Jedro

Po določilu 58. členu OZ je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v pisni obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki iz nje izhajajo (razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega). Ker je bila Pogodba št. 017/2003 sklenjena med tožnico in družbo A. d. d., izvajanje te pogodbe ne pomeni realizacije pogodbenega razmerja med tožnico in etažnimi lastniki. Pogodba namreč ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki (prvi odstavek 125. člena OZ), tretjih pa ne zavezuje. Prvostopenjsko stališče, da pogodba št. 017/2003 zavezuje tudi etažne lastnike, temelji torej na zmotno uporabljenem materialnem pravu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Tožnica v tem tem postopku zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zato, ker ji toženka ni posredovala podatkov o etažnih lastnikih, ki bi jih potrebovala za vložitev tožbe proti njim na podlagi določila drugega odstavka 71. člena SZ-11. Iz njene trditvene podlage (list. št. 3) je razvidno, da kot škodo utemeljuje zneske iz računa, ki jih je izdala družbi A. d. d. za opravljanje kurjaških storitev v skupni kotlovnici v X. v D. v obdobju od decembra 2014 do junija 2017. Med drugim je navedla, da je te storitve opravljala na podlagi dveh pogodb, in sicer pogodbe št. 017/2003 (A3) z dne 24. 12. 2003 in pogodbe št. 01/2017 – KOT z dne 21. 2. 2017 ( A1), ki je prvo pogodbo nadomestila.

Izpodbijana sodba

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in razsodilo, da mora toženka v osmih dneh od prejema sodbe plačati tožnici 1.959,20 EUR s pripadki (I. točka izreka). Hkrati ji je naložilo, da mora tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 44,00 EUR s pripadki (II. točka izreka).

3. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) tožnica je v obdobju od decembra 2014 do junija 2017 izvajala (kurjaške) storitve v kotlovnici na X. v D.; (2) ta kotlovnica kot skupen objekt služi več stavbam, med drugim tudi večstanovanjski stavbi na X. št. 1 v D.; (3) upravnik te večstanovanjske stavbe je toženka; (4) tožnica in družba A. d. d. sta 24. 12. 2003 sklenili Pogodbo št. 017/2003 (A3), katere predmet je izvajanje kurjaških storitev v navedeni skupni kotlovnici; (5) tožnica je 21. 2. 2017 za opravljanje kurjaških storitev na istem naslovu sklenila pogodbo tudi z etažnimi lastniki kotlovnice (Pogodba št. 01/2017 – KOT, A1); (6) tožnica je v obdobju od decembra 2014 do junija 2017 toženki mesečno odstopala račune za opravljanje kurjaških storitev z navedbo deleža, ki odpade na stavbo X. št. 1 (A6 – A36)2, (7) odstopljenih računov ni poravnala niti toženka niti etažni lastniki; (8) tožnica je toženko večkrat pisno pozvala k posredovanju podatkov o etažnih lastnikih, ki da niso poravnali svojih obveznosti3; (9) toženka tožnici zahtevanih podatkov ni posredovala; (10) kurjaške storitve je toženka (oziroma etažni lastniki) tožnici sprva plačevala, nato pa je (najkasneje) v letu 2015 s plačevanjem teh storitev prenehala; iz neprerekanih navedb pa tudi izhaja, da (11) toženka na podlagi sklepa etažnih lastnikov X. št. 1 z dne 20. 9. 2006 (B4) med etažne lastnike ni smela porazdeliti stroškov, ki predstavljajo kurjaške storitve.

4. Na podlagi zgoraj povzetih dejstev je sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, svojo odločitev pa oprlo na splošna pravila o odškodninskih obveznostih, na teorijo o realizaciji po 58. členu Obligacijskega zakonika (OZ) ter na 71. člen Stanovanjskega zakonika (SZ-1).

Pritožba in odgovor na pritožbo

5. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila „iz vseh pritožbenih razlogov.“ Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid in povrnitev vseh stroškov postopka.

6. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Tudi ona je zahtevala povračilo svojih pritožbenih stroškov.

K odločitvi o pritožbi

7. Pritožba je utemeljena.

Posebnosti spora majhne vrednosti

8. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP).

9. O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

O zmotnem tolmačenju teorije realizacije in 71. člena SZ-1

10. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno razložilo določilo 71. člena SZ-1. Iz določila prvega odstavka tega člena izhaja, da mora upravnik brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. Iz tega sledi, da takrat, kadar etažni lastnik svoje obveznosti ne poravna, tudi upravniku ni treba izpolniti zapadle denarne obveznosti do tretje osebe (dobavitelja). Zato drugi odstavek 71. člena SZ-1, ki je povzet v opombi 1 na 2. strani te odločbe, upravnika zavezuje k posredovanju tistih podatkov o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, ki so potrebni za vložitev tožbe. Vendar pritožbeno sodišče poudarja, da ta obveznost ni absolutna. Upravnika doleti le, (1) če tretja oseba (dobavitelj blaga ali storitev) te podatke zahteva in (2) če ima ta (dobavitelj blaga ali storitev) glede teh obveznosti sklenjeno pogodbo z etažnimi lastniki. Po določilu prvega odstavka 68. člena SZ-1 upravnik pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi osebami nastopa v imenu in za račun etažnih lastnikov (razen če ta zakon ali pogodba o opravljanju upravniških storitev ne določa drugače). Četrti odstavek istega člena pa določa domnevo, da tak pravni posel zavezuje etažne lastnike na dan sklenitve pogodbe. Pogoj za upravnikovo dolžnostno ravnanje iz drugega odstavka 71. členu SZ-1 torej je, da ima tretji (dobavitelj) veljavno sklenjeno pogodbo z etažnimi lastniki4. 11. Pogodba št. 017/2003 z dne 24. 12. 2003 (A3) je bila sklenjena med tožnico in družbo A. d. d., Pogodba št. 01/2017 – KOT z dne 21. 2. 2017 (A1) pa je bila sklenjena med tožnico in etažnimi lastniki kotlovnice X., D. S prvo pogodbo se je tožnica kot izvajalec kurjaških storitev družbi A. d. d. (kot upravniku skupne kotlovnice) zavezala, da bo kurjaške storitve opravljala, družba A. d. d. pa se je zavezala, da ji bo te storitve plačevala. Pa tudi predmet druge pogodbe je, kot izhaja iz 1. njenega člena, izvajanje kurjaških storitev oziroma vzdrževanje plinske kotlovnice na istem naslovu. V 1. členu (tretji odstavek) je določeno, da s sklenitvijo te (A1) pogodba (št. 017/2003 z dne 24. 12. 2003 - A3) preneha veljati.

