pa se mora odražati v hujših psihičnih motnjah oškodovanca, zaradi katerih so njegove življenjske aktivnosti trajno zmanjšane, česar pa tožnik ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje je odškodnino za prestani strah odmerilo previsoko glede na ustaljeno sodno prakso. Tožnik namreč ni navedel okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je lahko upravičeno verjel v možnost realizacije izjav toženke, izjave so mu bile sporočene posredno, toženko pa je kljub zatrjevanemu strahu takoj tudi kazensko ovadil. Med strankama očitno že dlje časa obstojijo nesoglasja in sodni postopki. Zato po oceni pritožbenega sodišča glede na podano trditveno podlago tožnika primerna odškodnina za prestani strah znaša 2.500,00 EUR, kar predstavlja v času sojenja sodišča prve stopnje 2,6 povprečni plači (prim. tudi sodbo VSK I Cp 739/2003, kjer je oškodovanec za neposredno grožnjo treh oseb s pretepom, požigom domačije in fizično likvidacijo prejel tri plače). Za višjo odškodnino tako ni pravne podlage, saj ne bi bila več v okviru pravičnega zadoščenja za prestani strah. Ker je sodišče prve stopnje glede dosoje višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo nepravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožeči stranki dosodilo znesek 2.500,00 EUR denarne odškodnine z vtoževanimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2008 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pravdnega postopka temelji na določilu 2. odst. 165. čl. ZPP. Končni uspeh tožeče stranke v postopku je po spremembi sodbe sodišča prve stopnje 30 %. Pritožbeno sodišče je zato tožeči stranki od odmerjenih 176,64 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, priznalo le 53,00 EUR in v tem obsegu spremenilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Glede na vsebino pritožbe tožene stranke, ki je izpodbijala zgolj pravilnost vročitve, in glede na povsem pavšalen odgovor na pritožbo tožeče stranke pa je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.