Jedro

Za pobot morajo biti izpolnjeni vsi pogoji iz 336. člena ZOR. Eden od pogojev je, da sta terjatev in nasprotna terjatev vzajemni, torej da je upnik terjatve obenem tudi dolžnik nasprotne terjatve. Pobot torej ni mogoč, če stranka uveljavlja terjatev koga tretjega, pa čeprav bi ta privolil v takšen način prenehanja svoje terjatve.

Toženka uveljavlja v pobot preživninsko terjatev njene hčere (ki naj bi jo hči nanjo prenesla s cesijo), to pa je terjatev, ki je povezana z osebnostjo upnice (hčere). V skladu z določbo 1. odstavka 436. člena ZOR takšne terjatve ni mogoče s pogodbo prenesti na tretjega.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da je dolžna tožniku plačati glavnico v znesku 1.936.379,50 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 9. 2. 1997 do plačila ter zavrnilo ugovor pobota tožene stranke, ki je v pobot uveljavljala terjatve mladoletne hčere M. K. za neplačano preživnino po obračunu z dne 30. 5. 1999 v znesku 116.940,84 (pravilno 816.940,84 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 1999; terjatev sina R. K. za neplačano preživnino v skupnem znesku 334.230,31 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške bivanja v skupnem stanovanju v znesku 51.727,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 1994. Sodišče prve stopnje je toženki še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 172.696,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 1999. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi opr. št. P 109 / 97 z dne 4. 8. 1999 in sklep spremenilo tako, da začasna odredba (po kateri se v zavarovanje upnikove terjatve toženki prepoveduje obremenitev in odtujitev stanovanja na naslovu XXX 2. nadstropje, v izmeri 53,80 m2) velja do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka v tej zadevi in če bo s pravnomočno odločbo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno, se veljavnost začasne odredbe podaljša do plačila terjatve po sodbi, največ pa do rubeža nepremičnine, ki je predmet začasne odredbe. V ostalem delu je sodišče prve stopnje ugovor zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - 1977). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 10. točke 339. člena ZPP (1999), ker toženi stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve vabila za glavno obravnavo, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Tožena stranka je namreč prejela prepis zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.6.1999, iz katerega jasno izhaja, da se obravnava preloži in se bo nadaljevala 12.6.1999 ob 10:00. uri. Sodišče je potvorilo zapisnik in samo popravilo datum nove obravnave na 12. 7. 1999, ne da bi obvestilo in vabilo toženo stranko. Sodišče prve stopnje v izreku sodbe napačno ugotavlja, da je terjatev mladoletne hčere, ki jo uveljavlja v pobot, 116.940,84 SIT; pravilno je v višini 816.940,84 SIT. Že s tem, da je toženka postavila svoj zahtevek v pobot, je navajala, da ta terjatev obstoji. Dokaz za obstoj terjatve je izpovedba toženke na zaslišanju 15. 6. 1999 in pisna izjava hčere z dne 31. 5. 1999. Sodišče se do te odstopne izjave sploh ni opredelilo. Toženka je jasno izpovedala, da je terjatev sprejela; tožnik ni plačeval preživnine hčeri, ki je živela pri njej in toženka je hčeri zalagala denar, zato je pošteno, da je hči svojo terjatev odstopila materi. Zaradi navedenega toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov.

Tudi zoper sklep se toženka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da je pravno veljavna ter realizirana darilna pogodba za sporno stanovanje med toženko in M.K. V postopku je predložitev pogodbe davčni upravi in overitev podpisa darovalke. Vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi objektivno ni možna, ker nobeno od stanovanj v stanovanjskem objektu XXX ni vpisano v zemljiško knjigo. Nevzdržni so zato zaključki sodišča prve stopnje, da je toženka še vedno lastnica spornega stanovanja. Toženka tudi oporeka opredelitvi veljavnosti začasne odredbe. Tožnik je predlagal, da začasna odredba velja do rubeža nepremičnin v izvršilnem postopku; ko je sodišče ugovoru toženke delno sledilo pa je o veljavnosti začasne odredbe odločilo preko tožnikovega zahtevka. Izdana začasna odredba tudi ni izvršljiva. Toženka graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških.

