Jedro

Toženec je pri delu za tožnico pridobil specifična tehnična znanja o konstrukciji specialnih kontejnerjev, ki je varovano s konkurenčno klavzulo. Znanje toženca je treba presojati z vidika posebnega pomena, ki ga ima za dejavnost tožnice.

Za kršitev gre tudi takrat, ko delavec opravi le del dejavnosti in s tem omogoči ali olajša posel delodajalčevemu neposrednemu konkurentu.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 6.845,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2021 dalje in za vračilo nadomestil za spoštovanje konkurenčne klavzule v znesku 18.255,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov. Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 2.304,12 EUR.

2.Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da brez vpogleda v poslovne procese novega delodajalca toženca, ni mogla predložiti dokazov o njegovem delu konstruktorja kontejnerjev pri družbi A. GmbH oziroma njeni podružnici v B. Čeprav podružnica družbe A. GmbH neposredno ne proizvaja kontejnerjev, je (managersko in lastniško) povezana z družbo C. d. o. o., ki takšno konkurenčno dejavnost opravlja. Dejavnost družbe C. d. o. o. je zato relevantna za presojo. Da se družba A. GmbH skupaj s povezanimi družbami ukvarja z razvojem in proizvodnjo kontejnerjev, dokazujejo listine družbe D. 'pregled leta' in izvlečki spletne strani. Toženec je z zaposlitvijo pri delodajalcu, ki se (upoštevaje z njim povezane družbe) ukvarja z enako dejavnostjo kot tožnica, kršil konkurenčno klavzulo. S formalno zaposlitvijo pri družbi, ki se s proizvodnjo kontejnerjev neposredno ne ukvarja, ni mogoče zaobiti omejitev iz konkurenčne klavzule, ki se razlagajo skladno s pravico do svobodne gospodarske pobude. Toženec svojih nalog na novem delovnem mestu podpora prodaji ne bi mogel opravljati brez specifičnih znanj, ki jih je pridobil pri tožnici. Ta znanja se nanašajo na oblikovanje specifičnih rešitev v konstrukciji specialnih kontejnerjev za najzahtevnejše prevoze blaga, ki so bile tudi nagrajene s priznanji za inovacije. Toženec se je pri tožnici seznanil z vso projektno, tehnično, finančno dokumentacijo. Do listin v zvezi s tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Njegovo delo pri novem delodajalcu ni izključno prodaja logistične rešitve. Opis nalog toženčevega novega delovnega mesta (svetovanje strankam, izvajanje naročil) zajema tudi konstruiranje kontejnerjev, ki jih je treba pred prevozom prilagoditi posebnostim blaga. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo neverodostojni izpovedi toženca, ki se je izmikal podrobnejšemu opisu svojega dela. V njegovo korist so neverodostojno izpovedovali tudi drugi konstruktorji, ki jih je družba A. GmbH prevzela od tožnice. Ni upoštevalo izpovedi zakonitega zastopnika tožnice, ki je konstruiranje kontejnerjev v podružnici v B. družbe A. GmbH osebno zaznal. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnica, ni storilo, da pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6.Toženec je bil pri tožnici zaposlen od 1. 4. 2009, nazadnje na delovnem mestu samostojni konstruktor. Delovno razmerje pri tožnici mu je prenehalo 29. 5. 2020 na podlagi njegove redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S 1. 6. 2020 se je zaposlil na delovnem mestu podpora prodaji pri družbi A. GmbH s sedežem v Avstriji, s 23. 12. 2020 pa na istem delovnem mestu pri novoustanovljeni podružnici iste družbe v B. Tožnica v tem sporu zaradi kršitve prepovedi konkurence po izteku delovnega razmerja vtožuje plačilo pavšalne odškodnine in vračilo nadomestil za spoštovanje konkurenčne klavzule.

7.Če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (prvi odstavek 40. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1).

8.Stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da se toženec v primeru prenehanja delovnega razmerja po njegovi krivdi ali volji še dve leti po tem ne sme ukvarjati z enako ali podobno dejavnostjo, kot jo dejansko opravlja tožnica, oziroma opravljati poslov, če bi to zanjo pomenilo konkurenco. Toženec je v času trajanja konkurenčne klavzule upravičen do denarnega nadomestila v višini ene tretjine njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Če krši konkurenčno klavzulo, je odškodninsko odgovoren. Če škode ni mogoče natančno ugotoviti, je dolžan tožnici plačati pavšalno odškodnino trikratnika povprečne mesečne bruto plače za zadnje tri mesece dela po tej pogodbi, prav tako pa povrniti vsa prejeta nadomestila za konkurenčno klavzulo.

