Jedro

Po obrazloženem, upoštevaje ugotovljene okoliščine, tudi po oceni pritožbenega sodišča obstaja dvom o tem, ali je obdolženec storil v izreku prvostopenjske sodbe navedeno kaznivo dejanje, zaradi česar je sodišče prve stopnje obdolženca v dvomu utemeljeno oprostilo obtožbe.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.Š. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe zaradi napeljevanja h kaznivemu dejanju ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

2. Zoper sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožila okrožna državna tožilka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja in mu ob uporabi omilitvenih določil izreče denarno kazen v višini 50 dnevnih zneskov po 21,27 EUR, skupaj torej 1.063,33 EUR, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke so odgovorili zagovorniki obdolženca, ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko obdolženca z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, spoznalo za krivega očitanega napeljevanja k očitanemu kaznivemu dejanju, zaradi česar ga je utemeljeno oprostilo obtožbe. Svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi prepričljivo obrazložilo, pritožbena izvajanja okrožne državne tožilke, s katerimi si prizadeva za drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov, pa ne morejo omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravih zaključkov napadene sodbe. Pritožbeno sodišče se tako v izogib ponavljanju sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča, s katerimi v celoti soglaša. 6. Bistvo vseh izvajanj pritožbe je v zavzemanju za drugačno oceno izvedenih dokazov ter trditvah, da je obdolženec ves čas vedel, da popravila vozil niso bila opravljena s strani A. šole d.o.o., pač pa s strani D.Z. s.p., kateremu jih je bil dolžan tudi plačati. S takšnimi pritožbenimi stališči pa ni mogoče soglašati.

7. Na podlagi izpovedb prič D. K. in M. T., ki jima pritožba daje drugačen pomen kot sodišče prve stopnje, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da je obdolženec kleparska in ličarska dela naročil pri D. K. in se mu s tem istočasno zavezal k plačilu. Njuni izpovedbi je prvostopenjsko sodišče v točki 9 razlogov napadene sodbe pravilno ocenilo ter pri tem, poleg dejstva, da sta priči tekom zaslišanja spreminjali svoji izpovedbi, utemeljeno poudarilo medsebojna nasprotja. Ni namreč mogoče prezreti, da je D. K. sprva navedel, da je obe vozili v delavnico pripeljal obdolženec in da so se takrat dogovorili, kaj je treba narediti in o ceni, navzoč je bil tudi M. T. Nato pa je v nadaljevanju izpovedbo spremenil tako, da je vozili pripeljal obdolženčev šofer, da se je Ford zgolj znašel tam (takrat sta bila navzoča oba s T. , glede Golfa pa ga je, preden ga je šofer pripeljal (takrat T. ni bilo v delavnici), poklical obdolženec. M. T. pa je povedal, da ga je obdolženec klical za vozili Ford in Golf, če bi se ti lahko pri K. pobarvali, sam pa je obdolžencu poslal telefonsko številko K., da sta se dalje sama dogovarjala. V nadaljevanju pa je navedel, da je bil navzoč pri dogovarjanju, katera dela je potrebno opraviti, ker se obdolženec in K. nista poznala. Glede vsega navedenega se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo, pritožbenim navedbam, da so neskladja med pričama zaradi obstoja številnih drugih poslov in oddaljenosti dogodka, pa ni mogoče pritrditi. Priči sta bili namreč zaslišani eno leto po kritičnem dogodku, da pa se podrobnosti tudi zaradi drugih poslov ne bi spomnili, pa nista izpovedali. Glede na navedeno je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi lahko priči dorekli zgodbo do pike natančno, pa tega nista storili.

