Jedro

Utemeljitev ocene v V. delu službene ocene ustreza zahtevi po utemeljitvi ocene, kot izhaja iz 15. člena Pravilnika o službeni oceni. Utemeljitev službene ocene po citirani določbi namreč ne zahteva obrazložitve ocene posamezne kompetence in vojaške usposobljenosti, temveč celovito in jasno sliko osebnosti, kompetenc, usposobljenosti, uspešnosti in posebnih dosežkov ocenjevanega, temu pa tožnikova ocena zadostuje. Delodajalec lahko službeno oceno utemelji tudi v sodnem postopku, zato morebitna pomanjkljiva obrazložitev ne vpliva na zakonitost ocene.

Prenehanje delovnega razmerja na podlagi dveh zaporednih negativnih ocen ne pomeni prenehanja delovnega razmerja iz krivdnih razlogov na strani tožnika. Gre namreč za samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 94. členu ZObr. Tožniku zato, ker mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi dveh negativnih službenih ocen, ker ni dosegel večine zastavljenih ciljev in rezultatov ter je v celoti pod pričakovanji opravljal delo v ocenjevalnem obdobju, ni mogoče očitati, da mu je prenehalo zaradi njegove krivde, temveč kvečjemu zaradi njegove nesposobnosti. Za krivdni razlog na pripadnikovi strani bi šlo v primeru kršitev delovnih obveznosti, ki pa tožniku niso očitane (npr. kršitev vojaške discipline kot razlog za odpoved iz 94. člena ZObr). Ker torej tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz krivdnih razlogov na njegovi strani, tožena stranka od tožnika neutemeljeno zahteva povrnitev posebne denarne nagrade.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v I.2. in II. točki izreka tako, da se v tem delu glasi: "I.2. Odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 6. 2016 v delu, v katerem je potrjen ugotovitveni sklep tožene stranke št. ... z dne 11. 4. 2016 v 4. točki in ugotovitveni sklep tožene stranke št. ... z dne 11. 4. 2016 v 4. točki sta nezakonita in se v tem delu razveljavita, v ostalem pa se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe in ugotovitvenega sklepa.

II. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati stroške postopka v višini 246,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila"

