Jedro

Sam po sebi preklic priznanja ne učinkuje. Ali naj se neko dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma zanikala, šteje za priznano, ali za izpodbijano, presodi sodišče po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine (tretji odstavek 214. člena ZPP-E). Stališče, da bi se moralo sodišče v vsakem primeru lotiti dokazovanja, saj dajo šele rezultati dokazovanja oporo za oceno verodostojnosti razlogov, s katerimi stranka opravičuje preklic priznanja, ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja oziroma vzajemnega zaupanja ter prepovedjo zlorabe pravic, ki sodišču nalaga, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (prvi odstavek 11. člena ZPP-E), zlasti pa ne z načelom resnicoljubnosti. Stranka, ki priznanje določenega dejstva prekliče, mora svoj preklic obrazložiti, navesti okoliščine, ki opravičujejo preklic in te okoliščine izkazati.

Ne glede na to, da se postopek v skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E nadaljuje po določbah noveliranega zakona, po oceni pritožbenega sodišča ni pogojev za sprejem končne (pravnomočne) odločitve pred sodiščem druge stopnje, in to ne glede na določbo drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zaradi presoje, da so ugovori toženke glede višine najemnine le pavšalni, dokaz z izvedencem zavrnilo kot nepotreben z oceno, da bi se z njegovo izvedbo postopek le podaljšal in podražil. Zaradi nezakonitega postopanja sodišča prve stopnje takšna razlaga zavrnitve dokaznega predloga ni na mestu. Toženki je treba omogočiti, da se višina primerne najemnine (uporabnine) preveri z izvedencem, o tem pa v sodbi navedejo ustrezni razlogi. Ker se postopek v tej smeri (glede višine zahtevka) v postopku na prvi stopnji še ni izvajal, praviloma pa se dokazi izvajajo pred sodiščem prve stopnje (strankam mora biti v zvezi z izvedenim dokazom zagotovljena pravica do izjave, morebiti tudi do dopolnitve mnenja ali imenovanja drugega izvedenca), je po oceni pritožbenega sodišča na mestu vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. S tem pa bo stranki zagotovljena tudi ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja in nenazadnje tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen ustave RS).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v delu, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni izprazniti nepremičnino, ki ustreza tožeči stranki solastnemu delu nepremičnine iz ID znakom: parcela X ter jo prosto svojih stvari in oseb izročiti tožeči stranki, zavrne."

II. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje v točki I in III izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) za obdobje od 17. 6. 2014 dalje za vsak mesec neupravičene uporabe njenega solastnega dela nepremičnine X (165/500 glede na celoto) glavnico v znesku 419,76 EUR z obrestmi, kar je natančneje razvidno iz izreka v tem delu. Toženka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe izprazniti sporno nepremičnino v delu, ki ustreza tožnici in ji jo izročiti prosto oseb ter stvari (točka II izreka). Toženka je dolžna plačati tožnici stroške postopka v znesku 469,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka III izreka).

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku z novelo ZPP-E (v nadaljevanju ZPP-E).

V uvodu pritožbe se (ponovno) sklicuje na ugovor pasivne legitimacije. Poudarja, da je tožnica tista, ki nosi materialno dokazno breme glede uporabe spornega dela nepremičnine. Toženka svoje gostinske dejavnosti v lokalu N.L.B. nikoli ni opravljala, zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine, vključno z gostinskim lokalom, je Z. Š. in ne pritožnica. Slednja tudi ni najemnica nepremičnine. Toženka ni priznala, da je posestnik sporne nepremičnine, kot to ugotavlja sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve. Zato priznanja tega dejstva tudi ni preklicala in ni na mestu sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo VSL I Cpg 1349/2015. V posledici tega je zmotna presoja presoja sodišča prve stopnje, da je toženka v spornem obdobju uporabljala tudi tožničin solastni del nepremičnine. Tudi, če bi držalo, da je toženka sporno dejstvo priznala, ni moč zanemariti, da je še pred prvim narokom pravočasno pojasnila, da po "natančni proučitvi dejanskega stanja toženka dejansko ni (in še vedno ne) uporablja(la) te nepremičnine". Čeprav se je sklicevala na negativno dejstvo, ki ga ne gre dokazovati, je predlagala, da se o okoliščinah in razlogih za popravek navedb zasliši njen zakoniti zastopnik, B. P.. V zvezi s priznanjem in preklicem priznanih dejstev se sklicuje na odločbo II Cpg 1426/2015. Ne drži, da toženka svojih navedb, da ni uporabnik nepremičnine, ni konkretizirala, kot to v razlogih odločbe v točki 9 ugotavlja sodišče prve stopnje.

