Jedro

Sodišče v upravnih sporih, ko gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, lahko upošteva vprašanje primernosti razlage podzakonske ureditve samo v okviru presoje (ne)zakonitosti izpodbijanega akta. Upravno sodišče nima pristojnosti presojati primernosti podzakonskega predpisa mimo presoje pravilne uporabe prava, ker bi bilo to v nasprotju z načelom delitve oblasti (3. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, Enota A. z dne 21. 2. 2000. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ na podlagi določila 2. alinee 28. člena Zakona o varstvu konkurence (ZVK) začasno prepovedal tožeči stranki dejanje nelojalne konkurence in sicer točeni med serijske številke 5051, s katerim je bilo napolnjenih 1330 kozarcev po 450 g, na deklaraciji označevati kot lipov oziroma lipov cvet, in točeni med serijske številke 5057, s katerim je bilo napolnjenih 1100 kozarcev po 450, g na deklaraciji označevati kot sončnični med oziroma sončni cvet. Upravni organ je določil rok izvršitve odločbe naslednji dan po prejemu odločbe. Pri utemeljevanju, da je ukrep tržnega inšpektorja upravičen, se tožena stranka sklicuje na določila 2. odstavka 13. člena, prvo alineo 3. odstavka 13. člena in 5. alineo tretjega odstavka 13. člena ZVK in 1. odstavek in 2. odstavek 3. člena Pravilnika o medu. V postopku ugotavljanja dejstev, ali konkretne okoliščine primera ustrezajo navedenim predpisom, se je tožena stranka oprla na poročilo o preizkusu živil Inštituta za varovanje zdravja RS z dne 18. 1. 2000. Iz opravljene mikroskopske pelodne analize izhaja, da v analiziranem vzorcu medu, ki je bil deklariran kot točen lipov med, ni bila ugotovljena pretežna količina lipovega peloda in da v analiziranem vzorcu medu, ki je bil deklariran kot točen sončnični med, pelod sončnice ni bil ugotovljen kot primarni cvetni prah. Tožena stranka je to poročilo štela za odločilen dokaz za pravilno uporabo Pravilnika. Ob tem je uporabila razlago Pravilnika, po kateri je označbe vrste medu iz 6. člena Pravilnika dovoljeno dopolniti z navedbo določenih cvetov in rastlin, vrstami izločkov, če je med pretežno iz navedenega izvora le pod pogojem, da ima med vse njihove fizikalne, kemijske in mikroskopske in senzorične lastnosti. Pravilna razlaga Pravilnika tako zahteva, če med ne izpolnjuje vseh lastnosti, kot v obravnavanem primeru, potem vzorec ne more ustrezati; tudi če bi vzorca ustrezala glede ostalih lastnosti, ne smeta biti dopolnjena z navedbo določenih cvetov, če ne izpolnjujeta mikroskopskih lastnosti. Tožena stranka je tudi ugotovila, da je bila ovadba za gospodarski prestopek vložena dne 18. 2. 2000. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in se pri tem sklicuje na določilo 3. člena Pravilnika o medu. Uveljavlja, da je bila označba medu upravičena, ker je bil sporni med pretežno izvora lipove oziroma sončnične paše, imel pa je tudi druge lastnosti (barva, vonj, okus), predpisane s Pravilnikom, vseboval je tudi lipin in sončnični pelod, čeprav je sončničnega peloda vseboval v manjši količini. V zvezi s temi dejstvi v tožbi pojasnjuje, da je prisotnost peloda oziroma cvetnega prahu, tudi če čebele nabirajo med samo na določeni rastlini, močno odvisna od medenja rastlin. Ob močnem medenju pa se pogosto pojavlja zmanjšana vsebnost cvetnega prahu. V takih primerih je po mnenju tožnika nedvomno dovoljeno med označevati kot med izvora paše na določeni rastlini, četudi je vsebnost peloda nekoliko nižja in zlasti če med po drugih omenjenih kriterijih izpolnjuje pogoje za takšno oznako. Do zmanjšanje vsebnosti cvetnih prahov pa lahko pride tudi v primerih, ko istočasno medi več rastlin vendar različno intenzivno. V takih primerih ima med lahko pretežno fizikalne, kemične in senzorične lastnosti določene rastline (navadno tiste, ki je najmočneje medila), vsebnost cvetnih prahov pa je lahko tudi od drugih rastlin. Vsebnost cvetnih prahov je torej le ena lastnost medu določene rastline, ki pa po mnenju tožene stranke ni in ne more biti prevladujoča. Kar zadeva izvedbo dokaznega postopka tožeča stranka navaja, da je bila izvedena le mikroskopska analiza medu, ki pokaže le vsebnost cvetnega prahu določenih rastlin, ni pa bila opravljena analiza fizikalnih, kemijskih in senzoričnih lastnosti. Takšna popolna analiza bi pokazala, da tožeča stranka ni storila dejanja nelojalne konkurence. Po potrebi predlaga izvedbo popolne superanalize. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa da jo spremeni tako, da pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ugodi in navedeno odločbo odpravi.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Razlaga določila 2. odstavka 3. člena Pravilnika o medu (Pravilnik), kot jo je v konkretnem primeru uporabila tožena stranka, je pravilna. Razlaga omenjenega podzakonskega določila ustreza logični, sistematični in jezikovni interpretaciji, med tem ko razlaga tega določila tožeče stranke navedenim interpretacijskim pravilom ne ustreza. Določilo 1. odstavka 3. člena Pravilnika pravi, da mora biti med označen v skladu s predpisom o splošnem označevanju živil in v skladu s tem Pravilnikom. Določilo 2. odstavka 3. člena Pravilnika pa pravi, da je označbe vrste medu iz 6. člena Pravilnika dovoljeno dopolniti z navedbo določenih cvetov in rastlin, vrstami izločkov (mane), če je med pretežno iz navedenega izvora, če ima njihove fizikalne, kemijske in mikroskopske in senzorične lastnosti. Določilo 2. odstavka 3. člena Pravilnika tako ne ureja splošnega načina označbe vrste medu, ampak to določilo ureja dopolnitev označb vrste medu, katere se sicer po določilu 6. člena Pravilnika razlikujejo po izvoru (cvetlični med; med iz mane), načinu pridobivanja (med v satju; med s satjem; samotok; točeni med; prešani med) in kakovosti (med; med vrhunske kakovosti; pekovski ali industrijski med). Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika gre za specifično označevanje vrste medu glede na določene cvetove in rastline. Za takšno specifično označevanje vrste medu po določenih cvetovih in rastlinah morajo biti po logični razlagi izpolnjeni specifični, natančni kriteriji. Če bi bili pri tem lahko v veljavi splošnejši oziroma ohlapnejši kriteriji, kar skuša utemeljiti tožeča stranka, ne bi bilo mogoče uresničevati namena dopolnjevanja označbe vrste medu, ne da bi se s tem v pomembni meri povečevala verjetnost prodajanja blaga z neresničnimi podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede lastnosti medu (13. člen ZVK, Uradni list RS, št. 18/93 in Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence, Uradni list RS, št. 56/99). Razlaga določila 2. odstavka 3. člena Pravilnika je torej skladna tudi s sistematično razlago Pravilnika v povezavi z ZVK. Za takšno interpretacijo govori tudi jezikovna razlaga določila 2. odstavka 3. člena Pravilnika. Pogoj, da je "med pretežno iz navedenega izvora" in pogoj "če ima njihove fizikalne, kemijske, mikroskopske in senzorične lastnosti" sta kumulativno ne pa alternativno postavljena pogoja. Če ni izpolnjen prvi pogoj, kar je bilo v konkretnem primeru nesporno ugotovljeno z mikroskopsko analizo, tudi ni treba ugotavljati obstoja drugega pogoja. Tožnik ne izpodbija pravilnosti mikroskopske analize, zato njegov dokazni predlog, da se po potrebi opravi popolna superanaliza, ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve. Pojem "pretežno" v povezavi s prvim pogojem je z vidika kvantificiranosti povsem določen. Mikroskopska analiza je pokazala, da ta pogoj ni podan niti pri sončničnem medu niti pri lipovem medu. Tožnik v tej zvezi pravi, da je vsebnost cvetnega prahu "nekoliko nižja", kar ne ustreza pogoju, da mora biti med pretežno iz navedenega izvora. Tudi ko tožnik uveljavlja, da sicer med po drugih kriterijih izpolnjuje pogoje za oznako, pojmi, ki jih ob tem navaja (barva, okus, vonj), v Pravilniku niso neposredno postavljeni za pravno-relevantne kriterije. Čeprav tožnik v tožbi utemeljuje svojo razlago Pravilnika s pomočjo dejanskih argumentov v zvezi z vplivom intenzivnosti medenja in istočasnega medenja večih vrst rastlin na vsebnost cvetnega prahu in na lastnosti medu, ta argumentacija tožnika po presoji sodišča ne odtehta opisane kombinacije jezikovne, logične in sistematične razlage Pravilnika. Sodišče namreč v tovrstnih upravnih sporih, ko gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, lahko upošteva vprašanje primernosti razlage podzakonske ureditve samo v okviru presoje (ne)zakonitosti izpodbijanega akta. Upravno sodišče nima pristojnosti presojati primernosti podzakonskega predpisa mimo presoje pravilne uporabe prava, ker bi bilo to v nasprotju z načelom delitve oblasti (3. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določilom 1. odstavka 59. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000).