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 64,26 EUR v 15 dneh, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: ugotovitev nezakonitosti in odpravo službene ocene, št. ... z dne 31. 12. 2015 in odločitve Komisije za preizkus službene ocene, številka ... z dne 29. 1. 2016 in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženi stranki; ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe tožene stranke št. ... z dne 9. 6. 2016 v delu, s katerim je potrjen ugotovitveni sklep tožene stranke št. ... z dne 11. 4. 2016 v 1., 2., 3. in 4. točki in ugotovitvenega sklepa tožene stranke št. ... z dne 11. 4. 2016 v 1., 2., 3. in 4. točki; ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 21. 6. 2016 in traja do izdaje sodbe; da ga je tožena stranka dolžna prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas brezposelnosti, to je od 22. 6. 2016 dalje do izdaje sodbe in mu za navedeno obdobje priznati delovno dobo; da mu je dolžna tožena stranka za čas od 22. 6. 2016 dalje do izdaje sodbe obračunati in plačati vse zapadle plače v bruto znesku 1.036,84 EUR mesečno, od bruto zneskov plač obračunati in plačati davke in prispevke za socialno varnost, neto zneske plač pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne mesečne plače, to je od vsakega petega dne v mesecu za pretekli mesec; da mu je tožena stranka dolžna obračunati denarno povračilo v znesku 2.993,07 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke ter nato tožniku izplačati pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da mu je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 603,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da sodišče ni ustrezno presodilo vseh dokazov skupaj. V obravnavanem primeru niso izpolnjeni kriteriji za negativno službeno oceno. Utemeljitev v V. delu službene ocene ne zajema kriterijev v skladu s Pravilnikom o službeni oceni, zato ocena ni ustrezno obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Ne strinja se s stališčem, da je pomanjkljivo obrazložitev službene ocene mogoče utemeljiti tudi v sodnem postopku. Sodišče je nekritično sledilo izpovedima ocenjevalcev, zlasti A.A., ki je med cilji, ki so bili postavljeni tožniku, pa jih ni dosegel, izpostavil le obvladovanje individualnih vojaških veščin, kar je utemeljil z negativnim pisnim testom. Ta izpoved pa ni dokazno podprta, saj iz pisnega testa to ne izhaja. Očitek tožniku, da ni spoštoval 5. in 7. točke Pravil službe v Slovenski vojski, je pavšalen in nedokazan. Poudarja, da je sodeloval na terenskih usposabljanjih, dokler je bil zmožen izvajati naloge in v vseh aktivnostih voda, za katere je bil zmožen. Očitek, da ni poskrbel za ustrezno fizično kondicijo, ni utemeljen, saj je predložil zdravniška potrdila, ki izkazujejo njegovo nezmožnost za večjo fizično aktivnost. Nezmožen pa je bil tudi za aktivnosti, kot so dvigovanje trupa, sklece, itd,. Tožnik je v zvezi s tem predlagal pridobitev zdravstvene dokumentacije in zaslišanje zdravnice B.B.. Ker sodišče teh dokaznih predlogov ni izvedlo, je kršilo določbe pravdnega postopka. Navaja, da mu tožena stranka uporabe kolesa ni omogočila. V zvezi z očitkom, da bi lahko tožnik znanje nadoknadil z uporabo literature, poudarja, da zgolj s tem ni mogoče doseči ustreznega znanja. Sodišče neutemeljeno ni sledilo njegovemu ugovoru, da se ni mogel udeležiti nobene od nalog čete. Izpovedi A.A. in C.C. o tem, da je bilo pripadnikom omogočeno, da so se udeležili pohoda D. in dneva E. kot logistična podpora v okviru 8 urnega delavnika, niso potrjene z listinskimi dokazi. Nobena od teh aktivnosti ni bila obvezna, zato tožniku zaradi tega ni bilo mogoče izdati negativne ocene. Zaključek sodišča, da je tožnik naloge izvajal površno in da je potreboval nadzor za dosego ciljev, je protispisen. Poudarja, da je z zaupanimi viri vedno ravnal skrbno. Poleg tega ni bil nikoli opomnjen, da z dodeljenimi viri in sredstvi ravna malomarno ali neracionalno. V zvezi z oceno komuniciranja navaja, da tožena stranka ni predložila nobenega tožnikovega pisnega izdelka, da bi se lahko preveril nivo njegovega komuniciranja. Sodišče je napačno tolmačilo kriterij strokovnosti in kvalitete tožnikovega dela, ki bi ga bilo potrebno presojati glede na konkretno dodeljene in opravljene naloge. V zvezi s kriterijem sodelovanja in delovanja v skupini tožnik pojasnjuje, da tožnik ni imel težav z delom v skupini in je pomagal vsakomur, če je bilo to v njegovi moči. Majice in našitki pa so bili plačljivi, tožnik pa si jih v socialni stiski ni mogel privoščiti. Očitek, da se tožnik do dela in do sodelavcev vede neprimerno in povzroča konflikte, ni dokazan. Nadalje navaja, da iz obrazložitve službene ocene ne izhajajo razlogi, ki bi kakorkoli utemeljevali vojaško usposobljenost tožnika, ki je merljiv in preverljiv kriterij. Ker ta ocena v službeni oceni ni obrazložena, je bila tožniku kršena pravica do pravnega sredstva. Tožena stranka je pri vseh kriterijih navajala isti razlog, zakaj je tožnik prejel slabo oceno, to pa je odsotnost s terena in slaba fizična pripravljenost. Gre za zlorabo objektivnih okoliščin, ki so tožniku onemogočale izboljšanje fizične kondicije in prisotnost na terenskih vajah. Sodišče se ni opredelilo do tožnikove izpovedi in ni pojasnilo, zakaj mu ne verjame, kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti in načela enakosti. Napačen je zaključek sodišča, da tožnik ni bil obravnavan diskriminatorno. Dokazno breme je na toženi stranki, ki tega ni dokazala. Poudarja, da kot oče treh mladoletnih otrok uživa posebno varstvo v skladu z 185. členom ZDR-1, zato so očitki v službeni oceni neutemeljeni. Vse aktivnosti, ki se jih tožnik ni udeležil, so se izvajale izven rednega delovnega časa ali ponoči. Vztraja, da je dosegel večino zastavljenih ciljev in da je določene naloge opravil dobro. Njegove psihofizične pripravljenosti tožena stranka ne bi smela upoštevati zaradi zdravstvenih težav.