V zvezi z odločitvijo v točki II izreka pritožnica poudarja, da izpolnitev obveznosti v tem delu ni mogoča, saj je sporna nepremičnina v solasti Z. Š. v obsegu 335/500 glede na celoto in tožnice, ki je solastnica do 165/500, solastna nepremičnina pa ni razdeljena.

Pritožnica še opozarja, da je sodba "obremenjena" s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne vsebuje razlogov o dobrovernosti posestnika. Zaključki v točki 11 obrazložitve so pavšalni. Glede na to, da se dobra vera domneva (9. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, katere so tiste okoliščine, ki izkazujejo, da toženka v spornem obdobju ni bila v dobri veri. Pritožnica opozarja na določbi 95. in 96. člena SPZ in na dejstvo, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, od kdaj naj bi toženka uporabljala sporno nepremičnino.

Pritožnica ugovarja tudi višini prisojene uporabnine. Toženka je navedbam tožnice, da znaša realna vrednost mesečne najemnine za sporno nepremičnino 8 EUR/m2, ugovarjala, da takšna najemnina nima podlage v primerljivih tržnih najemninah. Za sodišče prve stopnje to ni bilo dovolj, dokaz z izvedencem gradbene stroke je zavrnilo in nekritično sledilo navedbam tožnice, ki po tem, ko je toženka višini uporabnine ni ugovarjala, v potrditev svojih navedb ni ponudila dodatnih dokazov (npr. internih izpisov ponudb za najem primerljivih nepremičnin). Toženka se v tem kontekstu sklicuje na odločbo VSL I Cp 4257/2011 in dodaja, da je materialno dokazno breme na tožnici. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek v točki 13 obrazložitve. Ravnanje sodišča je nezakonito in krši pravico strank do enakopravnosti v postopku.

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. V korist toženke naj se odloči o stroških postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo zavrača pritožbene ugovore in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ker je bila izpodbijana sodba izdana po uveljavitvi ZPP-E, se v skladu s tretjim odstavkom 125. člena Prehodnih in končnih določb ZPP-E postopek pred sodiščem druge stopnje nadaljuje po določbah ZPP-E. Obrazložitev k točki I izreka:

6. 65. člen SPZ opredeljuje solastnino kot lastninsko pravico več oseb na nerazdeljeni stvari, če je delež vsakega od solastnikov določen v razmerju s celoto (idealni delež). Upravičenja solastnika določa 66. člen SPZ1. Pravilna je trditev pritožbe, da je zahtevek, kot ga v tem delu uveljavlja tožnica (izpraznitev dela nepremičnine, ki ustreza tožničinemu solastniškemu deležu, in njeno izročitev, prosto oseb in stvari), po materialnem pravu nesklepčen. Stvar v solastnini namreč ni razdeljena, razdeljena je pravica. Vsak od solastnikov je upravičen do uporabe in posesti celotne stvari v razmerju z njegovim solastniškim deležem. Zato eden od solastnikov ne more zahtevati uporabe in posesti določenega dela stvari, ki v naravi ni opredeljena oziroma določena. Takšen zahtevek bi bil mogoč (le), če bi med solastniki obstajal dogovor o uporabi solastne stvari. Da bi takšen dogovor obstajal, v postopku ni bilo zatrjevano. Tožnica bi tako lahko zahtevala kvečjemu izročitev nepremičnine v soposest oziroma v souporabo, kar pa ni storila.

7. V zvezi s trditvami toženke, da je (poleg tožnice) solastnik nepremičnine Z. Š. in ne toženka, pa velja (le) pripomniti, da iz podatkov zemljiške knjige res izhaja, da je (trenutno) pri nepremičnini - parcela X do 335/500 glede na celoto zemljiškoknjižni lastnik (še) vedno Z. Š.. Je pa toženka na podlagi Prodajne pogodbe z dne 24. 2. 2014 in overjenega zemljiškoknjižnega dovolila z dne 17. 12. 2014 vložila predlog za vknjižbo lastninske pravice na navedeni nepremičnini do 335/500 glede na celoto. Okrajno sodišče v Šentjurju je vpis s sklepom Dn 24739/2016 z dne 27. 12. 2017 dovolilo, a je nasprotni udeleženec (Z. Š.) zoper sklep vložil ugovor. Ugovor je isto sodišče s sklepom Dn 24739/2016 z dne 6. 4. 2018 zavrnilo.

