Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči ni odločilno, kdo je kriv za povzročitev poškodbe, to je obsojenec, kakšna druga oseba ali gre celo za krivdo oškodovanca samega.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 400 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 9.11.2005 obsojenega D.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora ter preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 80.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 12.1.2007 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino 340 EUR.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču niso podane v zahtevi nakazane kršitve zakona.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je bil vročen zagovorniku, medtem ko obsojenec kljub obvestilu ni dvignil sodne pošiljke. Zagovornik se o predlogu ni izjavil. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da izrek sploh v ničemer ne obremenjuje obsojenca, saj je lahko tudi oškodovanec po svoji krivdi bil poškodovan s predmetnim prevoznim sredstvom. Trdi tudi, da drugostopenjsko sodišče povsem protislovno, nejasno in nelogično navede, da obstajajo zanesljivi dokazi, da je bil voznik ravno obsojenec, ker je njegov avtomobil bil parkiran v skednju in ne na vidnem mestu in ker je obsojenec po nesreči iskal na delovnem mestu oškodovanca. Sodišču očita, da ta dejstva šteje v škodo obsojenca ter jim hkrati daje drugačen pomen. Sodišče druge stopnje je po oceni zahteve tudi kršilo pravico obrambe, ko je zagovor štelo za "namig, ki je povsem brez teže". Drugostopenjsko sodišče tudi ni vsebinsko obravnavalo pritožbe, ki jo zahteva v nadaljevanju v celoti povzema.

Okoliščino, da je obsojenec vozil avtomobil, s katerim je bila povzročena prometna nesreča, je sodišče prve stopnje oprlo na izvedene dokaze, kot je razvidno iz razlogov sodbe (4. in 5. stran prvostopenjske sodbe). Na podlagi izpovedbe policista M.K. je sklepalo, da je obsojenec s tem, ko je spravil osebni avto v skedenj, skušal zakriti sledove kaznivega dejanja. Kot obremenilno okoliščino, ki glede na obseg ostalih dokazov in njihovo vsebino ni odločilna, je upoštevalo tudi, da je obsojenec dva dni po nezgodi iskal oškodovanca na domu, nato pa prišel na nogometno igrišče v G. Sodišče druge stopnje je z dejanskimi zaključki, povezanimi z ugotovitvijo, da je obsojenec vozil osebni avtomobil v času trčenja v oškodovanca, soglašalo ter zavrnilo pritožbeni očitek, da je osebni avto vozil kdo drug ter takšno odločitev tudi obrazložilo (zadnji odstavek na 2. strani in prvi odstavek na 3. strani drugostopenjske sodbe). Navajanja zahteve, ki nakazujejo na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče zmotno in v škodo obsojenca presodilo odločilna dejstva in s tem kršilo njegovo pravico obrambe, niso utemeljena. Kolikor vložnik zahteve ne soglaša z navedeno presojo, uveljavlja v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Neutemeljena pa je tudi trditev, da sodišče druge stopnje pritožbe vsebinsko sploh ni obravnavalo, saj je pritožbene navedbe, ki zadevajo odločilna dejstva, presodilo in svojo presojo tudi v zadostni meri obrazložilo. Zato tudi ni kršilo določbe prvega odstavka 395. člena ZKP.

Obsojencu očitano in v izreku pravnomočne sodbe opisano ravnanje ima vse zakonske znake kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena ZKP. Vprašanje, ki ga v zvezi z obstojem tega kaznivega dejanja načenja vložnik zahteve, sploh ni pomembno. Ne glede na ugotovitve pravnomočne sodbe, da je obsojenec vozil avtomobil in zadel oškodovanca, za obstoj tega kaznivega dejanja ni odločilno, kdo je kriv za povzročitev poškodbe, to je obsojenec, kakšna druga oseba ali gre celo za krivdo oškodovanca samega (dr. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del).

V obsegu, v katerem zahteva povzema pritožbene navedbe in očita razlogom prvostopenjske sodbe nejasnost, pri čemer jo povezuje z zmotno presojo obsojenčevega zagovora in izvedenih dokazov, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče storiti. Povsem enako velja tudi za trditev, da je "izrek nejasen", ker da dopušča možnost, da je povzročitelj nesreče oškodovanec. Sicer pa gre za kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je povezana z izrekom, le v primeru, če je nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe. O nerazumljivosti izreka je mogoče govoriti le v primeru, če se iz njega ne da ugotoviti, kakšno dejanje je obtožencu očitano, pri čemer se mora nerazumljivost nanašati na odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost obtoženca. Takšna nerazumljivost pa v tej zadevi ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih in podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).