Jedro

Po stališču pritožbenega sodišča je bistveno že dejstvo, da je tožena stranka postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca začela po uradni dolžnosti, kar med strankama niti ni sporno. V tem primeru ne moremo govoriti o tem, da bi tožnik dal povod za tožbo, temveč je tožnik izkoristil pravno možnost, ki mu jo daje zakon in kot je bil to tudi poučen s pravnim poukom v dokončni odločbi, torej da lahko pred sodiščem vloži tožbo in z njo izpodbija odločbo za katero meni da ni pravilna in zakonita. Tožena stranka pa tudi ni pripoznala tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo, temveč šele v kasnejši vlogi. Tožbeni zahtevek na odpravo odločb je bil v delu, ki se nanaša na odpravo odločb tudi pravilno postavljen. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tudi ni navajala, da bi bil tožbeni zahtevek nepravilno postavljen, temveč je predlagala, da sodišče o tem sporu razsodi brez glavne obravnave.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se stroškovni sklep (III. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 559,98 EUR zniža na znesek 406,91 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne.

III. Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave odpravilo odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 12. 2021 ter ista št. zadeve in dosjeja z dne 22. 12. 2020. Ugotovilo je, da tožnik v obdobju od 20. 3. 2020 do 1. 12. 2020 ni imel lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji (I. in II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni povrne stroške postopka v višini 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper stroškovno odločitev (III. točka izreka) je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je stroškovna odločitev nezadostno obrazložena in tudi nepravilna. Tožena stranka je namreč z vlogo z dne 21. 3. 2022 pripoznala tožbeni zahtevek. Je pa hkrati nasprotovala plačilu stroškov postopka, sklicujoč se na 157. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Svoje stališče je tudi obširno pojasnila, vendar pa se sodišče do njenih navedb ni opredelilo. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da ni dala povoda za tožbo in je tožbeni zahtevek tudi pravočasno pripoznala. Glede na dejstva, ki so bila znana v času izdaje izpodbijanih odločb, je sprejela pravilno in zakonito odločitev. Odločilna dejstva za ugotovitev lastnosti zavarovanca so bila namreč ugotovljena šele v času po izdaji izpodbijanih odločb in bi jih tožnik lahko primarno uveljavljal z izrednim pravnim sredstvom, ne pa s tožbo. Tožena stranka do izdaje dokončne odločbe namreč ni razpolagala s potrdilom A1 kot edino pravno relevantno listino za odločitev o lastnosti zavarovanca v spornem obdobju. Tožnik je namreč iz naslova družbeništva in poslovodstva (kar je nesporno) izkazoval veljavno pravno podlago za obvezno vključitev v slovensko pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zatrjevana prednostna podlaga za vključitev v tuje obvezno zavarovanje pa ni bila izkazana. Razlog za samo uvedbo postopka ugotavljanja lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti pa je bil na strani tožnika oziroma takratnega njegovega delodajalca. Tožena stranka tudi ni zagrešila nobenih postopkovnih kršitev v predsodnem postopku, zaradi katerih bi bila njena odločitev nezakonita. Glede na to, da je bilo novo in odločilno pravno relevantno dejstvo (izdaja potrdila A1) ugotovljeno šele po vložitvi tožbe, je bila najhitrejša in najbolj ekonomična pot za celovito rešitev zadeve pripoznava vseh spornih dejstev v sodnem postopku, kar je tožena stranka storila že v odgovoru na tožbo. Ni pa že tedaj mogla pripoznati tožbenega zahtevka, saj je bil ta sprva napačno postavljen in ga je tožnik modificiral šele v vlogi z dne 1. 2. 2022. Ker pa je sodišče nadaljevalo s postopkom zbiranja procesnega gradiva, je tožena stranka v izogib nadaljnjemu nastajanju stroškovnega in časovnega bremena v vlogi z dne 21. 3. 2022 pripoznala tožbeni zahtevek. Podredno pa tožena stranka nasprotuje priznanim stroškom za obe pripravljalni vlogi in posledično previsoko odmerjenim materialnim stroškom in DDV. Po mnenju tožene stranke sta bili vlogi za postopek nepotrebni. S pripravljalno vlogo z dne 31. 1. 2022 je tožeča stranka predložila potrdilo A1. Navedena vloga je bila nepotrebna, v kolikor je bila podana potem, ko je tožeča stranka že prejela odgovor na tožbo (kar naj sodišče preveri v sodnem spisu), saj je navedeno potrdilo k odgovoru na tožbo predložila že tožena stranka. Nepotrebna pa je bila tudi pripravljalna vloga z dne 1. 2. 2022, sploh pa v maksimalni višini 225 točk, saj je tožnik z navedeno vlogo modificiral nepravilno postavljen tožbeni zahtevek in s tem odpravil svojo napako. Pritožbenemu sodišču predlaga, da stroškovni izrek spremeni tako, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, podredno pa, da priznane stroške ustrezno zniža. 3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem navaja, da ni dal povoda za tožbo, temveč sta bili povod za tožbo izpodbijani odločbi tožene stranke. Bistveno za odločitev o stroških je dejstvo, da je bilo tožniku pojasnjeno, da bo tožena stranka vsa potrebna dokazila pridobila sama. S tem, da ji to ni uspelo, tožnik ni bil seznanjen. Potem, ko je tožena stranka izdala sporni odločbi, tožniku ni preostalo drugega, kot da vloži tožbo. S tem je tožena stranka dala povod za tožbo. Tožena stranka zahtevka tudi ni pripoznala, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. Vložila je namreč odgovor na tožbo. Zahtevek pa je pripoznala šele v kasnejši vlogi. Po prepričanju tožnika so tudi stroški po višini pravilno odmerjeni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na stroške za prvo pripravljalno vlogo. Pravilno je tudi uporabilo določbo 157. člena ZPP, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje vložil tožbo zoper dokončno odločbo št. ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 12. 2021. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena njegova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 22. 12. 2020. Prvostopenjski organ je odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva v družbi A. d. o. o., v kateri je hkrati poslovodna oseba, na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 od 20. 3. 2020 do 1. 12. 2020 za polni zavarovalni čas 40 ur tedensko. Tožena stranka je podala odgovor na tožbo kjer je navajala, da je dejansko stanje nesporno. Presoja zahtevka v delu, kjer tožnik zahteva ugotovitev lastnosti zavarovanca v Avstriji, pa je pravno vprašanje, ki ne terja dokaznega postopka, temveč zgolj pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka je zato predlagala, da sodišče razsodi brez glavne obravnave. Tožnik je sodišču posredoval še dve pripravljalni vlogi, prvo 31. 1. 2022, drugo pa 1. 2. 2022. Tožena stranka je podala pripravljalno vlogo 16. 3. 2022 ter nato 22. 3. 2022, s katero je pripoznala modificirani tožbeni zahtevek.