Obrazložitev k točki II in III izreka:

8. Tudi sodišče druge stopnje niti najmanj ne dvomi v pravilnost zaključkov izpodbijane sodbe, da je toženka v postopku najprej nedvoumno priznala, da je sporno nepremičnino, čeprav še ni bila njen zemljiškoknjižni (so)lastnik, uporabljala (zatrjevala je, da bo do vpisa lastninske pravice do 335/5000 po vsej verjetnosti posestnik poslovnega prostora L.B.N.). Zatrjevala je celo, da je bil med njo in tožnico sklenjen dogovor o brezplačni uporabi (so)lastnega dela nepremičnine (165/500 glede na celoto). Kasneje pa je, ne da bi za to navedla kakršnekoli razloge, začela zatrjevati, da sporne nepremičnine in s tem tudi lokala L.B.N., nikoli ni uporabljala, v njem ni poslovala, da do odkupa solastnega dela nepremičnine ni prišlo, da tudi ni bilo dogovora o brezplačni uporabi dela nepremičnine in da je na tožnici dokazno breme, da izkaže, kdo je dejansko uporabnik sporne nepremičnine.

9. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno v točki 9 obrazložitve zaključilo, da toženka "popravka" svojih trditev, da je uporabnik sporne nepremičnine nekdo drug, ni konkretizirala, zato preklica oziroma zanikanja najprej priznanega dejstva pravilno ni upoštevalo.