9.Tožnica je kršitev konkurenčne klavzule utemeljevala z upadom naročil s strani družbe A. GmbH in njene podružnice v B., ki je naročila za izdelavo kontejnerjev preusmerila na povezano družbo C. d. o. o. Tožencu je očitala, da je v okviru povezanih družb delal kot konstruktor, pri tem pa izkoriščal specifična tehnična znanja in ekonomske kompetence s področja razvoja in proizvodnje kontejnerjev, ki jih je pridobil pri tožnici.

10.Utemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je toženec pri delu za tožnico pridobil specifična tehnična znanja o konstrukciji specialnih kontejnerjev, ki je varovano s konkurenčno klavzulo. Znanje toženca je treba presojati z vidika posebnega pomena, ki ga ima za dejavnost tožnice. Ta ne zajema zgolj proizvodnje standardnih kontejnerjev, ampak predvsem razvoj in proizvodnjo specialnih kontejnerjev za najzahtevnejše prevoze blaga, med drugim tudi jedrskih odpadkov.

11.Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je toženec kot samostojni konstruktor pri tožnici iskal tehnične rešitve pri konstruiranju kontejnerjev, izdeloval načrte in tehnično dokumentacijo ter spremljal njihovo proizvodnjo, sodeloval pri certificiranju izdelkov, občasno pa tudi izvrševal naloge vodje projekta in izdeloval kalkulacijo materialnih stroškov. Utemeljene so pritožbene navedbe, da vsebine in podatki, do katerih je imel toženec dostop pri delu, ali pa se je z njimi seznanil na internih sestankih in izobraževanjih (predvsem projektna, tehnična, finančna dokumentacija o vseh kontejnerjih tožnice, izvedbene študije in analize tehničnih rešitev v konstrukcijah) niso splošno dostopne, ampak so varovane kot poslovne skrivnosti tožnice. Zlasti vsebine in podatki o tehničnih rešitvah v konstrukciji specialnih kontejnerjev so bistvenega pomena za konkurenčni položaj tožnice, saj se nanašajo na dodano vrednost njenih proizvodov. Zato ima tožnica upravičen poslovni interes, da jih toženec ne izkorišča pri svoji dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja.

12.Ker gre pri konstrukciji kontejnerjev za ozko specialistično poklicno znanje, je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je toženec svoje tehnične kompetence s tega področja v bistvenem pridobil že v času izobraževanja na fakulteti. Znanje o tehničnih rešitvah v konstrukciji specialnih kontejnerjev presega poznavanje mednarodnih standardov o merah in kakovosti kontejnerjev. Zato ne drži, da je takšno znanje splošno razširjeno znotraj te dejavnosti. Tudi nagrade za inovacije, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi, potrjujejo, da so posebne rešitve v konstrukciji kontejnerjev, pri katerih je sodeloval toženec, presegale ustaljene prakse na tem področju, njihov razvoj pa je zahteval specifično strokovno znanje.

13.Iz zgoraj navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da toženec pri tožnici ni pridobil posebnih tehničnih, proizvodnih ali drugih znanj. Sicer pa je to okoliščino štelo za nebistveno, ker je ugotovilo, da tožnica in družba A. GmbH oziroma njena podružnica v B. ne opravljata enake ali podobne dejavnosti. Presodilo je, da znanja o razvoju in proizvodnji kontejnerjev v drugi dejavnosti niti niso uporabljiva, zato toženec takšnih znanj na novem delovnem mestu ne bi mogel izkoriščati. Kot utemeljeno opozarja tožnica v pritožbi, je takšna odločitev najmanj preuranjena, ker sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo vseh pravno relevantnih okoliščin primera.

14.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da družba A. GmbH in njena podružnica v B. opravljata dejavnost prodaje celotne logistične storitve na način, da s svojo opremo (vagoni, kontejnerji, razlagalne naprave, itd.) realizirata povpraševanje kupcev za (predvsem železniški) transport najrazličnejših snovi in izdelkov od ene točke do druge, kar poleg prevoza vključuje tudi nalaganje in razlaganje tovora. Tožnica, ki opravlja dejavnost razvoja in proizvodnje kontejnerjev, v pritožbi pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da družba A. GmbH in njena podružnica v B. v okviru svoje dejavnosti neposredno ne proizvajata kontejnerjev. Hkrati pa utemeljeno opozarja, da je dejavnost družbe A. GmbH in njene podružnice v B. tesno povezana z družbo C. d. o. o., ki opravlja enako dejavnost kot tožnica.

15.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec pri družbi C. d. o. o. nikoli ni bil zaposlen, kar pa ne pomeni, da okoliščine v zvezi s poslovanjem te družbe niso pomembne za razjasnitev relevantnega dejanskega stanja. Ta dejstva so namreč ključna za presojo očitkov o nelojalni konkurenci toženca.