7. V zadevi je sporna odločitev sodišča prve stopnje, ki je plačilo stroškov naložilo toženi stranki. Res je, da sodišče prve stopnje ni posebej obrazložilo svoje odločitve, zakaj meni, da je skladno s 157. členom ZPP tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Vendar pa omenjeno ni vplivalo na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.

8. V 157. členu ZPP je določeno, da če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavani, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, ji mora tožnik povrniti pravdne stroške.

9. Glede na navedeni člen je torej ključno vprašanje, ali je tožena stranka dala povod za tožbo in nadalje, ali je tožbeni zahtevek pripoznala v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. Po stališču pritožbenega sodišča je bistveno že dejstvo, da je tožena stranka postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca začela po uradni dolžnosti, kar med strankama niti ni sporno. V tem primeru ne moremo govoriti o tem, da bi tožnik dal povod za tožbo, temveč je tožnik izkoristil pravno možnost, ki mu jo daje zakon in kot je bil to tudi poučen s pravnim poukom v dokončni odločbi, torej da lahko pred sodiščem vloži tožbo in z njo izpodbija odločbo za katero meni da ni pravilna in zakonita. Tožena stranka pa tudi ni pripoznala tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo, temveč šele v kasnejši vlogi. Tožbeni zahtevek na odpravo odločb je bil v delu, ki se nanaša na odpravo odločb tudi pravilno postavljen. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tudi ni navajala, da bi bil tožbeni zahtevek nepravilno postavljen, temveč je predlagala, da sodišče o tem sporu razsodi brez glavne obravnave. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določilo 157. člena ZPP in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

10. Delno pa je utemeljena pritožba v delu glede odmere stroškov postopka v zvezi z dvema pripravljalnima vlogama. Sodišče prve stopnje je tako za pripravljalno vlogo z dne 31. 1. 2022 kot za pripravljalno vlogo z dne 1. 2. 2022 priznalo 225 točk. Po pregledu vloge z dne 31. 1. 2022 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik sodišču še pred prejemom odgovora na tožbo (ki ga je prejel 1. 2. 2022) posredoval obrazec A1. Vendar v tem primeru ne gre za pripravljalno vlogo, temveč za kratek dopis, kateremu je bil priložen tudi navedeni obrazec. Skladno s tarifno številko 43 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)2 znaša nagrada za kratek dopis 20 točk. Utemeljeno pa je sodišče priznalo nagrado za pripravljalno vlogo z dne 1. 2. 2022, saj je z njo tožnik odgovoril na navedbe tožene stranke, kot jih je podala v odgovoru na tožbo.

11. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi. Tožnik je tako upravičen do nagrade v višini 300 točk za tožbo, 20 točk za kratek dopis z dne 31. 1. 2022 in 225 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 1. 2. 2022. Upoštevaje še materialne stroške v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve ter 22 % DDV, skupen znesek priznanih stroškov znaša 406,91 EUR. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani stroškovni sklep spremenilo tako, da je znesek priznanih stroškov v višini 559,98 EUR znižalo na znesek 406,91 EUR. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo. Odgovor namreč ni vplival na rešitev predmetne zadeve in torej ni bil potreben.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.