Tožnik nadalje navaja, da je bila Komisija za preizkus službene ocene sestavljena nepravilno. Tožnik je bil član ... pehotne čete, ... bataljona. Iz ... pehotne čete sta bila v Komisiji dva člana, in sicer F.F. in G.G.. H.H. pa je bil v Komisiji kot član ... pehotnega polka, ki predstavlja neposredno nadrejeno poveljstvo. V Komisiji torej ni bilo člana brigade, kot višje nadrejenega poveljstva. Odločitev Komisije je nezakonita tudi zato, ker tožnikove pritožbe ni obravnavala po vsebini. Poudarja, da se zapisnik ni pisal sproti, zato nanj ni mogel podati pripomb in ga podpisati.

Meni, da za prenehanje delovnega razmerja ne zadošča, da je službena ocena dokončna, temveč mora biti tudi pravnomočna. Nadalje navaja, da ni pravne podlage za vračilo posebne denarne nagrade v znesku 4.659,92 EUR, saj Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski in pogodba o zaposlitvi ne določata, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi dveh zaporednih negativnih službenih ocen razlog za vračilo prejete nagrade. Ne strinja se z odločitvijo o stroških postopka in navaja, da je sodišče toženi stranki neutemeljeno priznalo stroške za prvi narok v zvezi s službeno oceno dne 18. 5. 2017, za narok dne 29. 6. 2017 in za narok v ponovnem sojenju. Na vseh narokih je bil postopek s službeno oceno že združen s postopkom ugotavljanja nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, v katerem tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Enako velja tudi za strošek pričnine za H.H.. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo opr. št. I Pd 893/2016 z dne 29. 6. 2017 zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal nezakonitost službene ocene za leto 2015, nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijski zahtevek, zahtevek za obračun in plačilo denarnega povračila in vračilo posebne denarne nagrade, ki jo je tožnik prejel ob sklenitvi delovnega razmerja. Ugodilo pa je zahtevku za razveljavitev odločbe tožene stranke št. ... z dne 9. 6. 2016 v delu, v katerem je potrdila 5. točko ugotovitvenega sklepa tožene stranke št. ... z dne 11. 4. 2016 in ugotovitveni sklep tožene stranke št. ... z dne 11. 4. 2016 v 5. točki, v kateri je bila tožniku naložena vrnitev sorazmernih stroškov usposabljanja. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče je odločanje o pritožbi tožene stranke glede vrnitve stroškov izobraževanja prekinilo zaradi zahteve za presojo ustavnosti 2. odstavka 93. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS; št. 82/1994, s spremembami), v preostalem (glede službene ocene, zakonitosti odpovedi, vračila denarne nagrade) pa je sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Prvostopenjskemu sodišču je dalo napotek, naj razišče, ali je bila Komisija za preizkus ocene pravilno sestavljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, razen v delu odločitve glede vračila posebne denarne nagrade, ki jo je tožnik prejel ob sklenitvi delovnega razmerja.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik, zlasti zaslišanja B.B. in pridobitve celotne zdravstvene dokumentacije tožnika. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe tožnika o relevantnih dejstvih kot tudi njegove dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želel dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo in za njihovo dokazovanje tudi pravilno ni izvedlo dokazov. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev teh dokaznih predlogov (v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je namreč že na podlagi ostalih izvedenih dokazov (listinske dokumentacije in zaslišanja prič) ugotovilo, da je imel tožnik zdravstvene omejitve, ki so ga ovirale pri opravljanju določenih fizičnih aktivnosti, zato izvedba drugih dokazov v zvezi s temi okoliščinami ni bila potrebna.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da je tožnik naloge izvajal površno in da je potreboval nadzor za dosego ciljev. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listine ali zapisnike o izpovedbah v postopku (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ne drži, da je sodišče prve stopnje protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstva. S tem očitkom pa pritožba uveljavlja predvsem nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, torej drug pritožbeni razlog, vendar prav tako neutemeljeno.

8. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu izpodbijal negativno službeno oceno za leto 2015 in prenehanje delovnega razmerja na podlagi dveh negativnih ocen v letih 2014 in 2015. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik v letu 2015 utemeljeno ocenjen negativno in da je bila Komisija za preizkus ocene sestavljena pravilno. Zaradi dveh zaporednih negativnih ocen pa je tožniku v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 94. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS; št. 82/1994, s spremembami) zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 360. členom ZPP še dodaja: Glede službene ocene za leto 2015:

9. Pravna podlaga za ocenjevanje javnih uslužbencev (oziroma vojakov) je določena v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002, s spremembami) v 10. odstavku 17.a člena, po katerem se v Slovenski vojski delovno uspešnost ocenjuje v okviru službene ocene v skladu s predpisi na obrambnem področju in Zakonu o obrambi (ZObr; Ur. l. RS; št. 82/1994, s spremembami), ki v 11. odstavku 93. člena določa, da se usposobljenost in uspešnost dela vojaških oseb ocenjuje s službeno oceno v skladu s pravili službe in kriteriji, ki jih predpiše minister. Službeno ocenjevanje pri opravljanju vojaške službe, vsebino in obliko službene ocene, kriterije ocenjevanja, postopke ocenjevanja, preizkus službene ocene, itd. ureja Pravilnik o službeni oceni (Ur. l. RS; št. 98/2014, s spremembami).

