Jedro

Sodišče bi se glede na določbo 1. odstavka 22. člena ZPP lahko izreklo za krajevno nepristojno na ugovor toženke le v primeru, če bi ta ugovor podala najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Časovna omejitev, da mora tožena stranka ugovarjati krajevno nepristojnost najkasneje v odgovoru na tožbo, vsekakor ne sodi v sklop tistih procesnih pravic, na katere je dolžno sodišče prava neveščo stranko posebej opozoriti že v pozivu za vložitev odgovora na tožbo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov (3. točka izreka) tako spremeni, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki poleg že prisojenih pravdnih stroškov v višini 398,96 EUR še znesek pravdnih stroškov 36,70 EUR, v primeru zamude prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

V ostalem pa se pritožba tožeče in pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.961,28 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 23.2.2003 do 31.12.2006 od zneska 470.000,00 SIT preračunano po tečaju zamenjave in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.961,28 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek je zavrnilo za znesek 492,40 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 1.1.2001 do 31.12.2006 od zneska v višini 118.000,00 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 492,40 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila ter za evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od 1.1.2001 do 22.2.2003 od zneska 470.000,00 SIT, preračunano po tečaju zamenjave. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 398,96 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila.

Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe, sklicuje se na vse pritožbene razloge, opredeljene v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu. Navaja, da njen ugovor krajevne pristojnosti sodišča ni bil podan prepozno, saj je bil podan pred razpisano obravnavo. Tožena stranka iz nevednosti v svoji vlogi ni uporabila svoje procesne pravice ugovora krajevne nepristojnosti sodišča, zato bi jo moralo sodišče pravočasno opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi. Tožeča stranka ni dokazala izročitve denarja, niti obstoja posojilne pogodbe med pravdnima strankama. Tožničino izpoved sta potrdili le dve priči, ki pa v zadevi nista bili neprizadeti. Sodišče v nasprotju s trditvami tožeče stranke ugotavlja, da je bil dogovor pravdnih strank, da se posojilo vrne tožnici do 22.2.2003. Tako ni bilo dokazano, kdaj naj bi dano posojilo sploh zapadlo. Obstaja namreč možnost, da je posojilo zapadlo že pet let pred vložitvijo tožbe. S tem pa bi bil ugovor zastaranja utemeljen.

Tožnica se pritožuje zoper odločitev o povrnitvi stroškov postopka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ji sodišče neutemeljeno ni priznalo 300 točk za predpravdni zahtevek z dne 15.7.2004, saj pri tem ni pravilno uporabilo tarifne številke 38 Odvetniške tarife. Toženki pa je sodišče neutemeljeno priznalo 300 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 19.4.2008 ter preveč točk za odsotnost iz pisarne (200 točk, primerno bi bilo 160 točk, kar bi odgovarjalo dveurni vožnji v eno smer).

Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača pritožbene trditve toženke ter predlaga, da sodišče toženkino pritožbo zavrne in v tem delu sodbo potrdi.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

Glede pritožbe tožene stranke: Tožena stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti ter da obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med listinami v spisu. Pri tem konkretno ne pojasni, v čem naj bi bila sodba pomanjkljiva oziroma v čem se kaže nasprotje o odločilnih dejstvih v razlogih sodbe. Pritožbeno sodišče pa bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) tudi ni ugotovilo. Enako velja glede v pritožbi očitanih relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je v sodbi uvodoma pravilno ugotovilo, da bi se glede na določbo 1. odstavka 22. člena ZPP lahko izreklo za krajevno nepristojno na ugovor toženke le v primeru, če bi ta ugovor podala najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Toženka pa v odgovoru na tožbo ni ugovarjala krajevno nepristojnost sodišča, pri katerem je bila tožba vložena, ampak je tak ugovor podala šele v kasnejši vlogi (list. št. 18), že po poteku roka za vložitev odgovora na tožbo. Vsekakor pa sodišče prve stopnje v postopku ni kršilo določbe 12. člena ZPP (načelo pomoči prava neuki stranki), saj časovna omejitev, da mora tožena stranka ugovarjati krajevno nepristojnost najkasneje v odgovoru na tožbo, vsekakor ne sodi v sklop tistih procesnih pravic, na katere je dolžno sodišče prava neveščo stranko posebej opozoriti že v pozivu za vložitev odgovora na tožbo (2. odstavek 277. člena ZPP). Nadalje pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek kršitve določbe 1. odstavka 2. člena ZPP, po kateri v pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. S tem ko je ugotovilo zapadlost denarne terjatve tožnice z dnem 22.2.2003, ne pa z dnem 1.1.2001, kot zahteva tožnica, je odločilo v mejah postavljenega zahtevka in ji ni prisodilo več oziroma kaj drugega, kot je s tožbo zahtevala.

