Jedro

Za pretrganje zastaranja odškodninske terjatve ne zadostuje upnikova pisna ali ustna zahteva, ki je naslovljena na dolžnika.

Odškodninska terjatev je zastarala, še preden je prišlo do pretrganja (in zadržanja) zastaranja kazenskega pregona zoper povzročitelja škode, zato kasnejše pretrganje (in zadržanje) zastaranja kazenskega pregona nanjo ne more vplivati.

V konkretnem primeru obstoj kaznivega dejanja (na matičnem področju) ni bil ugotovljen, saj kazenski postopek ni bil sprožen oziroma je bil ustavljen, zato ni pogojev za uporabo daljšega zastaralnega roka.

Skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo pravdno sodišče sme in mora odločiti o predhodnem vprašanju obstoja kaznivega dejanja le v izjemnih situacijah (npr. storilčeva smrt, storilčeva duševna bolezen, amnestija, umik obtožbe o katerem oškodovanec ni bil obveščen, vodenje kazenskega postopka zoper neznanega storilca,...), ko kazenskega postopka ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati obdolženca za krivega kaznivega dejanja, pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena prav s kaznivim dejanjem.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je v tej pravdi vtoževal plačilo nepremoženjske škode, ki naj bi mu jo z nestrokovnim opravljanjem službenih nalog oziroma s kaznivim dejanjem povzročil drugi toženec, policist. Prvostopenjsko sodišče je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji povzema odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 251/97 z dne 23. 12. 1998 in navaja, da sta nižji sodišči kršili določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker nista ugotavljali, ali je vtoževana škoda posledica kaznivega dejanja. Nižji sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo. Tožnik je pravočasno sprožil kazenske postopke in vložil zahtevo za povračilo škode na Ministrstvo za notranje zadeve. Izvedenec je ugotovil, da objektivni pogoj kaznivosti (huda telesna poškodba) ni podan, zato je prišlo do ustavitve kazenskega postopka, medtem ko je pregon v smeri kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe že zastaran. Tožnik je vložil predmetno tožbo, preden so bili končani vsi kazenski postopki. Sproženi kazenski postopki povzročijo pretrganje zastaranja odškodninske terjatve. Nižji sodišči sta napačno uporabili določbi 376. člena in 388. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR. Ministrstvo za notranje zadeve je bilo dolžno priglašeni zahtevek odstopiti v reševanje Državnemu pravobranilstvu.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Nižji sodišči sta ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: dogodek, v katerem je tožnik utrpel zatrjevano škodo, se je pripetil 16. 5. 1993; tožnikovo zdravljenje je bilo (nesporno) končano 24. 6. 1993; tožbo je vložil 5. 3. 1997; o obstoju kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil drugi toženec, na matičnem področju ni bilo meritorno odločeno, saj kazenski postopki niso bili sproženi oziroma so bili ustavljeni;

7. 12. 1995 je tožnik prijavil nezgodo in podal odškodninski zahtevek pri Ministrstvu za notranje zadeve; istega dne je zoper drugega toženca podal kazensko ovadbo pri Okrožnem državnem tožilstvu v Kranju, in sicer zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe in (v času storitve poimenovanega(1)) grdega ravnanja z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, ki jo je tožilstvo s sklepom O Kt 947/95 z dne 28. 11. 1996 zavrglo;

6. 12. 1996 je tožnik vložil subsidiarno obtožbo zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, vendar je Okrožno sodišče v Kranju s sklepom KS 25/97 z dne 14. 5. 1997 ugodilo ugovoru, obtožbe ni dopustilo in je kazenski postopek ustavilo; Višje sodišče v Ljubljani je 18. 9. 1997 zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča; tožnik je 10. 10. 1997 zoper drugega toženca podal kazensko ovadbo pri Okrožnem državnem tožilstvu v Kranju zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, vendar je tožilstvo tudi to ovadbo s sklepom O Kt 765/97 z dne 11. 11. 1997 zavrglo; tožnik je nato 24. 11. 1997 pri Okrajnem sodišču v Kranju vložil obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ki pa ga je sodišče s sklepom K 364/976 zavrglo zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona.

7. Po določbi prvega odstavka 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V predmetni zadevi ni sporno, da je tožnik za škodo zvedel 24. 6. 1993, ko je bilo njegovo zdravljenje zaključeno, in da je za tistega, ki jo je napravil, vedel že16. 5. 1993, ko je bil poškodovan.