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je službeno oceno tožnika za leto 2015 izdelal tožnikov narejeni A.A., oceno pa je verificiral drugo nadrejeni C.C.. Tožnik je bil v letu 2015 ocenjen negativno, kar v skladu z 18. členom Pravilnika o službeni oceni pomeni, da oseba ne dosega večine zastavljenih ciljev in rezultatov ter v celoti pod pričakovanji opravlja delo v ocenjevalnem obdobju, da je njeno strokovno znanje ali psihofizična pripravljenost pod minimalno ravnjo glede na standarde, zato otežuje delo v skupnem procesu dela, da ne izkazuje odgovornosti, izogiba se nalogam in ni pripravljena na sodelovanje, da je nezanesljiva in da pretežno ne ravna v skladu z vojaškimi vrednotami in s svojim ravnanjem škodi ugledu Slovenske vojske v družbi. Zoper negativno oceno za leto 2015 je tožnik vložil pritožbo, o kateri je odločala Komisija, ki je po opravljenem razgovoru s tožnikom izdala odločbo, s katero je potrdila negativno oceno.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je izpodbijana službena ocena pomanjkljivo obrazložena. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da utemeljitev ocene v V. delu službene ocene ustreza zahtevi po utemeljitvi ocene, kot izhaja iz 15. člena Pravilnika o službeni oceni. Utemeljitev službene ocene po citirani določbi namreč ne zahteva obrazložitve ocene posamezne kompetence in vojaške usposobljenosti, temveč celovito in jasno sliko osebnosti, kompetenc, usposobljenosti, uspešnosti in posebnih dosežkov ocenjevanega, temu pa tožnikova ocena zadostuje. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da lahko delodajalec službeno oceno utemelji tudi v sodnem postopku, zato morebitna pomanjkljiva obrazložitev ne vpliva na zakonitost ocene. Pritožbene navedbe, ki temu stališču nasprotujejo, so neutemeljene.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v letu 2015 upravičeno ocenjen negativno in da pri ocenjevanju ni bil obravnavan diskriminatorno. Tožnik je navajal, da bi moral biti skladno z 18. členom Pravilnika o službeni oceni ocenjen vsaj z oceno zadovoljivo in da je negativna ocena diskriminatorna, ker tožena stranka pri ocenjevanju ni upoštevala njegovih zdravstvenih omejitev (zaradi poškodbe noge) in varstva zaradi starševstva po 185. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/2013, s spremembami). Sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni verjelo, saj iz dokaznega postopka izhaja ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je imelo v skladnih izpovedih A.A., C.C., G.G., F.F. in H.H. zadostno podlago za dokazni zaključek, da je bila tožnikova ocena za leto 2015 pravilna in da tožnik ni bil obravnavan diskriminatorno. Pri tem pa je v točkah od 9 do 17 obrazložitve sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je v zvezi s posameznimi postavkami za oceno splošnih kompetenc (doseganje cilja in izvedba nalog, ravnanje s sredstvi in viri, komuniciranje, strokovnost in kvaliteta dela, sodelovanje in delovanje v skupini, vojaško vedenje) in oceno vojaške usposobljenosti (vojaške usposobljenosti, strelske usposobljenosti) verjelo njihovim izpovedim in ne tožniku. Dokazna ocena izpovedi prič sodišča prve stopnje je logična in prepričljiva ter jo kot tako sprejema tudi pritožbeno sodišče. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikove izpovedi v zvezi s posameznimi postavkami. V zvezi s tem pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi načela kontradiktornosti.

13. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile ocene tožnikovih splošnih kompetenc in vojaške usposobljenosti glede vseh postavk, ki so se ocenjevale, podane pravilno, to je ob upoštevanju vseh kriterijev iz 11.,12. in 13. člena Pravilnika o službeni oceni. Ocenjevalca A.A. in C.C. sta skladno, prepričljivo in jasno utemeljila tožnikovo oceno po vseh postavkah, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo njuno izpoved. Tožena stranka je pri ocenjevanju upoštevala tožnikove zdravstvene omejitve in varstvo iz naslova starševstva po 185. členu ZDR-1, še zlasti pri ocenjevanju postavk doseganja ciljev in nalog ter vojaškega vedenja in pri ocenjevanju vojaške usposobljenosti, pri kateri se gibalne sposobnosti tožnika zaradi zdravstvenih omejitev ni ocenjevalo. Pritožbene navedbe o diskriminatornem obravnavanju so zato neutemeljene. Sodišče prve stopnje je verjelo A.A., C.C. in G.G., da je bil tožnik bodisi zaradi zdravstvenih omejitev bodisi omejitev zaradi varstva iz naslova starševstva oproščen določenih opravil, npr. daljših terenov, da pa bi moral znanje s terena nadoknaditi na drug način (npr. z literaturo, ki je bila tožniku na voljo), česar se tožnik ni poslužil. Tudi glede očitka tožniku, da se ni udeležil določenih aktivnosti, npr. pohoda D., ob dnevu E. in kot pomoč policiji na meji, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi se jih tožnik lahko udeležil po svojih zmožnostih, znotraj osem urnega delovnika. Pritožbene navedbe, da se navedenih aktivnosti ni mogel udeležiti, ker so se vse izvajale izven rednega delovnega časa ali celo ponoči, so neutemeljene.