12. Med strankama je torej sporno, ali so etažni lastniki X. št. 1 zavezani k plačevanju opravljenih kurjaških storitev na podlagi katere od obeh pogodb. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč teorijo realizacije, presodilo, da je družba A. d. d. etažne lastnike X. št. 1 veljavno zavezala k plačevanju kurjaških storitev.

13. Po presoji pritožbenega sodišča pa pritožnica utemeljeno opozarja, da temu ni tako. Po določilu 58. členu OZ je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v pisni obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki iz nje izhajajo (razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega). Ker je bila Pogodba št. 017/2003 (A3) sklenjena med tožnico in družbo A. d. d., izvajanje te pogodbe ne pomeni realizacije pogodbenega razmerja med tožnico in etažnimi lastniki. Pogodba namreč ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki (prvi odstavek 125. člena OZ), tretjih pa ne zavezuje. Prvostopenjsko stališče, da pogodba št. 017/2003 zavezuje tudi etažne lastnike, temelji torej na zmotno uporabljenem materialnem pravu.

O neraziskanih dejstvih zaradi zmotne uporabe materialnega prava

14. Tožnica je svoj odškodninski zahtevek, kot rečeno, oprla na kršitev dveh pogodb, ki sta veljali v različnih obdobjih. Tako se je sklicevala tudi na pogodbo, št. 01/2017 – KOT z dne 21. 2. 2017 (A1), sklenjeno med njo in etažnimi lastniki kotlovnice. V pritožbi toženka zastopa stališče, da tožbeni zahtevek niti upoštevajoč to pogodbo ni utemeljen. Do veljavnosti te pogodbe pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Veljavnost te pogodbe je namreč med strankama sporna, in sicer zato, ker je v imenu etažnih lastnikov skupne kotlovnice to pogodbo sklenila družba A. d. d. Po prepričanju pritožbenega sodišča, pa je, kot je pojasnjeno zgoraj (glej točko 10. te obrazložitve) stališče sodišča prve stopnje, da veljavnost te pogodbe v predmetnem postopku ni pomembna, pravno zmotno. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo stališče, da bi morala toženka tožnici (s tem, da ji posreduje za vložitev tožbe potrebne podatke o etažnih lastnikih) omogočiti, da tožnica od etažnih lastnikov izterja svojo terjatev, šele v sodnem postopku pa bi lahko etažni lastniki ugovarjali, da terjatev niso dolžni plačati, ker ne obstoji pogodbeno razmerje s tožnico. Torej pravno odločilnih dejstev, povezanih s to pogodbo, ni ugotavljalo. Iz tega sledi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje (glede veljavnosti pogodbe št. 01/2017 – KOT z dne 21. 2. 2017 (A1)) ostalo nerazčiščeno.

15. V postopku v sporu majhne vrednosti pritožbeno sodišče ne sme ugotavljati dejanskega stanja5. Ne sme torej ugotavljati nobenih pravno pomembnih dejstev. To jasno izhaja iz določila prvega odstavka 458. člena ZPP. Ker pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nerazčiščeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

16. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče sodišče prve stopnje, upoštevajoč trditveno podlago pravdnih strank (vloga tožnice z dne 23. 4. 2018, list. št. 27 -31 in toženke z dne 9. 5. 2018, list. št. 34 - 36) ugotoviti, ali je na strani etažnih lastnikov X. št. 1 obstajala volja za sklenitev pogodbe št. 01/2017 – KOT (A1), pri čemer ne bo smelo spregledati določila 23. člena SZ-1 ter po tako dopolnjenem postopku ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

O pritožbenih stroških

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v dveh izvodih. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Drugi odstavek 71. člena SZ-1: Če obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike, mora upravnik tretji osebi na njeno zahtevo v roku osmih delovnih dni od prejema posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, potrebne za vložitev tožbe 2 Iz nespornih navedb pravdnih strank v resnici izhaja, da je skupni račun za izvajanje kurjaških storitev tožnica odstopala družbi A. d. d. kot operativnemu upravniku kotlovnice. Družba A. d. d. je te račune razdelila med upravnike zgradb, katerim je kotlovnica služila. Tako je toženki vsak mesec odstopala 4, 94 % skupnega računa tožnice. 3 Iz dopisov v prilogi A38 (Plačilo neporavnanih računov) in A39 (Zavrnitev predloga kompenzacije) je razvidno, da je od toženke zahtevala podatke o neplačnikih 24. 11. 2015 ter 4. 12. 2017. 4 Tako tudi sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 464/2015, I Cpg 1864/2014 ter sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 493/2016. 5 Glej sklep VSRS II Ips 380/2007.