8. Sicer pa posamezni deli izpovedb prič D.K. in M.T., ki jih primeroma izpostavlja pritožba (da sta se o ceni pogajala obdolženec in K., da je K. dal obdolžencu popust za takojšnje plačilo, da je K. poslal obdolžencu račun v elektronski obliki, nato pa še mu ga je izročil v delavnici, da je T. povedal, da je obdolženec vedel, da mora plačati D. K., saj ga je sam napotil k njemu, ki je v celoti opravil dela na Golfu ter pretežno dela na Fordu, da ga je obdolženec mesec dni po zapadlosti računov klical in povedal, da temu „šmrklavcu“ ne bo plačal, da je K. povedal, da ga je v zvezi s popravil vozil klical obdolženec, da je zaradi neplačil klical obdolženega, ki mu je povedal, da bo on sam določil datum valute, ob nadaljnjih klicih, opominih in opozorilih obdolženemu, da ga bo ovadil policiji, pa se mu je obdolženi posmehoval), ne da bi jih ovrednotilo v povezavi z njuno celotno izpovedbo, kot je to storilo sodišče prve stopnje, za obravnavano kazensko zadevo niso odločilnega pomena. Odločilno dejstvo v konkretni zadevi, kot je to pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče, je okoliščina, da je kleparska dela opravil M. T. Slednje je namreč (kljub temu da je M. T. povedal, da je na Fordu opravil zgolj tri ure dela) potrdil sam D. K. Glede na to, da je bil M. T. v februarju 2017, ko so se opravljala dela, še vedno zaposlen pri A. šola d.o.o., za katero je dejansko opravljal storitve ves čas zaposlitve, kot je to izpovedal B. S., je obdolženec povsem pričakovano in utemeljeno pozival B. S. kot direktorja družbe A. šola d.o.o., da izda računa za dela, ki jih je opravil njegov delavec.

9. Ob povedanem in ostalih razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopenjsko sodišče, in ko je obdolženec obravnavana računa v celoti pravočasno poravnal, denar pa je A. šoli d.o.o. ponovno nakazal tudi po tem, ko mu je le-ta zaradi storniranja računov denar vrnila, je vsekakor pritrditi sodišču prve stopnje, da navedeno kaže na resen dvom, da je obdolženec B.S. kot direktorja družbe A. šola d.o.o. pozival k izdaji računov, s katerima bi mu lažno zaračunal opravo kleparskih in ličarskih del na vozilih Ford Transit in VW Golf in da je nato B. S. tudi izdal obravnavana računa za opravo kleparskih in ličarskih del, ki jih družba A. šola d.o.o. v resnici nikoli ni opravila. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je kleparska dela opravil delavec A. šola d.o.o., M. T., zaradi česar se ni mogoče strinjati z zaključki pritožbe, da je obdolženec vedel, da je opravljena dela dolžan plačati D. K. s.p., medtem ko zgolj okoliščina, da je obdolženec B. S. rekel, da „totemu šmrklavcu“, s čimer je mislil na D. K., ne bo plačal, na ugotovljeno dejansko stanje nima vpliva. Enako je mogoče ugotoviti glede pritožbene navedbe, da obdolženec D. K. s.p. ni takoj ugovarjal plačilo računov. Še zlasti, ker mu je obdolženec po tem, ko ga je D. K. pisno pozval k plačilu računov, z dopisom z dne 22. 3. 2017 odgovoril, da z njim ni nikoli poslovno sodeloval, zaradi česar zahteva pojasnila glede izdanih računov in specifikacijo storitev. Ravnanje B. S., ko je s strani A. šola d.o.o. izdal obravnavana računa, ne da bi poprej vprašal M. T., ali je kleparska dela tudi dejansko opravljal, pa ne kaže na njegovo zavest, da je izdal lažne račune, kot to izpostavlja pritožba. V trenutku ko je S. kot direktor družbe A. šola d.o.o. (za nazaj) izdal sporna računa, je bil namreč M.T. že zaposlen pri D.K. s.p. 10. Po obrazloženem, upoštevaje ugotovljene okoliščine, tudi po oceni pritožbenega sodišča obstaja dvom o tem, ali je obdolženec storil v izreku prvostopenjske sodbe navedeno kaznivo dejanje, zaradi česar je sodišče prve stopnje obdolženca v dvomu utemeljeno oprostilo obtožbe. Ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je pritožba zoper oprostilni izrek neutemeljena.

11. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.