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da Komisija za preizkus ocene ni bila pravilno sestavljena. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila Komisija, ki je obravnavala tožnikovo pritožbo zoper oceno za leto 2015, v sestavi G.G. kot predsednika in F.F. ter H.H. kot članov, sestavljena pravilno, to je v skladu s 104. točko Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009). Po citirani točki Pravil službe v Slovenski vojski Komisijo sestavljajo član iz neposredno nadrejenega poveljstva, član iz višje nadrejenega poveljstva ter član iz enote, iz katere je vojaška oseba, ki se je pritožila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi G.G. in H.H. ugotovilo, da je tožniku, ki je bil član ... pehotnega voda, ki je del ... pehotne čete, neposredno nadrejeno poveljstvo ... pehotne čete, višje nadrejeno pa poveljstvo ... pehotnega polka. Pritožbene navedbe o drugačni hierarhični strukturi (da je tožnikovi enoti neposredno nadrejeno poveljstvo 10. pehotnega polka, višje nadrejeno poveljstvo pa poveljstvo brigade), so neutemeljene, saj nimajo podlage v izvedenih dokazih. Obe priči sta namreč o hierarhični strukturi v vojski in sestavi Komisije izpovedali skladno, zato jima je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Na podlagi njune izpovedi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je G.G. po formaciji namestnik poveljnika ... pehotne čete in s tem član iz neposredno nadrejenega poveljstva, H.H., član poveljstva ... pehotnega polka in s tem član višje nadrejenega poveljstva in F.F., član ... pehotne čete in s tem član enote tožnika. To pa pomeni, da je sestava Komisije skladna z zahtevami iz 104. točke Pravil službe v Slovenski vojski, zato ji tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da Komisija tožnikove pritožbe ni obravnavala po vsebini in ni preverila službene ocene. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov, zlasti izpovedi članov Komisije in listinske dokumentacije (zapisnika o preizkusu službene ocene z dne 28. 1. 2016 in odločbe o tožnikovi pritožbi zoper oceno z dne 29. 1. 2016) pravilno zaključilo, da je Komisija ustrezno preizkusila tožnikovo službeno oceno za leto 2015, pri tem pa je obravnavala tožnikove ugovore in upoštevala njegove zdravstvene omejitve ter varstvo zaradi starševstva iz 185. člena ZDR-1. Dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje je jasna, logična in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Izpovedi prič o bistvenih okoliščinah preizkusa tožnikove ocene (to je, da so preverili vse tožnikove ugovore, da so pri preizkusu ocene upoštevali tožnikove zdravstvene omejitve in varstvo iz naslova starševstva, itd.) so skladne. Izpovedi prič o celoviti presoji tožnikovih ugovorov zoper oceno pa so potrjene tudi z listinskimi dokazi, to je z odločbo o tožnikovi pritožbi zoper oceno z dne 29. 1. 2016 in še zlasti z zapisnikom o preizkusu službene ocene z dne 28. 1. 2016. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da Komisija zapisnika ni vodila sproti, ne vpliva na zakonitost odločbe Komisije, saj za tako zahtevo ne obstaja pravna podlaga ne v Pravilih službe v Slovenski vojski ne v Pravilniku o službeni oceni.

Glede prenehanja delovnega razmerja:

16. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je prejel dve zaporedni negativni službeni oceni, to je v letih 2014 in 2015, kar je razlog za odpoved po 2. alineji prvega odstavka 94. člena ZObr. Po citirani določbi lahko Ministrstvo za obrambo pripadniku SV enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, če je pripadnik prejel dve zaporedni negativni oceni. Stališče tožnika v pritožbi, da za prenehanje delovnega razmerja ne zadošča dokončnost ocene, temveč bi morala postati ta tudi pravnomočna, je zmotno, saj ZObr v 2. alineji prvega odstavka 94. člena tega pogoja ne določa. Glede na to, da je bil postopek pri toženi stranki v zvezi s presojo tožnikove službene ocene za leto 2015 zaključen z izdajo odločbe Komisije, s katero je postala službena ocena za leto 2015 dokončna (104. točka Pravil službe v Slovenski vojski), je tožena stranka tožniku, ob predhodni negativni oceni za leto 2014, skladno z 2. alinejo prvega odstavka 94. člena ZObr utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