16.Tožnica je tožencu očitala, da je v okviru (managersko in lastniško) povezanih družb delal kot konstruktor na način, da je idejno zasnoval kontejnerje, ki jih je družba A. GmbH oziroma njena podružnica v B. naročala pri družbi C. d. o. o. Nelojalno konkurenco toženca je utemeljevala z njegovo vlogo pri preusmeritvi naročil družbe A. GmbH oziroma njene podružnice v B. v korist družbe C. d. o. o. Če bi bili očitki tožnice utemeljeni, bi bila podana kršitev prepovedi konkurence. Za kršitev gre namreč tudi takrat, ko delavec opravi le del dejavnosti in s tem omogoči ali olajša posel delodajalčevemu neposrednemu konkurentu (prim. sodbo VSRS VIII Ips 84/2017, sklep VDSS Pdp 444/2021). Stranki sta zavezani spoštovati pogodbene dogovore. Toženec se je zavezal po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjen čas vzdržati opravljanja konkurenčne dejavnosti oziroma poslov. Tožnica, ki je pogodbi zvesta stranka, mu je kot protidajatev za njegovo obveznost izplačevala nadomestilo.

17.Utemeljene so pritožbene navedbe, da je v primeru nespoštovanja konkurenčne klavzule delodajalec v težkem položaju glede dokazovanja odškodninske odgovornosti delavca. Tožnica je s posrednimi dokazi, na katere opozarja v pritožbi, izpostavljala, da je toženčevo delo v družbi A. GmbH oziroma njeni podružnici v B. pogojeno s konstrukcijo kontejnerjev. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo opis delovnih nalog toženčevega delovnega mesta podpora prodaji, ki se nanašajo na zbiranje zahtev strank, prenos tehničnih specifikacij za razvoj izdelka, pridobivanje dovoljenj, upravljanje/spremljanje procesa razvoja in podporo prodajnim podjetjem/podružnicam, ki vključuje razvoj, idejno zasnovo ter izvedbo nadgradenj (posebni kontejnerji, palete) v skladu s predpisi. Ugotovilo je, da toženec na tem delovnem mestu ni bil zgolj formalno zaposlen, temveč je opisane delovne naloge dejansko opravljal. Delo na drugačnem delovnem mestu še ne pomeni, da delavec ne izkorišča tehničnih, proizvodnih ali poslovnih znanj, ki jih je pridobil pri prejšnjem delodajalcu, če ta znanja potrebuje za opravljanje dela. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da je (tehnična) podpora prodaje celovitih logističnih rešitev odvisna od specifičnih znanj o konstrukciji kontejnerjev, ki jih je treba za prevoz prilagoditi posebnostim blaga. To posredno dokazuje z okoliščinami prehoda večjega števila konstruktorjev, ki jih je družba A. GmbH oziroma njena podružnica v B. prevzela od tožnice, izpovedjo zakonitega zastopnika tožnice o upadu naročil in osebnih zaznavah ter listinami. Čeprav se te listine (predvsem 'pregled leta' in izvlečki spletne strani), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne nanašajo neposredno na družbo A. GmbH niti njeno podružnico v B., potrjujejo tesno sodelovanje z njo povezane družbe D. z družbo C. d. o. o., ki je navedena kot nov lasten obrat za proizvodnjo kontejnerjev družbe D., ki ponuja transportno rešitev za vsako surovino. Posredni dokazi imajo tako dejstveni kot pravni značaj, saj nakazujejo obstoj odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da okoliščine poslovanja družbe C. d. o. o. in vloga toženca pri tem niso bistvene za odločitev v zadevi, teh dejstev ni niti ugotavljalo niti upoštevalo pri presoji. Ker je odločitev utemeljilo zgolj na podlagi primerjave dejavnosti tožnice in družbe A. GmbH oziroma njene podružnice v B., je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

18.Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

19.Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju dopolniti dokazni postopek v zvezi s poslovanjem družbe A. GmbH oziroma njene podružnice v B. z družbo C. d. o. o. Ugotoviti bo moralo predvsem, kako je potekalo naročanje kontejnerjev pri družbi C. d. o. o. in kakšno vlogo je imel pri tem toženec. Njegovo ravnanje bo, ob upoštevanju pravno relevantnih okoliščin, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, moralo ponovno ovrednotiti na podlagi razčiščenega dejanskega stanja v zvezi s tem.

20.Gre za obsežnejši del dokaznega postopka, ki ne more biti prvič izveden šele na pritožbeni stopnji, saj je namen pritožbenega postopka v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Če bi pritožbeno sodišče prvič ugotovilo ta dejstva, bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje in prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Ni namen instančnega odločanja prenos ugotavljanja dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

21.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 40, 40/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.