V ostalem pa pritožba tožene stranke graja dokazno oceno in s tem ugotovljeno dejansko stanje. Ker tožnica utemeljuje tožbeni zahtevek na sklenjeni ustni posojilni pogodbi in zahteva od toženke plačilo še preostalega zneska posojila, toženka pa posojila zanika, so za materialnopravno opredelitev spora relevantne zakonske določbe Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki jih je potrebno uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, ki urejajo posojilo (členi 557 do 565 ZOR). Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Tako je sodišče prve stopnje tudi ravnalo ter na podlagi zaslišanja pravdnih strank, prič ter pregleda predloženih listin zaključilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna posojilna pogodba, da je tožnica kot posojilodajalka izročila toženki kot posojilojemalki takratnih 700.000,00 SIT ter da je toženka obveznost vrnitve posojila le delno izpolnila, tako da dolguje tožnici še 470.000,00 SIT oziroma sedaj 1.961,28 EUR s pripadajočimi obrestmi. Toženka ne more izpodbiti prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje zgolj s ponavljanjem svojega stališča iz postopka, da zaslišani priči nista verodostojni, ker sta v prijateljskem odnosu s tožečo stranko ter da listine ne izkazujejo obstoja posojilne pogodbe. Res je dokazno breme tako glede obstoja posojila kot tudi zapadlosti terjatve na tožeči stranki. Vendar je poleg obstoja posojilne pogodbe tudi zapadlost terjatve sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in v sodbi svoje zaključke jasno utemeljilo. Zato pritožbeno sodišče ne more slediti pavšalnim pritožbenim trditvam, da ni dokazano, kdaj naj bi dano posojilo sploh zapadlo oziroma da obstaja možnost, da je posojilo zapadlo že pet let pred vložitvijo tožbe. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo toženke kot neutemeljeno in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede pritožbe tožeče stranke: Zahteva tožnice za povrnitev stroškov za sestavo vloge z dne 15.7.2004 (priloga A 2), s katero je tožnica zahtevala od toženke vračilo danega posojila, ni utemeljena glede zahteve za povrnitev stroškov po 1. točki tarifne št. 38, saj, kot pravilno razloži sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, ne gre za zahtevek, na podlagi katerega bi potekal postopek za določitev odškodnine ali priznanje drugega zahtevka pri zavarovalnicah in drugih pravnih ali fizičnih osebah. Navedeno vlogo je šteti kot obrazložen opomin pred tožbo, za kar pa gre tožeči stranki le 100 točk po 4. točki tarifne št. 38 Odvetniške tarife. V tem delu je zato sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožnice in odločilo, da je upravičena, upoštevaje uspeh v pravdi, poleg že prisojenih pravdnih stroškov še do razlike v višini 36,70 EUR. V ostalem pa pritožba ni utemeljena, ko očita sodišču, da ne bi smelo toženi stranki priznati stroškov za sestavo pripravljalne vloge z dne 19.4.2008 ter za odsotnost iz pisarne več kot 160 točk. Glede navedene vloge pritožbeno sodišče ugotavlja, da je po vsebini pripravljalna vloga, sicer pa naslovljena kot "odgovor na tožbo", tožeči stranki pa je bila vročena s spremnim dopisom dne 12.9.2008. Glede na oddaljenost sodišča od sedeža pooblaščenca toženke pa je sodišče prve stopnje ravnalo prav tudi, ko je toženi stranki priznalo 200 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja s stranko zaradi zastopanja na prvem naroku za glavno obravnavo dne 2.6.2008 po 1. odstavku 7. člena Odvetniške tarife. O spremembi odločitve o stroških postopka je odločalo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na 165. členu ZPP. Ker se delna sprememba sodbe nanaša zgolj na odločitev o stroških postopka, ni podlage za drugačno odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, niti za prisojo pritožbenih stroškov tožeči stranki. Stroški odgovora na pritožbo pa niso bili potrebni stroški postopka (155. člen ZPP). Zato je odločeno, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost, s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2009 - 14 z dne 19.3.2009 prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.