17. Tožena stranka je v 4. točki ugotovitvenega sklepa št. ... z dne 11. 4. 2016 tožniku naložila, da ji vrne posebno denarno nagrado v višini petih povprečnih plač na zaposlenega v RS v 3 mesecih po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, in sicer v znesku 4.659,92 EUR. Med strankama je bilo sporno, ali je tožnik ta znesek ob prenehanju delovnega razmerja dolžan vrniti. Tožnik je namreč navajal, da za vračilo prejetega zneska ni zakonske podlage.

18. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se pravdni stranki v 7. členu pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 2. 12. 2009 dogovorili, da se tožniku ob podpisu te pogodbe izplača posebna denarna nagrada v višini petih povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji (gre za nagrado iz štirinajstega odstavka 49. člena Zakona o službi v Slovenski vojski; ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007, s spremembami). Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku to posebno denarno nagrado tudi izplačala. Med drugim je bilo v navedenem členu pogodbe o zaposlitvi dogovorjeno, da v kolikor se tožniku predčasno, pred iztekom desetih let, odpove delovno razmerje zaradi krivdnih razlogov na njegovi strani, je tožnik dolžan posebno denarno nagrado v celoti vrniti, in sicer v treh mesecih po prenehanju delovnega razmerja. Enako je glede vračila posebne denarne nagrade določeno v drugem odstavku 4. člena Uredbe o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 67/2008; v nadaljevanju: Uredba), po kateri je pripadnik dolžan prejeto denarno nagrado med drugim vrniti tudi v primeru, če mu je pogodba o zaposlitvi s strani Ministrstva za obrambo odpovedana iz krivdnih razlogov na njegovi strani. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi krivdi, zato je odločilo, da je na podlagi 7. člena pogodbe o zaposlitvi in drugega odstavka 4. člena Uredbe tožnik dolžan prejeto denarno nagrado v celoti vrniti.

19. Ta zaključek sodišča prve stopnje je zmoten, saj temelji na napačni materialno pravni presoji razloga, zaradi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Pritožba utemeljeno opozarja, da prenehanje delovnega razmerja na podlagi dveh zaporednih negativnih ocen ne pomeni prenehanja delovnega razmerja iz krivdnih razlogov na strani tožnika. Gre namreč za samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 94. členu ZObr. Po presoji pritožbenega sodišča pa tožniku zato, ker mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi dveh negativnih službenih ocen, ker ni dosegel večine zastavljenih ciljev in rezultatov ter je v celoti pod pričakovanji opravljal delo v ocenjevalnem obdobju, ni mogoče očitati, da mu je prenehalo zaradi njegove krivde, temveč kvečjemu zaradi njegove nesposobnosti. Za krivdni razlog na pripadnikovi strani bi šlo v primeru kršitev delovnih obveznosti, ki pa tožniku niso očitane (npr. kršitev vojaške discipline kot razlog za odpoved iz 94. člena ZObr). Ker torej tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz krivdnih razlogov na njegovi strani, tožena stranka od tožnika neutemeljeno zahteva povrnitev posebne denarne nagrade. Pritožba tožnika je v tem delu utemeljena.