8. Določbi 388. in 391. člena ZOR sta jasni, zastaranje odškodninske terjatve pretrga vsako upnikovo dejanje zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, medtem ko upnikova pismena ali ustna zahteva, ki je naslovljena na dolžnika, za pretrganje zastaranja ne zadostuje. Zato tožnikovo sklicevanje, da je pri Ministrstvu za notranje zadeve pravočasno zahteval plačilo odškodnine in da je bilo to dolžno zahtevek odstopiti Državnemu pravobranilstvu, ne more biti upošteven razlog za pretrganje zastaranja odškodninske terjatve, saj gre pri obojem le za pisni zahtevek enemu izmed dolžnikov (Republiki Sloveniji), naj izpolni obveznost. 9. Tožnik opozarja tudi na drugi razlog za morebitno pretrganje (in zadržanje) zastaranja odškodninske terjatve, ki je določen v drugem (in tretjem) odstavku 377. člena ZOR. Gre za pretrganje (in zadržanje) zastaranja odškodninskega zahtevka, ki je posledica pretrganja (in zadržanja) zastaranja kazenskega pregona zoper povzročitelja škode. Vendar revizijsko sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da je odškodninska terjatev zastarala, še preden je prišlo do pretrganja (in zadržanja) zastaranja kazenskega pregona zoper povzročitelja škode. Do pretrganja je namreč prišlo šele s procesnim dejanjem pristojnega organa za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja, medtem ko tožnikove kazenske ovadbe in ravnanja državnega tožilstva pred samo vložitvijo obtožnih aktov niso imeli takšnih posledic.(2) Tožnikova odškodninska terjatev je zastarala že 24. 6. 1996, zato nanjo ne more vplivati kasnejše pretrganje zastaranja kazenskega pregona, do katerega je prišlo šele 6. 12. 1996 z vložitvijo subsidiarne obtožbe zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe oziroma 24. 11. 1997 z vložitvijo obtožnega predloga za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Tožnik se v reviziji sklicuje na izvedensko mnenje, kar bi lahko kazalo na dejstvo, da so bila v zadevi opravljena posamična preiskovalna dejanja (procesna dejanja, ki pretrgajo zastaranje kazenskega pregona), vendar je bilo tudi navedeno izvedensko mnenje izdelano šele 8. 9. 1996, kar je prepozno za pretrganje zastaranja že zastarane odškodninske terjatve.

10. Po prvem odstavku 377. člena ZOR v primeru, ko je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. V konkretnem primeru obstoj kaznivega dejanja (na matičnem področju) ni bil ugotovljen, saj kazenski postopek ni bil sprožen oziroma je bil ustavljen, zato ni pogojev za uporabo daljšega zastaralnega roka.

11. Tožnik se v zvezi z neuspešnimi kazenskimi postopki sklicuje na razloge odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 251/97 z dne 23. 12. 1998 in uveljavlja revizijski očitek kršitve določbe 14. člena ZPP (identično dejansko stanje), ker nižji sodišči v pravdi nista ugotavljali obstoja kaznivega dejanja. Navedeni očitek po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen. Skladno z ustaljeno sodno prakso(3) in pravno teorijo(4) pravdno sodišče namreč sme in mora odločiti o predhodnem vprašanju (13. člen ZPP) obstoja kaznivega dejanja le v izjemnih situacijah (npr. storilčeva smrt, storilčeva duševna bolezen, amnestija, umik obtožbe o katerem oškodovanec ni bil obveščen, vodenje kazenskega postopka zoper neznanega storilca,...), ko kazenskega postopka ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati obdolženca za krivega kaznivega dejanja, pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena prav s kaznivim dejanjem. Izjemnost navedenih situacij se presoja ob upoštevanju načela sorazmernosti s tehtanjem med pravico do sodnega varstva (oškodovančevo pravico) in domnevo nedolžnosti (ustavno pravico, ki izhaja iz storilčeve sfere).

12. V obravnavani zadevi tožnik ni izkazal takšne izjemne situacije, zato ni bilo podanih pogojev, da bi pravdno sodišče kot predhodno vprašanje ugotavljalo obstoj kaznivega dejanja in nato morebiti uporabilo daljši zastaralni rok. Od pregona kaznivega dejanja grdega ravnanja z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic je tožnik samostojno odstopil, saj po zavrženju kazenske ovadbe s strani tožilstva pregona v tej smeri ni nadaljeval. Glede pregona kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe je mogoče ugotoviti, da pregon zoper to kaznivo dejanje ni samo absolutno zastaral 16. 5. 1997, temveč je že 16. 5. 1995 relativno zastaral,(5) saj v tem času sodišče ni opravilo nobenega procesnega dejanja, ki bi merilo na pregon. Do 16. 5. 1995 tudi tožnik ni storil ničesar, s čimer bi doprinesel k samem pregonu kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ki se začne na predlog oškodovanca, čeprav so mu bile znane okoliščine o dejanju in storilcu.

13. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Glej 198. člen Kazenskega zakona Socialistične republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 12/77 in nasl. - KZ SRS).

Op. št. (2): Glej ustrezne določbe KZ SRS in Kazenskega zakona Socialistične federativne republike Jugoslavije (Uradni list SFRJ, št. 44/76 in nasl. - KZ SFRJ) oziroma Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl.) in spremljajočo sodno prakso kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Op. št. (3): Glej odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 251/97 z dne 23. 12. 1998 in II Ips 102/2003 z dne 5. 6. 2003. Op. št. (4): Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1994, str. 170. Op. št. (5): Glej 95. in 96. člen KZ SFRJ v povezavi s 54. členom KZ SRS.