10. Sam po sebi preklic priznanja ne učinkuje. Ali naj se neko dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma zanikala, šteje za priznano, ali za izpodbijano, presodi sodišče po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine (tretji odstavek 214. člena ZPP-E). Stališče, da bi se moralo sodišče v vsakem primeru lotiti dokazovanja, saj dajo šele rezultati dokazovanja oporo za oceno verodostojnosti razlogov, s katerimi stranka opravičuje preklic priznanja, ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja oziroma vzajemnega zaupanja ter prepovedjo zlorabe pravic, ki sodišču nalaga, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (prvi odstavek 11. člena ZPP-E), zlasti pa ne z načelom resnicoljubnosti. Stranka, ki priznanje določenega dejstva prekliče, mora svoj preklic obrazložiti, navesti okoliščine, ki opravičujejo preklic in te okoliščine izkazati.2 Temu pa toženka, ki razlogov za preklic ni niti navedla, ni zadostila, zato so vsi nasprotni pritožbeni ugovori, tudi tisti v zvezi z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika, neutemeljeni. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje s tem, ko tega dokaza, ki je očitno nepotreben, ni izvedlo, ni storilo procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče druge stopnje soglaša tudi z razlogi izpodbijane sodbe v točki 11 obrazložitve, da je toženka v spornem obdobju uporabljala nepremičnino, za katero je vedela, da je ni upravičena imeti v (so)posesti, nedobrovernega posestnika pa zadenejo stvarnopravne posledice iz drugega odstavka 96. člena SPZ3. Toženka namreč v postopku ni izrecno zanikala trditev tožnice, da se po tem, ko je s tožnico 9. 4. 2015 sklenila Prodajno predpogodbo, ni odzvala na sklenitev glavne pogodbe za prodajo solastnega deleža nepremičnine, pri čemer dogovora o brezplačni uporabi ni z ničemer izkazala. Da je tožnica toženko pozivala k sklenitvi končne pogodbe in plačilu uporabnine, pa izhaja iz priloženih listin, ki so bile predmet dokazovanja pred sodiščem prve stopnje. Glede na navedeno ni dvoma, da je tožnica upravičena do plačila uporabnine od pravnomočnosti sklepa o izročitvi solastnega dela sporne nepremičnine z ID oznako X kupcu po sklepu Okrajnega sodišča v Mariboru In 1315/2011 z dne 15. 5. 2014.4 Namen pravil o neupravičeni obogatitvi je, da nihče ne pridobi koristi iz tujega premoženja brez pravnega temelja. Samega prikrajšanja 198. člen Obligacijskega zakonika ne omenja, pojmuje ga kot ekvivalent koristi, kar pomeni, da prikrajšanje pomeni že sam poseg v način izvrševanja lastninske pravice brez pravne podlage in brez ustrezne odmene5. 12. Je pa treba soglašati s pritožbo, da toženki v zvezi s presojo utemeljenosti višine mesečne uporabnine6 (v razmerju do tožnice, na kateri je materialno dokazno breme) ni bila dana možnost enakega obravnavanja v postopku. Tožnica je zatrjevala, da je realna vrednost mesečne najemnine 8 EUR/m2, na čem temelji takšna ocena, ni pojasnila. Predlagala pa je, da naj sodišče, če bo toženka navedeni vrednosti nasprotovala, imenuje ustreznega izvedenca, ki naj ugotovi tržno vrednost najema za sporno nepremičnino. Svojih navedb, na čem temelji njen podatek o primerni tržni najemnini, ni dopolnila niti po tem, ko je toženka, ki sicer ni nasprotovala imenovanju izvedenca, navedbam ugovarjala s trditvijo, da takšna najemnina nima podlage v primerljivih tržnih najemninah za gostinske lokale. Sodišče prve stopnje izvedenca ni imenovalo, v točki 13 obrazložitve je enostavno sledilo izvajanjem tožnice (štelo je, da najemnina 8 EUR/m2 predstavlja realno vrednost mesečne najemnine), toženki pa je očitalo, da je višini uporabnine le pavšalno ugovarjala. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje ni mogoče soglašati. Ker se je tožnica zgolj sklicevala na dejstvo, da je najemnina v višini 8 EUR/km2 primerna najemnina, toženka pa je ugovarjala, da takšna najemnina nima podlage v primerljivih tržnih najemninah, je bilo na tožnici, da (po potrebi) svoje navedbe dopolni (npr. z internetnimi izpisi ponudb za najem primerljivih nepremičnin) oziroma na sodišču, da enostavno s pomočjo izvedenca preveri s pravilnost strani tožnice posredovanih podatkov o višini primerne mesečne uporabnine (najemnine). Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, ugovore toženke je (nepravilno) kot pavšalne zavrnilo, je kršilo načelo enakopravnega obravnavanja strank v postopku, s tem pa storilo v postopku smiselno zatrjevano procesno iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Ne glede na to, da se postopek v skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E nadaljuje po določbah noveliranega zakona, po oceni pritožbenega sodišča ni pogojev za sprejem končne (pravnomočne) odločitve pred sodiščem druge stopnje, in to ne glede na določbo drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zaradi presoje, da so ugovori toženke glede višine najemnine le pavšalni, dokaz z izvedencem zavrnilo kot nepotreben z oceno, da bi se z njegovo izvedbo postopek le podaljšal in podražil. Zaradi nezakonitega postopanja sodišča prve stopnje takšna razlaga zavrnitve dokaznega predloga ni na mestu. Toženki je treba omogočiti, da se višina primerne najemnine (uporabnine) preveri z izvedencem, o tem pa v sodbi navedejo ustrezni razlogi. Ker se postopek v tej smeri (glede višine zahtevka) v postopku na prvi stopnji še ni izvajal, praviloma pa se dokazi izvajajo pred sodiščem prve stopnje (strankam mora biti v zvezi z izvedenim dokazom zagotovljena pravica do izjave, morebiti tudi do dopolnitve mnenja ali imenovanja drugega izvedenca), je po oceni pritožbenega sodišča na mestu vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. S tem pa bo stranki zagotovljena tudi ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja in nenazadnje tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen ustave RS).

14. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki II izreka spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), v točki I in III izreka pa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. 2 povzeto iz knjige Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, J. Zobec, stran 367 3 odločba VSL I Cp 1711/2013 z dne 4. 12. 2013 4 od 7. 6. 2014 dalje. 5 odločba VSL I Cpg 233/2016 z dne 6. 7. 2016 6 Izhodišče za določitev uporabnine je pričakovana oziroma povprečna najemna vrednost celotne sporne nepremičnine (povzeto iz odločbe II Ips 687/2007 z dne 26. 8. 2010).