Jedro

Tožena stranka ni predložila sodišču dokaza, iz katerega bi bilo razvidno, da se je tožnica strinjala z izplačilom nižje odpravnine, kor bi ji šla glede na določbo 36f. člena ZDR. Višjemu znesku se ni odpovedala. Njeno strinjanje z izplačilom nižje odpravnine ne more pomeniti odpovedi pravici, saj mora biti tako soglasje nedvoumno in izrecno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. tč. izreka glede odločitve o stroških delno spremeni tako, da se ti znižajo na znesek 132.364,00 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko odpravnine v znesku 508.929,15 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 7.3.1998 dalje do plačila (1. tč. izreka), da je tožena stranka dolžna plačati tožnici od zneska 300.000,00 SIT zakonite zamudne obresti od dne 7.3.1998 do 18.4.1998 (2. tč. izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 150.963,00 SIT (3. tč. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je bila tožnici določena odpravnina v višini 300.000,00 SIT s sklepom, zoper katerega ni ugovarjala, zaradi česar je postal dokončen. Tudi ga ni izpodbijala pred sodiščem. Poleg tega se je ustno odpovedala višji odpravnini, kar je dokazano z izpovedbo zaslišane priče na njeni strani, o čemer se sodišče ni opredelilo. Nadalje bi moralo sodišče upoštevati splošno pravno načelo o vestnosti in poštenju, saj je tožnica, ko je postala trajno presežna delavka, pridobila ustrezne pravice do nadomestila pri zavodu za zaposlovanje in se kasneje tudi upokojila. Tožnica se je s tem strinjala, pri čemer je bilo prenehanje delovnega razmerja predmet sporazuma med strankama. Ugovarja tudi odločitvi o stroških, ki tožnici niso priznani v skladu z dejansko potrebnimi procesnimi opravili in veljavno odvetniško tarifo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, razen delno v odločitvi o stroških postopka, kar bo obrazložilo v nadaljevanju. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: V skladu z določbo 3. odst. 36.f čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) je delodajalec dolžan delavcu, ki mu je prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu in je bil pri delodajalcu zaposlen najmanj dve leti, izplačati odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri delodajalcu. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka izdala tožnici sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.8.1997, ki je imel podlago v izvedenem programu razreševanja trajno presežnih delavcev z dne 6.8.1997. Iz navedenega programa izhaja, da je postalo njeno delo kuharske pomočnice ob upoštevanju sprejetih kriterijev nepotrebno. Tožnici je v nadaljevanju dejansko prenehalo delovno razmerje po izteku 6 mesečnega odpovednega roka, to je dne 6.3.1998, o čemer ji je bil izdan ugotovitveni sklep z dne 28.1.1998. S tem sklepom ji je sicer bila priznana odpravnina v višini 300.000,00 SIT, ki pa je bila glede na dolžino njene delovne dobe pri toženi stranki in višino plače v zadnjih treh mesecih dela dejansko prenizka. Glede tega tožena stranka ni predložila sodišču dokaza, iz katerega bi bilo razvidno, da se je tožnica strinjala z izplačilom takšne odpravnine. Za presojo zadeve je odločilno, da se višjemu znesku ni odpovedala, ob tem da morebitno njeno strinjanje z izplačilom nižje odpravnine v razgovoru s pristojno delavko tožene stranke, kar ni bilo niti ustrezno potrjeno v pisni obliki, ne more pomeniti odpovedi pravici, saj mora biti v tej zvezi podano soglasje nedvoumno in izrecno. Tega dejstva pa tožena stranka v sporu ni dokazala, zaradi česar opozarjanje pritožbe na ustno izpoved pristojne delavke tožene stranke ni sprejemljivo. Nadalje je potrebno povdariti, da tožnici v zvezi z ugotovitvenim sklepom z dne 28.1.1998 v delu, ki se nanaša na določitev višine odpravnine, v skladu z določbo 2. odst. 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) ni bilo potrebno ugovarjati, kot to zmotno opozarja tožena stranka. Ker gre pri odpravnini za dajatev v denarnem znesku, je lahko tožnica v zvezi z njenim izplačilom, do katere je bila upravičena po določbi 36.f čl. ZDR, izrabila možnost neposrednega sodnega varstva. Poleg tega sklicevanje pritožbe na načelo vestnosti in poštenja v zvezi z tožničino pridobitvijo pravice do nadomestila za čas brezposelnosti za drugačno presojo ni pomembno, saj gre tudi v tem primeru za zakonsko upravičenje iz naslova brezposelnosti kot posledice opredelitve tožnice za trajno presežno delavko v skladu s programom in temu povezanim postopkom, ki ga je izvedla tožena stranka.

Utemeljena je pritožba v delu sodbe, ki se nanašana na odločitev o stroških postopka. V tej zvezi pritožba utemeljeno opozarja, da priznani stroški v postavki zastopanja in porabljenega časa med zastopanjem na narokih tožničine pooblaščenke niso v skladu z dejansko potrebnimi opravili in veljavno odvetniško tarifo (OT, Ur.l. RS št. 7/95). Zato je pritožbeno sodišče za zastopanje na prvem naroku obravnave dne 13.11.2001 priznalo tožnici namesto 300 točk, 150 točk (tč. 3, tar. št. 10 OT) in za porabljeni čas med zastopanjem namesto 200 točk, 100 točk ter nadalje za porabljeni čas med zastopanjem na drugem naroku obravnave dne 30.11.2001 namesto 150 točk, 100 točk in temu ustrezno ob upoštevanju uspeha v sporu znižalo priznane stroške na prvi stopnji na znesek 132.364,00 SIT, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem pa je zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sicer z njo uspela le delno glede višine stroškov na prvi stopnji, kar pa predstavlja neznaten pritožbeni uspeh. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).