V skladu z določbo 359. člena ZPP (1977) je bila pritožba zoper sodbo vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru navedla, da očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, pritožba pa je neutemeljena in podana zgolj z namenom zavlačevanja, zato predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo: Očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 7. in 9. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) nista podani. Pritožbeno sodišče se je na podlagi pojasnila sodnika z dne 6.9.1999 (list. št. 50 v spisu) ter ostalih podatkov, ki se nahajajo v spisu, prepričalo, da je bila toženka na glavni obravnavi dne 15. 6. 1999 nedvomno obveščena, da je glavna obravnava preložena na 12. 7. 1999 ob 10:00. uri, vzela vabilo na znanje in se odpovedala posebnemu pisnemu vabilu. Dejstvo, da je v zapisniku o glavni obravnavi prišlo do očitne pisne pomote pri zapisu datuma (zapisan je bil 12.6.1999 - torej že pretekli datum) na pravilnost vabljenja toženke ni vplivalo.

Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP (1977) pazi po uradni dolžnosti.

Toženka v pritožbi obrazloženo izpodbija le še ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z v pobot uveljavljano terjatvijo mladoletne M. K. za neplačano preživnino v znesku 816.940,84 SIT (1. točka drugega odstavka izreka). Višje sodišče se pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da terjatev ni dovolj opredeljena in njene višine ni mogoče določiti oz. preveriti. Iz sklepa o izvršbi, ki se nahaja v spisu (priloga B8) namreč izhaja, da je bil izdan zaradi preživninske terjatve; toženka pa je tudi pojasnila, da se še vedno izvršuje z rubežem dela tožnikove plače. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da morajo biti za pobot izpolnjeni vsi pogoji iz 336. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Eden od pogojev je, da sta terjatev in nasprotna terjatev vzajemni, torej da je upnik terjatve obenem tudi dolžnik nasprotne terjatve. Pobot torej ni mogoč, če stranka uveljavlja terjatev koga tretjega, pa čeprav bi ta privolil v takšen način prenehanja svoje terjatve.

Potrebno pa je tudi poudariti, da gre pri terjatvi, ki jo toženka uveljavlja v pobot, za preživninsko terjatev njene hčere (ki naj bi ji jo hči odstopila s pogodbo). Preživninska terjatev je takšna terjatev, ki je povezana z osebnostjo upnice (hčere). V skladu z določbo 1. odstavka 436. člena ZOR pa takšne terjatve ni mogoče s pogodbo prenesti na tretjega.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo določbe ZOR.

V postopku na prvi stopnji, kot je bilo zgoraj obrazloženo, tudi ni bila storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP (1977) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker odgovor tožnika na pritožbo v ničemer ni pripomogel k rešitvi obravnavane zadeve, stroškov zanj ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP (1977) in jih mora zato nositi sam tožnik.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15.4.1999) je bilo v postopku v zvezi s pritožbo zoper sodbo potrebno uporabiti določbe zveznega Zakona o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).

O pritožbi zoper sklep: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Brezpredmetne so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri določitvi veljavnosti začasne odredbe odločilo preko zahtevka, ki ga je postavil tožnik. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu čas veljavnosti začasne odredbe omejilo za primer, da tožnik s tožbenim zahtevkom ne bi uspel (do pravnomočnosti takšne odločitve) ali za primer da bi uspel (do prostovoljnega plačila); najdlje pa začasna odredba velja do rubeža nepremičnine (kot je predlagal tožnik). S takšno odločitvijo pa sodišče prve stopnje ni odločilo preko tožnikovega zahtevka, ampak je obratno, določilo krajšo veljavnost začasne odredbe ob zgoraj določenih pogojih.

Okoliščina, da naj bi tožnica nepremičnino, ki je predmet obravnavane začasne odredbe, že v letu 1997 odsvojila pa v tej fazi postopka ni relevantna. Če tožničina pritožbena navedba drži, bo imela nova lastnica v postopku izvršbe (do konca izvršilnega postopka) pravno sredstvo, in sicer ugovor tretjega (peto poglavje ZIZ), na tožničin pravni položaj pa v tem primeru izdana začasna odredba ne vpliva.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo (določbe 270. in 271. člena ZIZ), prav tako pa ni napravilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (1999), na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP (1999) pazi po uradni dolžnosti.