Glede stroškov postopka:

20. Tožnik v pritožbi v pretežnem delu neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Meni, da toženi stranki ne pripada povračilo stroškov za prvi narok v zvezi s službeno oceno dne 18. 5. 2017, za narok dne 29. 6. 2017, za narok v ponovnem sojenju dne 11. 6. 2018 in strošek pričnine za H.H., ker je bil postopek s službeno oceno že združen s postopkom ugotavljanja nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, kar pa ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov postopka pravdnih strank pravilno upoštevalo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v zvezi s presojo službene ocene na podlagi 154. člena ZPP, ne glede na to, da je v postopku prišlo do združitve s postopkom prenehanja delovnega razmerja, ki pa se po svoji naravi uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja. Za te spore namreč velja, da se pri odločanju o stroških postopka uporablja peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Ker tožnik s tožbenim zahtevkom v zvezi s presojo službene ocene v postopku ni uspel in je torej v tem delu v celoti uspela tožena stranka, ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo stroške postopka, torej med drugim tudi 300 točk za prvi narok glede službene ocene dne 18. 5. 2017, 150 točk za narok dne 29. 6. 2017, 150 točk za narok v ponovljenem postopku dne 11. 6. 2018 in njen delež potnih stroškov priče H.H. v višini 8,29 EUR. Skupaj je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo 603,96 EUR stroškov postopka.

21. Zaradi spremenjene odločitve glede vračila posebne denarne nagrade pa se je spremenil uspeh strank v postopku (154. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (165. člen ZPP). Tožnik je v tem sporu uspel z zahtevkom glede vračila posebne denarne nagrade ob prenehanju delovnega razmerja, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove stroške postopka v skladu s 154. členom ZPP. Glede na to, da tožnik z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni uspel, pa pritožbeno sodišče njegov uspeh v delu zahtevka, ki se nanaša na vračilo denarne nagrade, ocenjuje na 20 %.

22. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo 300 točk za tožbo (tar. št. 15/1/b OT), 225 točk za 1. pripravljalno vlogo (tar. št. 15/2 OT), 225 točk za 2. pripravljalno vlogo (tar. št. 15/2 OT), 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo (tar. št. 15/3/a OT), 225 točk za tretjo pripravljalno vlogo (tar. št. 15/2 OT), 150 točk za narok za glavno obravnavo dne 18. 5. 2017 (tar. št. 15/3/b OT) in 100 točk urnine za narok dne 18. 5. 2017 (prvi odstavek 6. člena OT), 150 točk za narok dne 29. 6. 2017 (tar. št. 15/3/b OT) in 100 točk urnine za narok dne 29. 6. 2017 (prvi odstavek 6. člena OT) in 46 točk materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), 150 točk za narok v ponovljenem postopku dne 11. 6. 2018 in 100 točk urnine za narok 11. 6. 2018, 375 točk za pritožbo zoper sodbo z dne 29. 6. 2017 (tar. št. 15/4 OT) in 7,5 točk materialnih stroškov, kar skupaj znaša 2.453,5 točk. Upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR stroški tožnika znašajo 1.126,16 EUR. K temu je treba prišteti še potne stroške pooblaščenca tožnika v višini 222,00 EUR (150 km x 4 x 0,37 EUR/km), kar vse skupaj, povečano za 22 % DDV, znaša 1.644,76 EUR. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo še pričnine v višini 2,40 EUR (1,20 EUR + 1,20 EUR), potne stroške tožnika v višini 118,64 EUR (to je kilometrino v višini 8 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov - 9. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku) in 20,00 EUR sodnih taks. Stroški tožnika tako znašajo 1.785,80 EUR, glede na uspeh pa mu pripada 357,16 EUR. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo ostalih priglašenih stroškov (za ugovor, odsotnost iz pisarne za čas potovanja), saj tožnik do teh stroškov ni upravičen, ker so že zajeti v že priznanih stroških za vloge in naroke. Prav tako tožnik ni upravičen do višjih stroškov od priznanih, ker priglašeni stroški presegajo nagrade po OT.

23. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 246,80 EUR (namesto 603,96 EUR).

24. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik s pritožbo uspel v višini 30 %, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 64,26 EUR (30 % od 214,20 EUR - 375 točk za pritožbo in 7,5 točk materialnih stroškov, povečano za 22 % DDV) v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.